V Libanonu, kamor se je iz vojnega razdejanja v Siriji zateklo okoli 2 milijona ljudi, naj bi tihotapci širili novice, da bo Nemčija na obalo kmalu poslala potniške ladje, ki bodo ljudi prepeljale v Evropo, v Nemčiji pa bi naj ljudje takoj po prihodu dobili državljanstvo. Ladij seveda ni bilo, je pa taktika prepričala številne, da se v "obljubljeno deželo" odpravijo s pomočjo tihotapcev.
Ogromno beguncev prihaja tudi iz Afganistana, kjer prav tako poteka dobičkonosna kampanja tihotapcev. Ti bi naj ljudem razlagali, da je Nemčija 800.000 azilnih mest pripravila samo za ljudi iz Afganistana, kar je seveda povzročilo množično odpravljanje na pot.
V Turčiji, ki gosti največ sirskih beguncev, in še dlje ob balkanski begunski poti, naj bi tihotapci širili "novico", da bodo ljudje ob prihodu v Nemčijo dobili 2000 evrov "dobrodošlice", takoj pa bodo lahko poslali še po svojo družino.
Nič manjša pa ni prevara na Kosovu in v Albaniji, od koder v Nemčijo odhaja na tisoče ljudi, čeprav se je ta odločila ljudi iz tega dela vračati, ker ocenjuje, da jim doma ne preti nevarnost. Tam naj bi ljudem razlagali, da bo nemška vlada vsakemu podarila hišo, tisti, ki jim v Nemčiji ne bo všeč, pa naj bi dobili vizum za Kanado.
Ker je stiska neverjetno velika – pa naj bo varnostna ali ekonomska – obljube pa tudi mamljive, ljudje zberejo vse svoje prihranke, si izposodijo pri sorodnikih, prodajo premoženje in gredo na pot.
Srečanje z realnostjo je kruto. "Niti slučajno si nisem predstavljal da bo tako. Povedali so nam marsikaj, samo resnice ne. Mislil sem, da nas bodo vkrcali na veliko ladjo, potem pa nas je bilo 400, ladja pa majhna in pokvarjena," je za deutschlandfunk.de povedal eden od beguncev, katerega ladja je nato doživela brodolom.
A vrnitve ni. "Nekateri so skušali v pristanišču zapustiti ladjo," a so jim prepovedali.
Tudi pot po Evropi je vse prej kot tisto, kar obljubljajo. "Zaprli so nas na tovornjak in rekli, naj čim manj pijemo in jemo, da ne bo treba uporabljati stranišča," se potovanja do Švedske spominja družina, ki je tihotapcem plačala 34.000 evrov. "Jasno ti je, da ni nujno, da boš preživel," je povedal oče družine Adnan za oxfamamerica.org.
Medtem so novice o nekaterih lažeh tihotapcev – predvsem tiste o pogojih, v katerih se nato zares doseže Evropo, seveda dosegle tudi ljudi, ki so v vojnih in obubožanih regijah potencialni klienti tihotapcev.
Zato naj bi se ti, po poročanju Burma Timesa, odločili nekoliko izboljšati svoj imidž. Ker se ljudje mafijcev bojijo, naj bi najemali prav tako obubožane kmete in druge "poštene delavce", da za njih delajo kot tisti, ki novačijo nove potnike, saj naj bi ljudje "sebi enakim" veliko prej verjeli.
Spori in tekmovalnost med tihotapci
Da gre za posel, kjer je konkurenca velika, pa je razložil admiral Enrico Credendino iz evropske operacije Sophia, namenjene za boj proti tihotapcem, ko je ta v začetku oktobra stopila v novo fazo delovanja. Kot je dejal, prihaja na morju do napadov konkurenčnih tihotapskih skupin na migrantske čolne, zaradi česar morajo tihotapci svoje čolne pospremiti dlje na morje, če želijo, da ti niso napadeni.
Cilj takšnih napadov naj bi bilo migrante prisiliti, da se vrnejo na obalo, kjer bi lahko konkurenčna skupina od njih za pot v Evropo zahtevala še več denarja, je njegove besede povzela francoska agencija AFP.
Prihod tihotapcev na samo morje, potem ko so tja dolgo pošiljali samo migrante na razmajanih in prenatrpanih čolnih, naj bi tudi olajšalo boj proti njim, je še menil ob začetku druge faze operacije, ki omogoča, da plovila, za katera sumijo, da tihotapijo ljudi, preiščejo, zasežejo, vrnejo nazaj v pristanišče ali uničijo, če pri tem ne ogrožajo življenj migrantov.
