FOTO: Življenje na koncu begunske poti: pusti betonski hodniki in mraz — temačni hangarji legendarnega letališča

Legendarno berlinsko letališče Tempelhof je bilo eno prvih letališč v Evropi. V zgodovinskih knjigah ima posebno mesto, saj so z njim leta 1948 zahodni zavezniki zlomili sovjetsko blokado. Prek njega so Berlinčani prejemali osnovne potrebščine. Lahko bi rekli, da je letališče ljudem v stiski pomagalo preživeti. Po več kot 65 letih ima očitno spet takšno vlogo, postaja zavetje pred zimo mladim begunskim družinam. A tem tudi v njem ni lahko, razmere v natrpanem hangarju so namreč bojda na meji vzdržnega, za okoli 500 otrok, ki trenutno že bivajo v njem, pa so nemogoče, ugotavljajo celo Berlinčani sami.

Življenje na koncu begunske poti ni lahko

Nemški novinarji, ki so jim po dolgih pregovarjanjih vendarle omogočili ogled hangarjev tega že vse od leta 2008 nedelujočega letališča, tako opisujejo slabe razmere: To je mračen kraj, hladen in neprijazen. Vhodi v hangarje so vkopani v zemljo, skriti pogledu z ulice. Obiskovalec dobi ob vstopu v hangarje občutek, kot da gre za tiho prikrito zatiranje, kot da je vstopil v nek temačen pretekli čas. K temu občutku svoje doda še bližnji spomenik žrtvam gestapovskega zapora Columbia House, ki je vse do leta 1938 stal na zemljišču letališča. Prostor z vseh strani obdajajo hladne stene v zbledeli rumeni in sivi barvi, pritajena svetloba v prostor prihaja skozi stara tovarniška okna.

V teh hladnih hangarjih so šotori nameščeni povsem drug ob drugem, enako je z belimi bivalnimi zabojniki. Od konca oktobra so v skupno treh takšnih hangarjih namestili približno 2200 beguncev, med katerimi je več kot 500 otrok. A število se bo pred zimo še znatno povečalo. Po besedah župana Michaela Müllerja bodo v hangarje kmalu namestili še dodatnih 6000 beguncev.

Tempelhof. Once Hitler's airport then mother of Berlin Airlift during Berlin Blockade & finally housing for refugees pic.twitter.com/fuHt4zq46m

— Alper Üçok (@AlperUcok) November 3, 2015

Ne človekoljubne organizacije, s hangarjem upravljajo nekdanji 'birokratski' policisti

Oblasti so sicer slabo vzdrževane hangarje namenile beuncem ob izjavi, da je najbolj pomembno, da jim najdejo streho nad glavo. A številni aktivisti so že zdavnaj predlagali več drugih lokacij, ki bi nudile precej boljše bivanjske razmere. Predstavnik tako imenovane Berlinske piratske stranke Fabio Reinhardt je med predlogi omenjal enega od bližnjih mladinskih hostlov, staro policijsko postajo in prazno poslovno stavbo v tamkajšnjem okolišu. Mestni senat je kljub vsem predlogom beguncem namenil prostore starega letališča, za upravljanje pa je vpoklical upokojene policiste. Kot pravijo kritiki, kamp tako upravljajo policisti in ne človekoljubne organizacije s svojimi za to usposobljenimi kadri. Kot pravijo, očitno njihov cilj ni zagotavljanje normalnih človeških razmer, temveč nadvse birokratski policijski nadzor nad naraščajočimi vrstami ljudi, ki so zbežali iz krajev, kjer divja vojna. Prav to naj bi bil tudi jasen znak odnosa do beguncev.

