Država kot 'lepa ladja, ki se počasi potaplja zaradi nesposobnih kapitanov': srečna zvezda zapustila nogomet. Bo tudi državo?

46 milijonov italijanskih volivcev jutri čaka odločitev o tem, komu bodo za prihodnji mandat zaupali vodenje vlade. Prav lahkega dela ne bodo imeli. Država se še vedno pobira po gospodarski krizi, politika, ki se je v tem času bolj kot z vizijo ukvarjala sama s seboj, volivcem na pladnju bolj kot vizionarske politike prinaša pogrevanje starih političnih zgodb, izdatno začinjenih z novim populizmom. Vse to po mnenju analitikov nakazuje na to, da Italijo čaka obdobje politične nestabilnosti.

Pa volivci? Večina je preveč apatičnih, da bi jim sploh bilo mar, menijo številni. Še posebej med mladimi. Gre za populacijo z 32-odstotno brezposelnostjo, kar je skoraj dvakrat več kot znaša evropsko povprečje in precej več od siceršnje 11-odstotne brezposelnosti v državi. Tudi številni mladi Italijani, ki delo imajo, so nezadovoljni. Delovna mesta, s katerimi je postreglo pokrizno obdobje, so namreč večinoma le prekarne, nestabilne oblike dela.

O realnosti številnih mladih Italijanov zgovorno priča zgodba iz mesta Taranto. S svojimi okoli 200.000 prebivalci je po velikosti peto največje mesto v južni Italiji. Karierne priložnosti za mlade pa so skoraj neobstoječe. Elio Vagali, 29-letni meščan, je novinarjem New York Timesa povedal, da je v lovu na stabilno službo doslej že čistil stanovanja, obiral mandarine, delal v kamnolomu ... Stalne službe še vedno nima, vse to pa je bilo večinoma delo na črno. Še najraje bi delal v lokalni železarni, pa čeprav jo domačini krivijo za povečano število primerov raka na območju. To namreč vidi kot edino možnost, da se končno odseli od staršev. A kaj, ko tudi usihajoča tovarna ne zaposluje. Oziroma se delo dobi le s pomočjo vez in poznanstev.

Tudi starejšim ne gre veliko bolje. A 69-letni Antonio Caniello, ki je prav tako spregovoril za NYT, vsaj ima delo. Ni sanjsko, a v takšni situaciji ne gre veliko izbirati. Na bližnjem pokopališču reže marmor za nagrobnike. "Na pokopališču je vedno delo. Smrt je pač ena tistih redkih gotovih stvari," pravi.

A če se bo apatija med mladimi odrazila v volilni udeležbi, politika zato najbrž ne bo nič slabše spala. Saj se nanje že tekom kampanje ne osredotoča prav veliko. Analitik Ipsosa Mattia Forni je za The Atlantic tudi jasno razložil, zakaj. Volivci, stari od 18-24 let, predstavljajo le 7 odstotkov italijanske populacije. Stari od 25-34 let pa le 11 odstotkov. Fokus večinskega dela politike je zato nekje drugje. Tudi, ko gre za nerealne obljube z izpolnitvijo katerih bi lahko resno ogrozili italijanske javne finance.

Še največ se mladim posveča Gibanje petih zvezd. Predlagajo uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka za vse Italijane, manj dela za določen čas ter 2 milijardno finančno injekcijo za italijanski trg dela. A njihove pobude mnogi ocenjujejo kot populistične poskuse nabiranja političnih točk v ekonomsko opustošeni državi.

Država kot Costa Concordia

A zgrešeno bi bilo za situacijo kriviti le politiko. Navsezadnje se ta na stolček ne postavi sama, ampak ko tja postavijo volivci. In tem podoba potapljajoče ladje še ni (dovolj) jasna, ocenjuje strokovnjak: "Italijani verjamejo v svojo srečno zvezdo (Stellone ali Stella d'Italia), svoj simbol, in so prepričani, da jih bo v zadnjem trenutku magično rešila, kot se je to v preteklosti že dogajalo na pomembnih tekmah italijanske nogometne reprezentance, ko je ta dosegla neverjetne preobrate v zadnjem trenutku." A bilo bi dobro, da bi Italijani dojeli namig, meni – nenazadnje je "srečna zvezda" zapustila nogometno ekipo, ki se prvič v šestdesetih letih ni uspela uvrstiti na prihodnje svetovno prvenstvo, če se Italijani na tokratnih volitvah ne bodo prav odločili, pa bi lahko sreča dokončno zapustila tudi državo, je jasen Zingales.

Gre za kombinacijo več faktorjev, ki napovedujejo črno prihodnost meni, in med njimi izpostavlja stagnacijo rasti produktivnosti, izjemno negativno demografsko sliko, javni dolg, ki hromi državo in politiko, ki ljudem daje občutek, da se je izgubila, da država izgublja suverenost – predvsem na račun EU, to pa odpira prostor nacionalizmu in populizmu.

V petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je italijanske produktivnost rastla hitreje kot v večini razvitih držav, fenomen pa je dobil ime "italijanski gospodarski čudež". V sedemdesetih in osemdesetih je nato produktivnost ostajala na ravni razvitih držav, čeprav je kombinacija visoke inflacije in družbenih napetosti vodila tudi do varnostnih izzivov. Potem pa se je rast produktivnosti sredi devetdesetih ustavila in do izbruha finančne krize je bilo vse težje zakrivati njene posledice, kriza pa je prinesla dokončno razgaljenje težav, na katere pa politika ni imela odgovora. In jih – vsaj jasnih – še vedno nima.