Eugenio Ambrosi iz Mednarodne organizacije za migracije je sicer ocenil, da sama operacija Sophia ne bo uspešna, če ne bo sočasno Evropa opravila z domačimi združbami, ki so se vključile v dobičkonosen tihotapski posel. Po podatkih UNCHR je Sredozemsko morje od januarja do oktobra letos prečkalo okoli 530.000 beguncev, umrlo jih je okoli 3000.
Misliti, da tihotapci beguncev in migrantov delujejo le v Libiji, Siriji, Libanonu, Eritreji, Pakistanu, Afganistanu ali Turčiji, bi bilo izjemno zmotno. Gre za dobro organizirano kriminalno mrežo – tudi v Evropi. Poročila o povezavah libijskih tihotapcev z dobro organizirano tradicionalno italijansko mafijo, so pot v medije našla že, ko je za žarišče krize veljala Lampedusa.
A daljša kot je begunska pot, ki se zdaj vije do Nemčije in Švedske, večja je pogača in več je tistih, ki služijo. Boj proti njim je ključen, je za AP ocenil Wil van Gemert iz Europola. Organizacija je pred kratkim na sestanku zbrala predstavnike oblasti iz 50 držav, kjer so razpravljali o boju proti tej veji kriminala.
"Opraviti imamo z ljudmi, ki svojo dejavnost oglašujejo na družbenih omrežjih in obljubljajo varen prehod v Avstrijo, Nemčijo, na Švedsko in Norveško," pa je dejal vodja avstrijske enote Gerald Tatzgern. "Ljudem kažejo fotografije mrtvih otrok in se predstavljajo za varno alternativo," je pojasnil. Če se je Evropa včasih dogovorila o tem, kako opraviti s pranjem denarja, kako se boriti proti tihotapljenju drog, pri begunskem valu takšnega konsenza ni, to pa kriminalnim združbam močno olajša delo, še navaja AP.
In ker tudi ta "industrija" deluje po principu ponudba-povpraševanje, zaenkrat zatona ni pričakovati. "Na pot čaka toliko ljudi, da tihotapci samo odprejo vrata tovornjaka in rečejo – če ne plačaš dovolj, se pa poberi, ima še več sto tisoč drugih, ki čakajo, da jih pretihotapim," je Tatzgern še dejal AP.
Juergen Stock iz Interpola pa je dejal, da skušajo najti načine, kako omejiti novačenje migrantov na družbenih omrežjih. "Ta so močno olajšala delo tihotapcev," je ocenil in dodal, da ne gre za dejavnost, ki cveti samo v državah izvora in ob begunski poti, ampak tudi v ciljnih državah kot so Nemčija, Švedska in Danska.
Če oblasti preverjajo Facebook, tihotapci uporabljajo Viber in Skype
Kako natančno namerava Interpol omejiti spletno komunikacijo tihotapcev, sicer ni znano, bo pa zagotovo hud zalogaj. Madote.com, kjer so analizirali situacijo migracij iz Eritreje, od koder mladi bežijo zaradi revščine in krvoločnega režima, kot navajajo, piše, da v Afriki uporaba mobilnega telefona in interneta postaja statusni simbol potrošništva.
Torej nekaj, kar je treba imeti. Ob upoštevanju tega podatka in dejstva, da po podatkih iz letošnjega leta internet uporablja 3 milijarde ljudi ali dobrih 40 odstotkov svetovne populacije, od tega jih na družbenih omrežjih sodeluje 29 odstotkov, 3,6 milijarde pa jih ima mobilni telefon, je jasno, da so moderni časi sanje vsakega tihotapca. Kot pišejo, prav (pametni) mobilni telefoni omogočajo stik med ljudmi in tihotapci, ki jih obveščajo, kam priti, kako potovati, kako se izogniti kontroli.
Ker bežijo večinoma mladi, je to še toliko učinkovitejši način komunikacije. In seveda so tudi tihotapci izvedeli, da oblasti nadzorujejo njihovo aktivnost na bolj znanih omrežjih kot sta Facebook in Twitter. Zato – tako madote.com- raje uporabljajo aplikacije na katerih je sledenje težje, kot sta na primer Viber in Skype.
Medtem se je themrokeronline.eu razpisal o tem, kako "industrija" tihotapljenja ljudi ustvarja začaran zločinski krog, ki na visokih obratih ohranja samega sebe. Kot pišejo, je samo v Libiji tihotapska industrija ocenjena na več kot 300 milijonov dolarjev letno, denar pa naj bi se stekal številnim (pol)terorističnim skupinam, ki so tukaj našle odličen vir dodatnega zaslužka in tako pravzaprav dodatno služijo s svojo osnovno dejavnostjo – ustvarjanjem kaosa. Ta ustvarja begunce, ki jim nato plačajo za beg, kar jim prinese denar za ustvarjanje še večjega kaosa in še več beguncev, če povzamemo na kratko.
