FOTO: Kdo je kriv za grozljive prizore?

Združeni narodi so za dve pokrajini v Somaliji razglasili stanje lakote, kar se je zgodilo prvič po letu 1992. Suša in lakota v tem koncu sveta sta terjali že več desettisoč življenj. Nujno humanitarno pomoč v Somaliji potrebuje 3,7 milijona ljudi, hudo pa je tudi v sosednjih deželah, med drugimi v Keniji in Etiopiji, kjer hrano nujno potrebuje še dodatnih osem milijonov ljudi, poroča britanski časnik The Guardian.

Medtem ko je suša hudo prizadela celotno območje Afriškega roga, ponekod imajo najmanj padavin v zadnjih 60 letih, pa je najhuje prav v Somaliji, kjer dodaten problem predstavlja še nasilje, odsotnost učinkovite vlade in velika nevarnost za skupine, ki prinašajo humanitarno pomoč.

Ljudje množično zapuščajo svoje domove in odhajajo bodisi v sosednje države bodisi proti somalski prestolnici Mogadiš. To slednje pomeni, da se peš odpravljajo od lakote proti vojni, saj na ulicah prestolnice še vedno vladata kaos in nasilje. Tako se je na primer samo v taborišče Badbaado v Mogadišu, ki so ga odprli šele 12. julija, pred lakoto zateklo 21.000 beguncev.

Zaradi ekstremno slabih humanitarnih razmer tako Združeni narodi, njegove agencije, nevladne humanitarne organizacije in drugi pozivajo vlade, gospodarstvo in posameznike, naj pomagajo milijonom prebroditi najhujše in reševati nedolžna življenja. Na najsušnejših območjih Afriškega roga sicer živi okoli 20 milijonov ljudi.

Ne le zbiranje pomoči, temveč tudi varna razdelitev pomoči na najbolj prizadeta območja, je vse prej kot enostavno. Prav ta tema bo zato na vrhu dnevnega reda ponedeljkovega srečanja predstavnikov 191 držav, nevladnih organizacij, agencij ZN in regionalne razvojne banke na sedežu Organizacije za kmetijstvo in prehrano (FAO).

Odvzeli so jim območja, ki so jih reševala pred lakoto

Svet tako že nekaj dni obkrožajo grozljivi posnetki pomanjkanja in trpljenja. In če je na fotografijah moč videti suho pokrajino, ni pa moč videti vzrokov za to, kar se dogaja. Skoraj vsi mediji poročajo o suši kot vzroku, pri tem o problemu podnebnih sprememb, slabem upravljanju, konfliktnem področju in podobnem. To vse drži, vendar pa ne pojasni temeljnega vzroka za vse hujše trpljenje.

Na območju Afriškega roga že stoletja ljudje živijo v suhem, trdem in krutem podnebju. A razmeram, ko zaradi lakote umirajo milijoni ljudi, smo redno priča v zadnjih desetletjih. Kaj se je torej zgodilo?

Kot v The Guardianu pojasnjuje strokovnjakinja Helen de Jode, je bil način življenja tamkajšnjih prebivalcev do nedavnega vzdržen, trajen. Kot nomadski živinorejci, so se bili vedno sposobni prilagoditi rednim sušnim ciklom. Gre za strategijo mobilnosti, kar pomeni, da so se selili skupaj s pašo za svojo živino. Medtem ko kmetje čakajo na dež, se nomadi vedno znova selijo tja, kjer je že deževalo. Pri tem jim pomagajo zelo zapleteni družbeni in družinski odnosi, ki ne poznajo državnih meja, ključno za njihovo preživetje pa je vedno bilo to, da so del ozemlja pustili nedotaknjenega za čas suše. Ki je vedno prišla.

A pred nekaj desetletji je prišla tudi modernizacija, vpliv, zahteve in potrebe razvitega sveta. Ogromne komercialne kmetije in tako imenovani agro-biznis so nomadskim živinorejcem odvzeli ogromna ozemlja na Afriškem rogu, pogosto tudi tiste ključne ''rezervne'' pašnike, ki so jih stoletja varovala pred lakoto v sušnem obdobju. To je spodkopalo celoten sistem.

Kadar mora živina dlje časa ostati na istem mestu, postanejo živali bolj dovzetne za bolezni. Konflikti na Afriškem rogu še dodatno omejujejo mobilnost in trgovino z živalmi, ki je sicer potekala med zelo oddaljenimi kraji.

V času suše, ko živali dajejo malo mleka, nomadi živino prodajo v zameno za žito, vendar pa bodo vedno, dokler se bo le dalo, zadržali vsaj nekaj živine za osnovo, iz katere lahko kasneje vzredijo večjo čredo. Vendar pa v času, ko cene hrane narastejo, cene živine pa padejo, številni ostanejo brez vsega. Brez socialne podpore so prisiljeni prenehati s svojimi dejavnostmi in postanejo breme državi, namesto da bi bili aktivni člani družbe.

Pomoč je nujno potrebna, ni pa rešitev

Pomoč v hrani tako zagotavlja le začasno rešitev, ko udari suša, saj rešuje življenja milijonov ljudi, vendar pa ne rešuje njihovega načina življenja. Obstajajo sicer iniciative, ki poskušajo rešiti črede, preden jih suša povsem pobije, s cepljenji, zagotavljanjem pravočasne krme in vode ali prodajo živine za zakol, preden njihovo stanje močno nazaduje.

Nekatere razvojne agencije tudi že pomembno napredujejo pri razumevanju ciklov suš in tudi priznavajo, da so nomadi na Afriškem rogu vedno pričakovali, preživeli in si opomogli po sušah. Vse dokler niso drugi prevzetno posegli v njihov življenjski prostor.

Ko bo torej te zadnje suše konec, bodo nomadi, ki niso bili prisiljeni opustiti dejavnosti, potrebovali pomoč nacionalnih vlad in mednarodne skupnosti, da bodo obnovili svoje črede in zagotovili prihodnost svojega proizvodnega sistema, od katerega je odvisnih toliko ljudi. In zato, medtem ko je pomoč v hrani ključna za preživetje v času krize, bodo v prihodnosti potrebne veliko bolj domiselne rešitve, če naj se prepreči ponavljanje ciklov groze, ki jih prinašata suša in lakota.