FOTO: Slovo od ruskega patriarha

Maše za umrlim patriarhom ruske pravoslavne cerkve Aleksejem II. so se udeležili številni verski voditelji, predstavniki javnega življenja ter visoki gosti iz tujine, ki so se ob krsti poslovili od njega. Mašo je vodil v soboto izbrani namestnik umrlega in njegov najverjetnejši naslednik, metropolit Smolenska in Kaliningrada, Kiril. Ta je po petih urah obreda omedlel, saj se je slabo počutil, zato si je vzel nekaj minut odmora, nato pa mašo nadaljeval.

Med udeleženci slovesnosti so bili ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in premier Vladimir Putin, voditelji drugih pravoslavnih cerkva, med njimi carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej I. in vodja gruzijske pravoslavne cerkve Ilija II., visoka delegacija iz Vatikana ter tuji državniki, tudi srbski predsednik Boris Tadić in beloruski predsednik Aleksander Lukašenko.

Alekseja II. so po večurnih slovesnostih, ki trajajo že od zgodnjega jutra, pokopali v manjši moskovski katedrali Gospodovega razglašenja tako, kot je želel sam. Za sprevod iz katedrale Kristusa Odrešenika v katedralo Gospodovega razglašenja so zaprli številne ulice ter namestili okoli 6000 dodatnih pripadnikov varnostnih sil.

Od pokojnega patriarha se je v katedrali Kristusa Odrešenika od sobote zvečer pa do danes zjutraj poslovilo približno 80.000 žalujočih.

Spomnimo...

Patriarh Aleksej II. je umrl v petek v svoji rezidenci v Peredelkinu pri Moskvi. O njegovem zdravstvenem stanju se ni nikoli javno govorilo, tudi vzroka smrti še vedno niso sporočili. Govori se, da je izgubil dolg boj z rakom, po drugih navedbah naj bi umrl zaradi težav s srcem, sicer pa naj bi imel tudi več kroničnih bolezni.

Aleksej II. se je rodil 23. februarja 1929 v estonskem Talinu. Dokončal je teološko univerzo v Leningradu, leta 1990 pa je postal 16. ruski patriarh. V javnosti je veljal za inteligentnega, energičnega in delovnega. Prav tako naj bi znal spraviti sleherne nasprotnike. Bil je prvi ruski patriarh, ki je bil izvoljen s tajnim glasovanjem, torej brez pritiska oblasti. Njegova stališča glede zunanjepolitičnih vprašanj so bila večinoma na liniji s Kremljem; kritiziral je napade zveze Nato na Jugoslavijo, vojno v Iraku pod vodstvom ZDA in zagovarjal pravice Rusov v nekdanji Sovjetski zvezi. Njegovo vlogo v mednarodni areni pa je zaznamoval predvsem hladen odnos do katoličanov. Vedno znova je zavračal, da bi se srečal s papežem Janezom Pavlom II. in njegovim naslednikom Benediktom XVI.