Zunanji ministri EU so odločitev za uvedbo sankcij sprejeli, ker oblasti v Harareju vodji načrtovane opazovalne misije EU, veleposlaniku Pierru Schoriju, ter članom misije konec minulega tedna niso želele izdati dovoljenja za delo.
Sankcije so usmerjene predvsem proti predsedniku Robertu Mugabeju in njegovim 19 najožjim sodelavcem. EU jim namreč ne bo izdala dovoljenja za potovanja, zamrznila bo njihovo premoženje in finančne vire. Petnajsterica uvaja tudi embargo na trgovanje z orožjem in kakršnokoli vojaško pomoč Zimbabveju.
S sankcijami je EU nekdanji britanski koloniji sicer že zagrozila konec januarja in napovedala, da jih bo začela izvajati – če oblasti v državo ne bodo pustile opazovalne misije EU; če mednarodni mediji ne bodo mogli spremljati volitev; če se bodo razmere, predvsem v smislu spoštovanja človekovih pravic in delovanja opozicije, še poslabšale, in v kolikor volitve ne bodo "svobodne in poštene".
Izgon vodje opazovalne misije
Švedskega diplomata, ki naj bi nadziral izvedbo volitev 9. in 10. marca, so izgnali zaradi "politične arogance", trideset članov njegove ekipa pa ostaja. Tudi švedski tiskovni predstavnik misije EU pričakuje, da ga bo doletela podobna usoda, saj so mu vladni predstavniki sporočili, da naj neha izražati nezadovoljstvo nad izgonom vodje misije Pierra Schorija.
Zimbabvejski minister za informiranje Jonathan Moyo je na možnost, da bo Unija določila sankcije proti njegovi državi dejal, da se za izgon Schorija ne bodo opravičevali in dodal, da "volitve odločajo volivci in ne opazovalci".
Po mnenju belgijskega zunanjega ministra Louisa Michela pa je Solanova odločitev o sankcijah lahko kritična za kredibilnost EU, če sedaj ne bi uvedla sankcij. Nekatere države članice EU menijo, da bi bila uvedba sankcij prav tisto, kar si Mugabe želi – izolacija države in uvedba posebnih razmer.
Zunanja politika EU brez teže?
Evropska unija v mednarodni politiki ne bo nikoli imela večje teže, dokler se bodo njeni predstavniki menjali vsakih šest mesecev zaradi obstoječega šestmesečnega sistema rotiranja predsedujoče države. Tako piše v študiji z naslovom "Oblikovanje kredibilne zunanje politike" analitika Stevena Evertsa iz Centra za reformo EU. Po pisanju bi morali pustiti šefa EU za zunanjo politiko Javierja Solano, da samostojno vodi zunanjo politiko, ne pa da si vsake pol leta deli delo z novim zunanjim ministrom.
Po mnenju nizozemskega analitika naj bi, kljub določenem napredku, zunanja politika ostajala najšibkejši člen EU. Prihodnji teden se bo namreč začela konvencija o ustavnih reformah EU. Nezmožnost petnajsterice, da bi pridobila večji mednarodni pomen, kljub velikem deležu v humanitarni pomoči, ni le v dejstvu, da nima skupne vojaške sile, ampak predvsem zaradi strukturnih slabosti EU. Dodaja, da največje tri države v petnajsterici, Britanija, Francija in Nemčija želijo ohraniti avtonomijo, glavni problem pa naj bi vendarle bili notranji strukturni procesi v EU.
Rezultat je, da je skupna zunanja politika v tem trenutku "najnižji skupni imenovalec možnih odločitev", hkrati pa izjemno počasna – predvsem zaradi želje po notranjem konsenzu med članicami.
