Erdogan je uničil turške sanje

O poti, ki jo je Turčija prepotovala do današnjih sankcij, smo se pogovarjali z doktorjem političnih znanosti Ahmet Erdi Öztürkom, ki živi na relaciji Istanbul–London–Ljubljana in je strokovnjak za Turčijo na Univerzi v Strasbourgu in Univerzi v Linköpingu.

Kaj je posledica sankcij? Kolikor vem, so bile pričakovane že nekaj časa ...

Te sankcije proti Turčiji in odnos med ZDA in Turčijo so kot ledena gora. Sankcije in politične posledice so vidni del ledu, vse, kar pa ni vidno, je posledica posebnega odnosa med ZDA in Turčijo, oziroma strateškega partnerstva. Odnos se je krhal že nekaj časa, nato je do večje spremembe prišlo pred tremi leti, ko se je zgodil neuspeli puč. In še zahteva Erdogana, da ZDA vrnejo Fethullah Gülena (klerik, ki ga krivijo za puč in delovanje proti državi, trenutno živi v ZDA), ki naj bi bil glavni krivec za krvav poskus puča.

 Ne vemo, a je dejansko glavni krivec, govorijo nam, da je, tudi dokazi delno kažejo, da naj bi bil. In kot posledica tega spora je, da je Turčija aretirala pastorja Andrewa Brunsona. Poskušala je igrati igro – mi bomo obdržali vašo versko osebo, in če nam je ne vrnete, ga bomo obdržali v Turčiji. Hoteli so dobiti boljše pogajalsko izhodišče.

Pa nevidni del odnosa z Zahodom oziroma ZDA?

Hm. Turčija je začela spreminjati svojo zunanjo politiko iz prozahodne v provzhodno, ki je bila zelo ambiciozna in predvsem nepoznana. V osnovi je imel ta premik politike značilnosti ruske pragmatičnosti. Tako se zadnjih 10 let odnos postopoma krha. Če je bila še pred 10 leti politika logična, predvsem politika »nič problemov s sosedami«, se je ta spremenila v »nič prijateljev za sosede«, Turčija je postala izolirana in je izgubila praktično vse prijatelje v regiji.

Kako je pa prišlo do te spremembe?

V Turčiji je od leta 2002 na oblasti stranka AKP (stranka, ki jo vodi Recep Tayyip Erdogan op. a.), ki je bila na začetku koalicijska stranka, polna liberalcev in prozahodnih ljudi. Leta 2010 pa je prišlo do večjih sprememb – Erdogan je stranko spremenil v »stranko enega človeka«. S pomočjo močnega birokratskega aparata, širjenjem svojega formalnega in neformalnega vpliva je Erdogan želel spremeniti mentaliteto in usmeritev Turčije. S to novo usmeritvijo so islamski mnenjski voditelji v stranki in tudi sam Erdogan uspeli vsiliti prepričanje, da največji prijatelj »prave Turčije«, torej muslimanskega dela, niso Zahod oziroma krščanske države na Zahodu, ampak muslimani na vzhodu in Vzhod kot širši pojem.

Je pa to velika težava za njih, saj je Turčija vse od konca Otomanskega imperija imela veliko željo in usmeritev, da se obrne proti Zahodu in ne želi ostati na robu Bližnjega vzhoda. Morate razumeti, da je Turčija kot ogromen tanker, same smeri ni tako lahko obrniti za 180 stopinj, zato vidite takšne velike odklone v turški zunanji in tudi notranji politiki.

Torej so bile spremembe počasne ...

Ne bi rekel, da so bile počasne. Sprejetje in vnos zahodne misli se je v Turčiji začel že v 18. stoletju, torej je že 300 let star. Več kot 300 let! Nato pa sta ta vlada in Erdogan v osmih letih želela popolnoma spremeniti smer in razvoj Turčije in je ta razlika pravzaprav dramatična in zelo hitra. Tudi današnja koalicija z MHP (nacionalistično stranko) je del teh sprememb, katerih cilj je spremeniti mišljenje Turkov. Njihov skupni cilj je etno-nacionalistična identiteta in identiteta sunitske veje islama, vsaka stranka tako podari svoj del v politiki. In seveda je pogled teh strank vzporedno povezan s pogledom številnih Turkov danes.