Med drugim naj bi se denar stekal separatistom v Maliju in celo vejam samooklicane Islamske države. V Libiji, kjer kaos vlada po strmoglavljenju samodržca Gadafija, je tihotapljenje donosen posel celo za domačine, ki se nikoli prej niso ukvarjali s kriminalom in se novemu viru bogastva ne nameravajo odpovedati, kar pomeni, da je boj proti tej dejavnosti skoraj nemogoč, še navaja medij. Gre za panogo, v kateri lahko pravzaprav "sodeluje vsak, ki ima čoln".
V tihotapski posel so se po poročilu 2014 Global Initiative against Transnational Organized Crime vključila celo nomadska plemena, ki zdaj z na novo pridobljenim denarjem širijo svoj vpliv, na primer v Čadu. Vprašanje pa je tudi, kdo bi se naj pravzaprav v širši regiji boril proti tihotapcem.
V državah ob tihotapskih poteh naj bi se namreč preko vseh meja razraščala korupcija, številni, ki bi morali sodelovati pri preganjanju tihotapcev, pa raje sodelujejo pri njihovi dejavnosti, saj ta prinaša več denarja kot slabo plačane javne službe, še piše The Broker.
"Navadni" ljudje v času begunskega vala ne prestopajo meje zakona le v izvornih regijah, ampak tudi v Evropi. Če že ne zaidejo v kriminalne vode, pa številni vsaj priznajo, da izkoriščajo situacijo. Avstrijski taksist je pred dobrim mesecem priznal da se mu najbolj izplača voziti begunce, ki jim močno zviša tarifo in v enem dnevu zasluži tudi 500 evrov.
Tudi krajani srbskim mest, kjer se zadržujejo begunci, so zadovoljni, dokler imajo od tega tudi sami kaj. Ponekod majhne trgovine cvetijo kot že dolgo ne prav po zaslugi prišlekov.
Nič drugače ni v Bolgariji, kjer je Al Jazeera poročala, da je mogoče tihotapca, ki pa ni "velika riba", ampak zgolj lokalni kriminalec-samouk, najti v desetih minutah, pri čemer pa "vsi vedo“, pri katerem mostu v prestolnici se takšne ljudi najde. Ker ti to pač sporočijo po elektronski pošti ali s pomočjo sms sporočila. In oblasti priznavajo, da prav velike moči nimajo. Velike kriminalne združbe se je težko lotiti, zato preganjajo "mini-kriminalce", pa še te ujamejo bolj redko. In tudi, če jih- kazni za tihotapljenje beguncev so precej simbolične. Jih pa številne države prav v času begunskega vala zvišujejo.
Se pa seveda številni tihotapci izkažejo za ljudi, ki se ne držijo dogovora, še navaja Al Jazeera in primer ponazori z zgodbo Amida, ki je iz Sirije prišel preko Turčije, kjer je plačal 3000 evrov za prehod v Evropo, ko je prišel v Bolgarijo pa je ugotovil, da je njegov tihotapec izginil, preden bi mu pomagal v ciljno deželo. "Ti ljudje niso resna mafija. Njihov cilj je, da zaslužijo dodatnih par tisoč evrov, potem pa gredo nazaj k svojemu poslu, na primer vožnji taksija," je ocenil situacijo v upanju, da kmalu najde begunsko skupino, ki se ji bo priključil in nadaljeval pot.
Kriminalni um kriminalnih združb ne pozna meja: mladoletnim beguncem grozi prodaja v suženjstvo in prostitucijo
Se pa veliko kriminalnih združb ne zadovolji "zgolj" s tem, da begunce pripelje v ciljno državo, ampak jih vidi tudi kot svoj plen. "Organiziran kriminal ima rad situacije, kjer je priložnost velika, tveganje, da te ujamejo pa nizko. In to je idealna situacija," begunsko krizo po pisanju Guardiana ocenjuje Brian Donald iz Europola.
Organizacija ocenjuje, da številnim migrantov v prihodnje grozi, da bodo v Evropi končali kot suženjski delavci na črnem trgu ali kot žrtve trgovine z ljudmi, ki se najpogosteje konča s prostitucijo.
Ocenjujejo, da so še v posebej nevarnem položaju otroci brez spremstva staršev, takšnih pa je na tisoče, in ženske. "V prihodnjih letih bo ta fenomen postal vse bolj izrazit," je ocenil Donald.
Tudi zato, ker združbe, ki te ljudi zdaj premikajo po Evropi, nimajo le ene osnovne dejavnosti, ampak običajno ob tem ponujajo še droge in prostitucijo, begunski val pa ponuja idealno kombinacijo klientov in žrtev.