Bivanje v hangarjih

Življenje na koncu begunske poti nikakor ni lahko, pravijo novi prebivalci hangarjev. Pod hladno svetlobo neonskih luči se vsakodnevno čuti napetost. V prvem hangarju živi 650 ljudi, v vsakem šotoru po 12 oseb. V preostalih hangarjih so nameščene nekakšne bivanjske enote brez strehe. V vsaki biva 10 oseb. Videti je predvsem starejše ljudi in družine z majhnimi otroci, njihove izkušnje z vojnih območij pa je moč razbrati že z njihovih obrazov. Ko pred hangar prispejo pripadniki dobrodelne organizacije Save the Children, so njihove škatle z oblačili za otroke prazne v pičlih 15 minutah. Kot ugotavljajo humanitarci, begunci v Berlin večinoma prispejo z malo osebne prtljage, saj večino stvari hranijo v plastičnih vrečah. 

Asylum-seekers await application results at historic Berlin airport https://t.co/oRFCknk3IE

— Jean Francois (@JeanFrancoisUK) November 17, 2015

'Zapustili smo dom zaradi otrok, a tudi tukaj so zanje razmere slabe'

Kot poročajo predstavniki organizacije World Socialist Web Site, so opravili razgovore z več begunci, ki so nastanjeni v hangarju. Eden od teh je tudi 30-letni Ahmar, ki so ga ogovorili pred hangarjem, kjer je preživljal čas s svojim dve leti starim sinom. Kot pravi, je s svojo ženo in dvema malima otrokoma, zapustil Sirijo, ko so po bombardiranju ostali brez doma. V Damasku je delal za Združene narode kot učitelj arabskega jezika. "Domove smo zapustili zaradi naših otrok, a tudi tukaj nam zaenkrat ne kaže kaj dobro," pravi. Z družino že dva tedna biva v hangarju s šotori. "Tam živimo skupaj s tremi ostalimi družinami. 12 nas je, zelo je hladno, le redko se lahko umijemo, dobimo malo hrane." Največjo težavo vidi v slabem dostopu do sanitarij. Vse straniščne enote so zunaj poslopja, tako da mora otroke sredi noči v hladu in dežju nositi na plano. Posledično so nenehno prehlajeni. Zelo redko dobijo tudi priložnost, da se umijejo. Na lokaciji jim je namreč na razpolago le peščica umivalnikov, tušev ni. Le občasno jih z avtobusi odpeljejo do športnega poslopja, kjer se lahko stuširajo.

Ibrahim Nour & baby Ahmed are among 2,000 asylum-seekers living in Berlin Tempelhof Airport https://t.co/X3c0QD6EXM pic.twitter.com/HYWtmNmnzj

— UNHCR United Kingdom (@UNHCRUK) November 17, 2015

21-letni Ibrahim je z enoletnim otrokom in svojo 19-letno ženo v Nemčijo pribežal pred nekaj tedni. Po več kot 3000 prepotovanih kilometrih po morju in kopnem njegovi družini ne preostane drugega, kot čakanje na birokratske postopke. Prejšnji teden je tako kot na tisoče drugih prosilcev za azil prispel na staro letališče. "Ne vem, kaj bo, ko bomo odšli od tu. A če bo le bog dal, bom našel službo," še pravi Ibrahim, ki je v Siriji vodil kavarno z računalniki (internetno kavarno). "Tu je v redu, a če to primerjam z našim življenjem pred vojno, je seveda slabo," pravi.

Denar se obrača tudi na račun begunske krize

Kot še poročajo nemški mediji, tam oblasti krijejo zgolj stroške namestitve, osnovne hrane in sanitarij. Za ta zadeve najemajo zasebna podjetja, ki se po njihovih opažanjih na vse pretege trudijo zagotoviti čim manj storitev za čim več denarja. Vsa ostala oskrba je na plečih prostovoljcev. Humanitarne organizacije in celo Berlinčani sami zato vse glasneje pritiskajo na mestne oblasti, da ljudem, ki niso krivi za razmere, pred katerimi so zbežali, zagotovi normalno bivanjsko okolje. 

Še posebej so v skrbeh zaradi vedno večjega števila prosilcev za azil. Po vladnih podatkih je namreč v letošnjem letu v Berlin prispelo okoli 40.000 prosilcev, ki so napolnili že večino zasilnih zatočišč. Nemci sicer v celoti samo letos beležijo že okoli 760.000 prošenj.