Evropa in ZDA kot zaveznici

V svoji zadnji knjigi Svobodni svet ugledni britanski profesor in kolumnist Timothy Garton Ash meni, da sodobni čas opredeljujeta dva datuma, 9. november leta 1989, ko je padel Berlinski zid, in 11. september 2001, ko sta padla dvojčka.

Ash zagovarja tezo, da mora zahodna kultura medsebojno sodelovati v dobro celotnega človeštva, kajti samo Zahod je po njegovem mnenju sposoben vlak razvoja človeštva potisniti naprej. ZDA in Evropa tako ne smeta biti tekmici, ki bi se izčrpavali v medsebojnem boju, temveč zaveznici, ki sta v skupnih in ločenih zgodovinskih razvojih razvili podobne vrednote.

Vnasprotju s številnimi komentatorji, ki opozarjajo predvsem na razlike, Ash v odnosu med Evropo in ZDA vidi ključno zagato v številnih predsodkih. Jasno je, da gre vedno za interese, je avtorjevo tezo povzel pisec spremne besede k slovenski izdaji politolog Jernej Pikalo, v tem primeru ni prostora za filantropijo ali moralno dobro, toda pomembno je sodelovanje.

Ash se, tako urednica založbe Mladinska knjiga Nela Malečkar, v knjigi zavzema za podiranje mentalnih zidov, ki naj povzroči večje sodelovanje Evrope in Združenih držav Amerike. Ash odnos med Evropo in ZDA ponazori z metaforo: če je Evropa včasih do ZDA gojila odnos matere do hčere, so zdaj slednje prevzele vlogo strica. Kljub razlikam pa sta si obe kulturi bolj sorodni, kot bi se zdelo na prvi pogled.

Avtor v Svobodnem svetu opozarja na politiko, ki drsi v smer, ko državljanom dopoveduje, da alternativa ne obstaja. Ash prisega na vrednoto svobode, ki bi lahko človeško-politično skupnost ponesla v post-zahodno skupnost na globalni ravni. Nacionalne identitete so po njegovem mnenju presežene, saj sodobna tehnologija omogoča hitro povezovanje tudi v drugih identifikacijskih poljih.

Ashovo delo je za slovenski pogled na zunanjo politiko po mnenju Pikala zelo pomembno, saj je čas, da se zavemo, da se zunanja politika ne začne in konča 50 km za državno mejo, "čas je, da se začnemo ukvarjati z globalnimi vprašanji". Pikalu sem ob tem zdi, da je Ashova knjiga mestoma preveč optimistična, prepogosto pozablja na interese v svetovni politiki in tudi na odnos med svetovnim severom in jugom, med razvitim in nerazvitim delom prebivalstva.