Grozote so ga preganjale 60 let

Denis Avey je potreboval 60 let, da se je odločil prekiniti molk o svojih podvigih. In sedaj je napisal knjigo o tem, da je dvakrat vdrl v koncentracijsko taborišče Auschwitz, ker se je želel na lastne oči prepričati o holokavstu. 92-letni nekdanji britanski vojak opisuje, da so ga nacisti prijeli in ga zaprli v delovno taborišče IG Farben blizu Auschwitza, kjer so delali skupaj s taboriščnika iz enega najboljzlogalsnih nacističnih taborišč.

Večkrat je slišal, da se v taboršču izvajajo množični poboji Judov na kar je nakazoval tudi smrad iz tamkajšnjega krematorija. Zato se je želel o tem prepričati tudi na lastne oči. Kljub temu, da so bili že v njegovem taborišču zelo slabi pogoji za življenje, pa je bila hrana v Auschwitzu slabša, predvsem pa je bil precej hujši odnos do ujetnikov. V njegovo taborišče so včasih prispeli celo paketi Rdečega križa s čokolado in cigareti, te dobrine pa so nato včasih s pazniki zamenjali za boljše odnose.

Tako se je Avey na svoj podvig pripravljal več tednov. V tem času je podkupil nekaj paznikov, dvakrat je moral zamenjati tudi uniformo z nizozemskim Judom, da bi lahko noč preživel v taborišču. S tem je seveda na kocko postavil svoje življenje, saj bi ga v primeru odkritja skortaj gotovo usmrtili.

Imel ogromno srečo

"Tedne in tedne sem opravljal vse domače naloge, a skupni imenovalec vsega je bila velika sreča," pravi avtor knjige "Človek, ki je dvakrat vdrl v Auschwitz". "Moje življenje je bilo odvisno od 50 cigaret - 25 za vstop in 25 za izstop. On (čuvaj) bi me z lahkoto ustrelil," je dejal. K temu dejanju pa sta ga gnali dve stvari: želel jo je zagosti sovražniku, hkrati pa je želel ob vrnitvi v domovino pričati o grozodejstvih, ki so se v taborišču dogajala.

Na lastne oči je videl kupe nerazpoznavnih trupel ljudi, ki so vsak dan umirali. nositi so jih morali sojetniki, ki niso kazali nobenih čustev. Večkrat so se sicer zgrudili, s tem pa so si prislužili le kazenske udarce in skoraj gotovo smrt.

Ljudi so vsakodnevno izločali iz kolon in jih odpeljalii na usmrtitev v plinske komore. Pri tem pa ni nihče protestiral, saj so med bivanjem v taborišču postali povsem fizično šibki in in brez vsakršnega poguma. Zrak v spalnih prostorih je bil po besedah Aveyja zelo slab, taboriščnike pa so hranili z gnilo smrdljivo juho, ki je sam ni niti poskusil.

"Auschwitz III je bil brez primere na celem svetu. To je bil pekel na Zemlji. To je bilo tisto, zaradi česar sem prišel," opisuje grozote, ki jih je videl. Potem, ko je preživel ujetništvo in tudi konec vojne, je skušal javno govoriti o tem, kar je videl z lastnimi očmi, a vsakič, ko je hotel o tem govoriti ga je, kot temu pravi sam, obšel sindrom stekelnih oči. In zato je molčal 60 let.

Takšno apatijo vidi tudi danes

Tudi njegova mati ni vedela, čemu je bil priča med vojno. Nočne more, zaradi katerih se je prebujal ves prepoten, so ga tlačile šest let. V javnosti je prvič oi tem govoril pred šestimi leti, ko je dal intervju za radio. Od takrat dalje, je prejel več pohval politikov in organizacij, ki se borijo za pravice žrtev holokavsta.

Mednarodna Fundacija Raoul Wallenberg mu je podelila diplomo, predstavnik organizacije pa je dejal, da so prepričani o pristonosti njegovega pričanja, ki naj bi ga za organizacijo potrdil celo njegov sojetnik.

Avey pa meni, da je njegova knjiga zelo aktualna tudi danes. "Razlika med dobrim in slabim se vse hitreje topi. Zavest je vse bolj vodena. Ljudje le govorijo, da je pač tako življenje. Danes so ljudje postali takšni," pravi britanski vojaški veteran. Kljub mračni vsebini, pa je Avey knjigo zaključil s kančkom upanja.