In kako je na drugi strani, med tihotapci? Newrepublic.com je pred dnevi objavil intervju s tihotapcem sirskih beguncev iz Turčije. 38-letnik, nekdanji vojak, ki je znan kot "Stric", je povedal, da je proti Evropi pravkar poslal štiri čolne beguncev.
"V žepu imam 10.000 evrov," je povedal in priznal, da je s tihotapljenjem ljudi iz turškega pristanišča Izimir doslej zaslužil že lep kupček denarja – okoli 2 milijona dolarjev v dveh letih. Zatrjuje, da njegovi potniki pot preživijo. Na čoln jih pošlje od 30 do 50, računa jim med 1000 in 1500 dolarjev za pot do grškega Lesbosa.
Z novinarji se je sestal v kavarni in jim pokazal dodatno ponudbo za begunce – lažne turške, sirske in evropske osebne izkaznice, vozniška dovoljenja in potni listi. Vse omenjeno gre dobro v promet. Preden je bil samooklicani "kralj obale", je bil vojak v sirski vojski. Ko so mu aprila 2013 ukazali, naj strelja na mirne protestnike v Damasku, je raje pobegnil.
Trdi, da se turška vlada in državni uradniki v njegov posel ne vmešavajo. Všeč mu je, da vsaj približno nadzorujejo kopensko mejo z Evropo, saj to pomeni, da ima on zagotovljen posel po morju.
Gumjaste čolne za prevoz potnikov uvaža iz Evrope, stanejo ga okoli 8000 evrov na čoln. "Dobiš cenejše, ampak so nevarni, jaz pa imam tukaj svoj sloves. Lahko vam pokažem sporočila mojih potnikov," je povedal novinarjem. Kot pravi, na šest telefonov, kolikor jih ima, in na katere se oglašajo njegovi delavci, prejme okoli 1500 prošenj za prevoz na dan.
Njegov posel je, pravi, še posebej dobičkonosen, odkar se Turčija želi znebiti beguncev, ki jih gosti. "Najprej so bili zadovoljni, da so prihajali Sirci, ki so tukaj zapravljali denar, ker so doma vse prodali in nameravali ostati v Turčiji, zdaj menijo, da se jim begunci ne izplačajo več," ocenjuje.
Prepričan je tudi, da Evropa begunce pravzaprav hoče. Kot pravi, je bila Sirija nekoč varna država, Sirci uspešni, tudi po svetu so se lahko gibali brez, da bi kdo kaj vprašal. Sedanji kaos pripisuje dejavnosti Zahoda, ne arabski pomladi. "Zahod želi razdeljen Bližnji vzhod in točno tako je zdaj," meni.
Njegovi potniki so Sirci, Afganistanci, Iranci, Iračani in Pakistanci. "Ljudje vseh vrst," pravi. Trdi, da to počne, da bi pomagal ljudem. "Imel sem tudi klienta, ki mu je drug tihotapec ukradel denar, pa sem mu pomagal." In seveda zaradi denarja.
Prepričan je tudi, da mu posla še ne bo zmanjkalo. "Ljudje, za katere je bil nekoč cilj izlet v Libanon, lahko gredo zdaj v Nemčijo, na Švedsko … Seveda bodo šli." Tudi zato, ker je po njegovem zelo vabljiva slika tistih, ki so tja že prišli. "Večina dobiva podporo od države, na Facebooku igra igrice in v nočnih lokalih opazuje dekleta," še meni tihotapec.
Vrnitev domov najbrž ne bo nikoli mogoča …
Kaj pa, ko človek doseže cilj? Eni veseli, drugi razočarani, tretji se težko sprijaznijo, da so države, kamor so prišli, nepopolne, ne ponujajo obljubljenega. A številni so kljub temu odločeni, da jim bo uspelo. Adnan, ki je v Evropo pripeljal še soprogo in dva otroka je za oxfamamerica.org povedal, da so se na Švedskem hitro znašli, čeprav ni idealno. Jezik že precej obvladajo, z ženo želita na delo. A če bo treba, pravi, bo najprej delal prostovoljno in nabiral izkušnje. Za preživetje je socialna pomoč zaenkrat dovolj.
Predvsem pa ga veseli, da se otroka spet smejeta, sin že hodi v šolo. Za razliko od Sirije, tukaj ni potrebno, da z ženo otrokoma zakrivata televizijski zaslon, da ne bi videla vojnih grozot.
Pa se bodo kdaj vrnili domov? Še najbolj verjetno se jima zdi, da bosta v Sirijo pretrgala še zadnjo vez – prodala bosta stanovanje, ki ga imata tam in odplačala dolg, ki je nastal, ko sta si izposodila za pot: "Mislim, da za nas povratka domov ni. 90 odstotkov države je uničene, ni življenja, ni dela."
