Zadnje protiglobalistične demonstracije v Ljubljani so me spomnile, da svobodna trgovina v naši javnosti nima zagovornikov. Tukajšnji komentarji skoraj brez izjem podpirajo protestnike in pišejo o »izkoriščanju nerazvitih«, »prelivanju bogastva v svetovne centre«, »prevladi kapitala« in podobnih neomarksističnih kategorijah.
Zato je toliko bolj presenetljivo, da se antiglobalisti zavzemajo za cilje, s katerimi bi se strinjala tudi velika večina ekonomistov, celo tistih, ki jih pri nas imenujejo »neoliberalni« – glavni cilj antiglobalistov je namreč zmanjševanje neenakosti med razvitimi in nerazvitimi državami in ekonomisti ta cilj pozdravljamo. Na žalost pa je metoda antiglobalistov za doseganje tega cilja ludistična in ne more delovati, saj je skregana, ne samo z logiko ekonomske teorije, ampak tudi z zdravo pametjo.
Očitno je, da razvite države proizvajajo bistveno več proizvodov in storitev od nerazvitih. Tako revni Afganistan ne proizvaja potniških letal, antibiotikov, mikroprocesorjev, ne izobražuje doktorjev mikrobioloških znanosti in ne nudi zahtevnih finančnih in svetovalnih storitev, torej vsega tistega, kar proizvajajo gospodarstva v ZDA, Evropi in razvitih Azijskih državah. Zdrava pamet pravi, da je za proizvajanje vsega zgoraj naštetega potrebno veliko znanja in tega znanje se ne more pridobiti čez noč – tudi antiglobalisti ne bodo čez noč postali konstruktorji letal ali računalniški programerji.
Za povečevanje družbenega proizvoda sta potrebni dve vrsti kapitala: fizični kapital, to je oprema, in človeški kapital, torej izobrazba in uporabno znanje. Pridobivanje fizičnega kapitala, z drugo besedo investiranje, je relativno hiter proces, investiranje v človeški kapital pa je počasen proces, ki lahko traja desetletja. Kar vprašajte se, na katero delovno mesto bi bili vi, dragi bralec, pripravljeni sprejeti Talibane z opranimi možgani ali nepismene deklice, ki so jim fanatični Talibani preprečevali šolanje? Ali bi jim zaupali rokovanje z drago računalniško opremo ali modernimi stroji? Na žalost bodo potrebna dolga leta ali celo desetletja, preden se bo uničeni človeški kapital v Afganistanu opomogel. Do takrat pa bo tudi koristnost fizičnega kapitala v Afganistanu omejena.
Nobelovec Robert Solow je že leta 1957 pokazal, da za dolgoročno gospodarsko rast in zniževanje razkoraka med razvitimi in nerazvitimi ključna tako imenovana skupna faktorska produktivnost (TFP). Ta tehnični izraz pa ne pomeni ničesar drugega, kot učinkovitost gospodarstva, le-ta pa temelji na izobraženosti prebivalstva, na zaščiti intelektualne lastnine, učinkovitemu delovanju pravne države in, kar je še posebno pomembno, na odprtosti gospodarstva. Vse to dokazujejo številne empirične študije gospodarske rasti. Kolikor mi je znano, antiglobalisti do sedaj še niso predstavili ene same študije, ki bi ta spoznanja ovrgla.
Iz Solowega dela sledi, da je za manjšanje neenakosti med revnimi in bogatimi, za tako imenovano gospodarsko konvergenco, nujno, da se nivo TFP v revnih državah približa tistemu v razvitih državah. Tako je Japonska leta 1959 na delavca proizvajala samo 11% ameriškega proizvoda, do leta 1990 pa je razlika med Japonsko in ZDA praktično izginila. A Japonska ni rasla zaradi pomoči Svetovne banke nerazvitim ali zaradi državnih intervencij, ampak zato, ker je sprejela pravila igre razvitega sveta, to je svobodno trgovino in tržno gospodarstvo in s tem povečala svojo gospodarsko učinkovitost.
O pomenu sprejemanja zdravih pravil igre za ekonomsko učinkovitost pričata tudi divergentni smeri razvoja Južne in Severne Koreja ter Vzhodne in Zahodne Nemčije. Še posebno slednji sta poučna primera, saj se gospodarska neenakost med Vzhodom in Zahodom navkljub nadvse velikodušni pomoči nemške vlade in velikim investicijam v fizični kapital in infrastrukturo v novih zveznih deželah ne zmanjšuje hitreje, kot približno 2% letno, kar pomeni, da bo proces konvergence trajal še desetletja. Presenetljivo? Nikakor, tako počasno manjšanje razlike se v ekonomski znanosti imenuje »železni zakon konvergence«.
V tej luči je treba tudi gledati ideje nekaterih samozvanih reformistov z evropske politične levice, da bi morale razvite države povečati gospodarsko pomoč nerazvitim na 0.7% svojega BDP. Enostaven račun, ki ga bi lahko naredil vsak študent prvega letnika ekonomije, pokaže, da bi taka »pomoč« prebivalcem svetovnega Juga prinesla okoli 1 ameriški dolar na prebivalca letno. Niti bolj radikalno prerazdeljevanje bogastva, niti terorizem 11. septembra, katerega »logiko« so mnogi antiglobalisti »razumeli« kot pomoč nerazvitim, ne bosta pomagala zmanjšati svetovne neenakosti! Resnično delujoči in povsem zdravorazumski nasvet za reševanje tega problema je, nekoliko presenetljivo, dal Josip Broz Tito, ko je dejal: »Treba je več in bolje delati!«