A dejansko potem nove politike in pogledi pomenijo konec kemalizma (prozahodne sekularne politike Kemala Ataturka)?

Ne, tako splošno ne bi mogli trditi, gre pa v majhnih korakih v erdoganizem, ki bo postopma prevzel vodilno vlogo v Turčiji. Podobno kot Putin, Orban, Trump, je Erdogan del tako imenovanih populistično avtoritativnih voditeljev – poleg Putina je bil eden prvih. Enostavno izkorišča svoje odlične kvalitete v spreminjanju obrobnih problemov v njihove osebne zmage in s tem prikazuje fantastične vodstvene sposobnosti. Erdogan bo te sankcije, ki so se danes začele, pravzaprav upravičil in s tem konsolidiral svoj položaj znotraj države, predvsem njegove podpornike. Turčija še nikoli ni bila tako razklana, kot je danes. Polovica populacije bi z veseljem tudi umrla za Erdogana, medtem ko druga polovica težko zadržuje bes in sovražnost. Te sankcije bodo samo še bolj razklale državo in konsolidirale njegov položaj v državi. Z naslednjimi volitvami in še bolj stabilno podporo bo tako Erdogan zopet zmagal.

Kako pa ljudje doživljajo te politične pretrese?

Politično razklano, kot sem že omenil. Bolj zanimiva pa je ekonomska slika, kajti gospodarstvo se grozljivo hitro krči. Zame danes je to zelo težko (Erdi Özturk je trenutno na Švedskem), kajti 1 dolar je vreden 5 turških lir, bil pa je 2,9 turške lire nekaj let nazaj. To je pravzaprav žalostno, saj je Turčija danes 30–35-odstotno bolj revna, kot je bila šest mesecev nazaj. Veste, zakaj? Večina turških podjetij posluje v dolarjih, naši dolgovi so vezani na dolarje, nafta je vezana na dolarje, vse na tržišču je vezano na dolarje. Poglejte moj primer. Moja starša sta upokojena profesorja, ki sta me obiskala na Švedskem in sta še pred kratkim za svoje pokojnine zlahka dobila 1000 evrov ali pa še več, zdaj pa samo še okrog 500 evrov ali pa še manj.

Turčija se danes premika v smeri, da postane revna država. S temi sankcijami vsi mislijo, da bo klonila in se popravila, a kaj ko večina turške elite enostavno misli, da bo vstopila Rusija in vse rešila. Da bomo zgradili nov ekonomski odnos z Rusijo, a pozabljajo, da ruska ekonomija tudi nazaduje. Erdogan nato razlaga, da bomo vzpenjajoča zvezda v muslimanskih državah v Afriki in bomo zgradili odnos z njimi. Seveda lahko s humanitarno pomočjo in uporabo islamskega pogleda na svet, ampak ekonomskega odnosa za razvoj ne bo. Turčija ima 80 miljonov prebivalcev in edini način, da lahko ekonomsko prosperira, je, da se poveže z Zahodom in vse te »druge poti« se bodo končale na dramatičen način. Nimam pozitivnega pogleda na prihodnost moje države – prihodnost Turčije ni rožnata.

Kaj pa pogled Evropske unije na sankcije?

Migrantska kriza in več kot 3 miljone migrantov je močan argument. Evropa se boji, da bi Turčija odprla vrata in bodo migranti preplavici ulice Ljubljane, Prage in drugih mest. Tako da najverjetneje pričakujem, da bo odgovor zelo klasično diplomatski, kjer bo Evropska unija prebrala dekleracijo, v kateri bo pisalo, kako zelo so zaskrbljeni zaradi nastajajoče krize med ZDA in Turčijo, in da upajo, da se bo rešila hitro in na miroljuben način. To je pravzaprav edino, kar Evropa lahko naredi.