Delegati se prebijajo skozi 56 strani besedila

Predstavniki 194 držav udeleženk podnebne konference v južnoafriškem Durbanu se še vedno niso uspeli dogovoriti o režimu zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov po letu 2012, ko bo potekla veljavnost Kjotskega protokola, ki določa splošno zmanjšanje izpustov za 5,2 odstotka v primerjavi z letom 1990.

Udeleženci so danes na mizo dobili nov osnutek podnebnega dogovora, kar pomeni, da se dvotedenska pogajanja bližajo koncu. Delegati se zdaj prebijajo skozi 56 strani besedila, vendar glasovanja o sklepnem dokumentu še ni pričakovati kmalu.

Ker so se pogajanja, ki bi se morala končati v petek, zavlekla, so morale številne delegacije preložiti predvideno vrnitev v domovino. Obeti za dogovor o nadaljevanju Kjotskega protokola, za podnebni sklad in za časovnico za dosego pravno zavezujočega globalnega podnebnega sporazuma sicer niso dobri.

EU vztraja na zagotovitvi dogovora o časovnici za pripravo globalnega pravno zavezujočega sporazuma. Pogajalci pa želijo doseči tudi most med letom 2012, ko se izteče prvo obdobje Kjotskega sporazuma, in letom 2020, ko naj bi bile države pripravljene sprejeti pravno zavezujoče cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

Uspeh ali poraz Durbana je odvisen od odločitve majhnega števila držav, ki se še niso zavezale k časovnici, je izpostavila evropska komisarka za podnebno ukrepanje Connie Hedegaard. Vse več držav zato stopnjuje pritisk na največji onesnaževalki – Kitajsko in ZDA, ki sta se znašli v nekakšni  "nenaravni" koaliciji in onemogočata sporazum. A njuni razlogi so seveda različni.

ZDA ne želijo dati nobene gospodarske tekmovalne prednosti Kitajski, ta pa noče sprejeti zavezujočih tarč zmanjšanja emisij, ker skupaj z državami, kot je Indija, meni, da je treba pri dogovoru upoštevati dejstvo, da so razvite države desetletja prispevale k segrevanju ozračja na račun svojega razvoja. Indija in Kitajska menita, da sta skupaj z drugimi državami v razvoju glede tega upravičeni do določenih "odpustkov".