Dolge, plitve brazde na površju Fobosa (Phobos) so zgodnji znaki, da Marsova luna propada. Fobos (grško strah) je eden od dveh Marsovih naravnih satelitov in je večji od Deimosa. Nad površjem Marsa kroži le na razdalji 6000 kilometrov in je bližje svojemu planetu kot katerakoli druga luna v osončju. Marsova gravitacija tako močno privlači luno in jo na vsakih 100 let pritegne za dva metra. Znanstveniki menijo, da jo bo gravitacija povsem uničila v od 30 do 50 milijonih letih.
Najnovejše študije kažejo, da so brazde na Fobosu nastale zaradi vzajemne gravitacijske sile med planetom in luno. Sprva so menili, da so brazde nastale s trkom, ki je povzročil tudi krater Stickney. ''Menimo, da je Fobos že začel razpadati. Prvi znaki so te brazde,'' je dejal Nasin strokovnjak Terry Hurford.
Dolga leta so torej menili, da so zareze posledica trka asteroida v Marsovo luno. Trk je bil tako močan, da je skoraj raztreščil luno. A po preučevanjih so nato razumeli, da se razpoke ne širijo iz kraterja, ampak iz središča v bližini. Nedavno so predlagali, da so morda nastale zaradi drugih trkov, novi modeli, ki jih je izdelal Hurford, a podpirajo teorije, da pravzaprav gre za ''strije'', ki so posledica deformaciji lune zaradi vzajemnih gravitacijskih sil. Na podoben način se vlečeta tudi luna in Zemlja, kar povzroča plimovanje morja in to, da planet in luna nista popolnoma okrogla, ampak rahlo jajčasta.
Podobno razlago za brazde so predvidevali že pred desetletjem, ko je vesoljsko plovilo Viking poslalo fotografije lune. A takrat so menili, da je luna bolj ali manj trdna. Ko so preračunali gravitacijske sile, so menili, da so vseeno premajhne, da bi prelomile trdno luno te velikosti. A zdaj znanstveniki verjamejo, da je Fobos pravzaprav kup kamenja, ki se komaj drži skupaj, okoli njega pa je plast regolita, ki je sicer debela okoli 100 metrov. Zunanja plast se sicer obnaša elastično, tako da lahko vzdrži pritiske, a vseeno šibka, kar bi pomenilo propad.
Vse to pomeni, da gravitacijske sile lahko povzročijo dovolj pritiska, da površje poka. Ta model sovpada z brazdami, ki jih je mogoče videti na fotografijah. Nekatere brazde so mlajše od drugih, kar le še potrjuje, da se odvijajo določeni procesi.
Podobna usoda, kot menijo pri Nasi, morda čaka tudi Neptunovo luno Triton, ki se vdira sama vase in ima na površju podobne razpoke. Vsa ta dognanja vplivajo tudi na mišljenje o planetih izven našega osončja. ''Ne moremo videti teh oddaljenih planetov, a naše delo nam pomaga, da jih razumemo, saj lahko na podoben način razpade katerikoli planet, ki pada proti svoji zvezdi,'' je še zaključil Hurford.
KOMENTARJI (12)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.