'Izvedel sem, da je moj prijatelj iz otroštva džihadist, ki je že ubijal v božjem imenu'

Danski novinar Jakob Sheikh je v časopisu Politiken objavil pretresljivo zgodbo prijatelja iz mladosti, 27-letnega Amirja, ki se je odločil, da se bo boril na strani džihadistov v Siriji.

"Amir je moj prijatelj iz otroštva. Skupaj sva odraščala v isti ulici v Koebenhavnu, skupaj sva se igrala na istem igrišču in kupovala iste čigumije z nalepkami," pripoveduje Jakob. "Danes sva stara 27 let. Amir se bori v Siriji, jaz sem novinar, ki piše o teh bojih," nadaljuje. "Amirjeva mama prihaja iz Danske, oče iz Pakistana, tako kot moja starša. V času odraščanja so naju zanimale iste stvari. Najina vzgoja je bila podobna. A najini življenji sta danes tako različni. Kako se je to zgodilo, težko razumem," piše Sheikh.

"Stik sva izgubila, ko sva bila stara 13 let. Ni bilo nobenega posebnega razloga, da sta se najini poti ločili. Preprosto oddaljila sva se drug od drugega. Nisem imel pojma, kaj se dogaja v njegovem življenju, dokler se nisva po naključju srečala v najinem rojstnem kraju," pripoveduje Sheikh. Amir je dejal, da je bil v Siriji ter da se kmalu vrača nazaj. "Takrat sem izvedel, da je moj prijatelj iz otroštva postal džihadist. Ta vljuden, empatičen moški je že ubijal v božjem imenu".

Odločitev je padla: novembra 2013 se je odpravil v Sirijo

Amir pripoveduje, da je začel mošejo obiskovati, ko je dopolnil 17 let. Več časa, kot je preživel z isto mislečimi, bolj se je oddaljeval od svoje družbe. Prekinil je tudi stike z mamo, ki ni delila njegovega prepričanja, da morajo biti ženske zakrite.

Nekega dne ga je poklical prijatelj Fadi in mu dejal, da odhaja v Sirijo. V tistem trenutku je tudi sam začel premišljevati o tem, da bi se pridružil boju. Ko se je po nekaj tednih slišal s prijateljem, ki mu je z navdušenjem opisoval, kako se je približal bogu, se je tudi sam dokončno odločil.

Doma na Danskem se je namreč počutil nemočnega, ko je na internetu spremljal dogajanje. "Umirali so moji bratje in sestre. Moja dolžnost je, da jim pomagam," pojasnjuje Amir. Nenehno se mu je po glavi podila le ena misel: "Če ostanem doma, me bo bog kaznoval." Zato je novembrskega jutra leta 2013 zapustil rojstni kraj in se odpravil vse do province Hatay na jugu Turčije, ki na jugu in vzhodu meji na Sirijo.

Sprva zadolžen le za manjša opravila. V Sirijo se želi vrniti

Kolega, prav tako Danec, mu je pomagal pri nastanitvi. V Sirijo se so nato odpravili skozi t.i. "vrata". Gre za hribovito območje, nedaleč od meje, ki ni pretirano varovano, zato je postalo vstopna točka na sever Sirije za številne džihadiste. Sprva je bil zadolžen za manjša opravila, kot so prevoz orožja in vode. Večina borcev je bilo mlajših moških, zahodnjakov, med njimi je bilo tudi nekaj Dancev in Švedov.

Nekega dne v decembru leta 2013 je bil prvič udeležen v oboroženem spopadu. Bilo je vznemirljivo in v trenutku je vse dobilo smisel, pripoveduje Amir. V naslednjih mesecih je bilo podobnih trenutkov še več. Spomladi se je Amir vrnil domov, a želja po boju še vedno prisotna.

"Upam, da boš tudi sam nekega dne hodil po pravi poti. Potem boš videl, kako čudovita je Islamska država," je prijatelju dejal Amir in dodal, da se bo vrnil nazaj. A tokrat bo tam ostal. Na vprašanje, ali je pripravljen umreti za kalifat pa odgovarja: "Seveda. Ni me strah smrti."