Ob obisku mesta Niš na jugu Srbije si velja ogledati nekdanje koncentracijsko taborišče blizu mestne trdnjave. Gre za kulturni spomenik narodnega značaja, ki danes deluje kot muzej.
Koncentracijsko taborišče Niš, znano tudi kot Crveni krst (Rdeči križ), je septembra 1941, kmalu po napadu na Jugoslavijo, odprla nemška okupacijska oblast. To nalogo je dobil šef gestapa v Nišu. Sedem hektarov veliko zemljišče v industrijski coni Niša blizu železniške postaje Crveni krst (od tod tudi ime) je bilo v rokah takrat še kraljeve vojske, ki je tamkajšnje zgradbe uporabljala kot skladišča za vojaški arzenal.
V sklop taborišča, ki se je po nemško imenovalo Das Anhalterlager – Nisch, je spadalo tudi bližnje morišče na Bubnju, kjer so streljali taboriščnike.
Taborišče Crveni krst ni bilo največje v Jugoslaviji (precej večji je bil na primer Jasenovac na Hrvaškem), skozi njegove prostore naj bi se izmenjalo okrog 30.000 taboriščnikov. Tja so pripeljali in zaprli politične nasprotnike, komuniste, partizane oziroma simpatizerje odpora, Jude in Rome. Na Bubnju naj bi življenje izgubilo med 5000 in 12.000 ljudi, čeprav jih je identificiranih le 1910. Druge so premestili v taborišče Sajmište ali druga taborišča pod komando tretjega rajha. Taborišče je obstajalo do 14. septembra 1944, ko so partizani osvobodili Niš.
Taborišče je bilo sestavljeno iz glavne zaporniške zgradbe, treh pomožnih stavb, štirih stražarnic in dveh opazovalnih stolpov. Glavna zgradba je imela dve nadstropji, v katerih so bili prostori za taboriščnike, prostor za stražo in zasliševanje, ambulanta in brivnica. V pritličju so bili stoli in mize ter tudi seno, na katerem so spali taboriščniki.
Na podstrešju je bilo 20 samic brez oken. Na stropu so vse imele luknjo za svetlobo in prezračevanje, razen ene. V nekaterih je bila po celotni površini tal položena bodeča žica, zaradi česar taboriščniki niso mogli ležati. Kar nekaj izmed njih jih je zaradi pomanjkanja spanca zblaznelo. Na zidovih se še danes vidijo napisi in sporočila, ki so jih naredili zaporniki.
Prvi množični pobeg v okupirani Evropi
Taborišče je verjetno najbolj znano po organiziranem begu taboriščnikov, prvem te vrste v tedanji Evropi, ki jo je prežemala vojna vihra. Do njega je prišlo 12. februarja 1942, ko je poskušalo pobegniti 147 taboriščnikov. Z območja taborišča jih je ušlo 105, a so jih Nemci 82 ustrelili med begom. Maščevanje je bilo silno, za 11 nemških vojakov, ki so umrli med begom, so ustrelili 100-krat več jetnikov, kar 1100, poleg tega pa so taborišče preuredili. Dotlej je taborišče obdajala le bodeča žica, po pobegu pa so okrog njega zgradili zid. Od takrat naprej je taborišče postalo pravo taborišče smrti.
2. decembra istega leta je prišlo še do enega manjšega pobega, ko je na prostost poskušalo pobegniti šest taboriščnikov.
Napisi le v cirilici
Taborišče so leta 1969 odprli kot spominski muzej, ki so ga poimenovali ''12. februar'', po datumu tragičnega poskusa pobega.
Kompleks nekdanjega koncentracijskega taborišča velja za srbski kulturni spomenik posebnega značaja. Konservatorsko-restavracijska dela so opravili leta 1979 in 2004. Pozneje so muzej onečastili vandali z grafiti.
Zanimivo zbirko in avtentične stavbe sicer nekoliko kazi dejstvo, da muzej ni preveč prijazen tujim turistom, saj so vsi napisi v cirilici, muzej pa tudi poleti svoja vrata zapre že ob 16. uri. Direktor Narodnega muzeja Slaviša Popović je sicer na začetku septembra za Južne Vesti povedal, da se podobno kot drugje ubadajo s finančnimi težavami, a so avgusta kljub temu začeli obnovo glavne stavbe. Urediti želijo še virtualno učilnico in dopolniti stalno zbirko. ‘’Čakamo, da bodo dela zaključena in bomo muzej predstavili tako, kot je treba,’’ je dejal.
KOMENTARJI (121)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.