Amnestija se nanaša na vse, ki so od avgusta 1993 do sprejema zakona v Čečeniji zagrešili "družbeno nevarna" dejanja in so se predali. Zakon bo začel veljati po objavi, kar naj bi se zgodilo v prihodnjih dneh.
Zakon predvideva amnestijo za obdobje od 1. avgusta 1993 do vstopa zakona v veljavo, in sicer za vse tiste, ki so na območju ruskih republik Čečenija in Ingušetija kršili javni red, a bodo do 1. septembra letos položili orožje, se predali, prenehali s sodelovanjem v nelegalnih vojaških formacijah in končali oboroženi odpor. Zakon ne velja za vse tiste, ki so odgovorni za hujše zločine, kot so umori, razbojništvo, teroristični napadi, posilstva, ugrabitve, genocid ter boj proti ruskim zveznim silam, pa tudi ne za tujce in Ruse, ki so storili omenjene zločine.
Zaradi določila, da amnestija ne bo veljala za tiste, ki so skušali ubiti zvezne policiste ali vojake, kritiki ocenjujejo, da bo zakon nesmiseln, saj amnestije ne bo mogla biti deležna večina čečenskih upornikov, ki so sodelovali v vojnah v uporni republiki.
V okviru časovno omejenih amnestij, ki so bile sprejete v času prejšnjega ruskega predsednika Borisa Jelcina, se je med letoma 1994 in 1999 po podatkih ruske vojske predalo okoli 2500 upornikov, od katerih pa naj bi le vsak tretji ostal nekaznovan.
Sedaj predlagana amnestija je ena od obljub, ki jo je dal Kremelj po referendumu v Čečeniji o ustavnih spremembah 23. marca. Na njem so volivci podprli predlog nove čečenske ustave, v skladu s katero bo imela Čečenija kot ruska republika omejeno avtonomijo, ter predloga zakonov o predsedniških in parlamentarnih volitvah, ki bodo sledile.