FOTO: Podobe atomskega opustošenja desetletja kasneje: dva cvetoča kraja in strašljivo mesto duhov

6. in 9. avgusta 1945 so ZDA nad japonski mesti Hirošima in Nagasaki odvrgle atomski bombi Little Boy in Fat Man. 26. aprila 1986 je v jedrski elektrarni v Černobilu v Ukrajini eksplodiral reaktor številka štiri.

Na območju Nagasakija in Hirošime danes živi 1,6 milijona ljudi, mesti cvetita. Drugače je v Černobilu, oziroma mestu Pripjat, kjer je 30 kvadratnih kilometrov veliko območje nenaseljeno in opustošeno. Zakaj sta torej dve prizorišči jedrskih katastrof naseljeni, tretje pa mesto duhov?

Atomska bomba Little Boy je bila dolga okoli tri metre, njen obseg pa je bil 60 cm, napolnjena pa je bila s 65 kg urana. Ko je eksplodirala okoli 600 metrov nad tlemi, se je pri tem sprostilo približno 16 kiloton energije.

Posledice so bile uničujoče. Umrlo je okoli 70.000 ljudi, približno toliko je bilo tudi poškodovanih. Poškodovanih je bilo okoli 70 odstotkov stavb v mestu, kasneje je zaradi posledic sevanja umrlo še več tisoč ljudi.

Fat Man, ki je nosil šest kilogramov plutonija, je tri dni kasneje eksplodiral nekaj metrov nižje. Nad Nagasakijem se je sprostilo okoli 21 kiloton uničujoče sile. Takoj je umrlo med 45.000 in 70.000 ljudi, približno 75.000 je bilo poškodovanih.

Če je do prvih dveh atomskih uničenj prišlo zaradi vojne, je bila tretja, černobilska katastrofa, posledica neprevidnosti, slabih predpisov in nespoštovanja le-teh.

Težava je bila že v sami zasnovi reaktorja, ki je imel "vgrajeno nestabilnost". Ko je prišlo do težav, je ta nestabilnost ustvarila začarani krog, v katerem je bilo, ko je bila vročina vse višja, hladilne tekočine vse manj. Ob tem so, namesto da bi reaktor zaščitili z odporno strukturo iz jeklenih linijskih plošč in običajnega železobetona, v Černobilu uporabili le beton.

26. avgusta 1986 so se nato inženirji lotili testa, s katerim bi naj ugotovili, kako dolgo po tem, ko reaktor ne proizvaja več energije, električne turbine še delujejo. Za izvedbo poskusa so morali izključiti več varnostnih sistemov reaktorja, med drugim so odstranili več kontrolnih palic, ki absorbirajo nevtrone in omejijo reakcijo. Do konca testa je v gorivu ostalo le 6 od 250 kontrolnih palic.

Med eksperimentom je v reaktor prihajalo vse manj hladilne vode, tista, ki je tam bila, pa se je začela spreminjati v paro. Ko je bilo na voljo vse manj hladilne tekočine, je začela pretiti nevarnost.

Da bi jo preprečili, so operaterji poskušali v gorivo vrniti odstranjene kontrolne palice, kar pa je težave le še povečalo, saj so imele usodno napako – grafitno konico. Grafit namreč še spodbuja jedrske reakcije. Ko je bilo v gorivu okoli 200 grafitnih konic, se je reaktivnost povečala do točke, ko je prišlo do eksplozije. Ocenjujejo, da se je sprostilo od 7 do 10 ton jedrskega goriva.

Na kraju katastrofe je takoj umrlo 28 ljudi, uničenih je bilo skoraj 800.000 hektarjev obdelovalne zemlje in 700.000 hektarjev gozdov. Najhuje je bilo v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji, sevanje se je razširilo nad velik del Evrope, tudi nad Veliko Britanijo.

Zanesljivih podatkov o tem, koliko ljudi je zaradi radioaktivnega izpusta umrlo, pravzaprav ni. Znano je, da je bilo najvišji stopnji sevanja neposredno po nesreči izpostavljenih 100 ljudi, 47 jih je kmalu umrlo. Poleg tega je strmo naraslo število primerov raka ščitnice. Leta 2005 je bilo zabeleženih okoli 7000 takšnih primerov.

Leta kasneje je Pripjat mesto duhov. Strokovnjaki se strinjajo, da je območje v 30-kilometrskem pasu okoli nuklearke močno kontaminirano z radioaktivnimi izotopi cezija 137, stroncija 90 in joda 131 ter zato popolnoma neprimerno za bivanje ljudi.

Drugače je v Nagasakiju in Hirošimi, kjer razen stavb, ki kot spomeniki človeštvo opominjajo na njegove zablode, na prvi pogled ni prav veliko drugače, kot bi bilo, če se tragediji ne bi zgodili. Zaprtih območij tam ne poznajo.

To gre pripisati trem dejavnikom. V černobilskem reaktorju je bilo veliko več jedrskega goriva kot v obeh bombah – kar 180 ton jedrskega goriva, reakcije so bile v reaktorju precej bolj "učinkovite" kot v bombah, do eksplozije je prišlo na tleh.

Poleg tega je v obeh bombah dejansko reagiralo le nekaj kilogramov urana in plutonija, medtem ko se je v primeru Černobila v atmosfero sprostilo vsaj sedem ton jedrskega goriva, zaradi topljenja sredice pa so se sprostili tudi hlapni radioizotopi ksenona, kriptona, radioaktivnega joda in cezija.

Prav tako sta obe bombi eksplodirali v zraku, zaradi česar je radioaktivni prah ustvaril gobast oblak in ni pristal v prsti. Sredica reaktorja štiri pa se je pravzaprav stalila v zemljo, ki je doživela aktivacijo nevtronov, tla pa so zaradi reakcije postala radioaktivna.

Potem ko so leta iz okolice Černobila poročali o nenavadnih pojavih v černobilskem živalskem in predvsem rastlinskem svetu, ker je sevanje na genskem materialu pač naredilo svoje, zadnja poročila po mnenju nekaterih znanstvenikov kažejo na to, da ima narava veliko sposobnost samozdravljenja.

Živali s kontaminiranega območja so na videz večinoma normalne. Na območju bivajo losi, jeleni, bobri, divje svinje, vidre, jazbeci, divji konji, race, labodi, štorklje, tudi nekaj medvedov, risov in volkov. Laboratorijski pregledi sicer še vedno razkrivajo visoko prisotnost radioaktivnih elementov v organizmu, a videz živali ni popačen.

Prav tako so najhujše genske mutacije rastlin prisotne le še na petih najbolj onesnaženih mestih.

Unikatni černobilski ekosistem je eden tistih, ki znanstvenike najbolj zanima. Na dolgi rok bo namreč pomagal odgovoriti na vprašanje o dolgoročnem vplivu sevanja. Nekaj podatkov je že na razpolago.

Medtem ko semena pšenice, ki so jih s kontaminiranega območja prinesli kmalu po katastrofi, še vedno gensko mutirajo, se je soja, ki raste blizu reaktorja, prilagodila na radioaktivno okolje, zaradi česar genskih mutacij ni več.

Prav tako so ugotovili, da so ptice, ki na območju živijo stalno, odporne na lokalno hrano, za razliko od selivk, ki jim tamkajšnja hrana, "obogatena" z radioaktivnimi elementi, ne ustreza.

Pomembno vprašanje, ki ostaja, pa je, ali bi bil človeški organizem na takšnem območju bolj podoben soji ali pšenici?