Generalni sekretar je ob tem zagotovil, da je vedno zelo rad delal v in za Nato in da ni tega spremenilo nič, kar je trenutno na programu zavezništva. Robertson je tudi navedel, da je leta 1999 položaj v zavezništvu prevzel z določenimi cilji, to so izboljšanje vojaških sposobnosti, izboljšanje odnosov z Rusijo, okrepitev sodelovanja z Evropsko unijo in izpeljava notranje reforme zavezništva. Na vseh teh področjih so spremembe v teku, je povedal Robertson.
Med dosežki, na katere je ponosen, je generalni sekretar zavezništva izpostavil tudi prizadevanja na Balkanu, kjer je Nato trikrat preprečil resne spopade, posebej pa omenil tudi izpeljavo širitve. Po 11. septembru 2001 pa je zavezništvo tudi prvič v svoji zgodovini obudilo 5. člen svoje ustanovne pogodbe, po katerem so napadene vse članice, če je napadena ena, je dejal Robertson. Njegovo zadnje leto na položaju verjetno ne bo prav nič lažje - v pričakovani vojni proti Iraku utegne vlogo igrati zavezništvo.
Robertsonov odhod presenečenje
Robertsonova odločitev je bila ob splošnem pričakovanju, da bo na položaju generalnega sekretarja ostal do konca leta 2004, presenečenje, takoj pa so se pojavila ugibanja, kdo bi ga lahko nasledil. Med že omenjanimi imeni so poljski predsednik Aleksander Kwasniewski, nekdanji danski premier Poul Nyrup Rasmussen in norveška obrambna ministrica Kristin Krohn Devold. Iskanje njegovega naslednika bo verjetno dolgotrajno, saj bo za njegovo imenovanje potrebno soglasje vseh članic.
Robertson je oktobra 1999 na položaju generalnega sekretarja zavezništva zamenjal Španca Javierja Solano, sedanjega visokega predstavnika EU za skupno zunanjo in varnostno politiko. Pred prevzemom položaja v Nato je bil Robertson med leti 1997 in 1999 obrambni minister britanske vlade pod premierom Tonyjem Blairom.