Tisti, ki danes v Italiji iščejo krivce za nastalo situacijo, prst pogosto uperjajo proti Evropski uniji in evru. A Zingales je med tistimi, ki menijo, da je to le prikladno iskanje grešnega kozla. Namesto tega opozarja na dva druga izziva – država ne privablja tujih investicij, prav tako ni dovolj hitro in odločno skočila na vlak informacijsko-komunikacijske revolucije.

Za oba izziva pa naj bi bile krive "italijanske navade". Za prvega davčni sistem in tovarišijski dogovori, ki odvračajo investitorje, za drugega pa, da je razviti svet IKT takoj posvojil, da bi izboljšal produktivnost in dobiček, na drugi strani pa vse to v Italiji, kjer bolj kot delovna produktivnost šteje politična lojalnost, veliko podjetij pa kontrolira država, ni bilo tako pomembno in nato tudi ne vzpodbujano.

Zingales tako ocenjuje, da bi morali Italijani pred volitvami sami sebi priznati, da imajo težave z odsotnostjo pravega vladanja: "Italija je država pametnih tajnic in neumnih direktorjev."

Kuhanje žabe, kjer temperaturo določa EU

Svoj kos krivde pa bi morala po Zingalesovem mnenju sprejeti tudi EU. Ne le s Costo Concordio, Italijo primerja tudi z žabo, ki so jo dali v hladno vodo in postavili na prižgan štedilnik, a iz njega ne bo skočila, saj temperatura narašča počasi. In ko bo zaznala past, bo že prepozno. V primeru Italije je lonec naraščajoči javni dolg, kuhar pa EU, ki s svojimi mehanizmi uravnava temperaturo. Ne želijo jo nastaviti previsoko, saj bi se lahko italijanska kriza iz lonca prelila še na druge države, zmanjšati pa je tudi ne želijo, saj menijo, da je to način, kako obvladovati politiko v Rimu v okvirjih racionalnosti.

Največji ciniki pravijo, da ta kuharski pristop najbolj koristi Nemčiji, kamor se zatekajo motivirani, kreativni in izobraženi mladi Italijani, nekoč gospodarska tekmica Nemčije pa se duši v lastnih težavah. Vseeno pa je to znova "preveč italijanska interpretacija", meni Zingales. Torej iskanje zunanjih krivcev. Ti morda do določene mere res obstajajo, a to ne pomeni, da Italijanom ni treba prevzeti odgovornosti za lastno državo, pravi, čeprav dvomi, da bodo jutri to storili: "Zaton Italije se bo nadaljeval, odločitve, ki jih bodo sprejemali drugje, pa ga bodo še pospešile. Ali, če si izposodimo Franklina D. Roosevelta – edina stvar, ki se jo je treba bati glede Italije, je njeno lastno pomanjkanje strahu."

"Jezne volitve" – kdo je kdo, kaj obljublja?

Morda ni dovolj strahu, ki bi pognal spremembe, je pa precej jeze. Tako pa tokratne italijanske volitve ocenjuje Politico. Rahla gospodarska rast (1,5 odstotka) ljudi ne navdušuje, državo pretresa politična korupcija, ljudi jezi naraščajoča neenakost.

A morda je jeza usmerjena v napačno smer, pa menijo tisti, ki jih čudi velika verjetnost, da bo Silviu Berlusconiju, veteranu italijanske politike, uspelo, da se zmagoslavno vrne na vrh. Čeprav je bil del kreiranja marsikaterega problema, s katerim se danes spopada država.

Danes 81-letni Berlusconi kroji italijansko politiko že vse od zmage na volitvah leta 1994. Takrat je na politično prizorišče prišel kot "vzor malih ljudi". Zanimiv sloves za mogotca, tajkuna, ki je prav tako pogosto kot v parlementu, sedel na sodišču. Vseeno je bil trikrat izvoljen za premierja in je edini, ki mu je po drugi svetovni vojni uspelo na položaju predsednika vlade ostati celoten petletni mandat (2001 in 2006).

Trdoživosti mu tako ni mogoče očitati. Prestal je okoli 30 sodnih procesov, bil obsojen utaje davkov, se moral zagovarjati zaradi spolnih odnosov z mladoletnico ... Ob vsem tem pa je z divjim življenjem in lepotnimi operacijami polnil še rumene medije. Po tokratnih volitvah obljublja "revolucijo".

Nekaj analitikov opozarja, da pravzaprav pooseblja vse, kar je v Italiji narobe – sprevržen odnos do korupcije, pomanjkanje odgovornosti, iskanje zunanjih krivcev. Čeprav Berlusconi zaradi težav z zakonom na teh volitvah ne sme kandidirati, je v ospredju kampanje. Ljudstvu pa v primeru zmage za voditelja obljublja še nega starega mačka italijanske politike – Antonia Tajanija, aktualnega predsednika Evropskega parlamenta.

Berlusconijevi so del desnosredinskega zavezništva, v katerem sta poleg Naprej Italije še Liga in Bratje Italije. Volivcem obljubljajo, da bodo z  Marshallovim planom za Afriko omejili število pribežnikov v državo, dosegli, da bo Italija v blagajno EU vplačevala manj in da bo italijansko pravo nad pravom unije. Med bombončki pa izpostavljajo uvedbo 23-odstotne davčne stopnje in konec davkov na prvo nepremičnino, v primeru dedovanja in na lastništvo motornih vozil. Upokojencem pa obljublja dvig minimalne pokojnine na 1000 evrov. Kar pa bi imelo nove katastrofalne posledice na državne finance.

Na drugi strani je levosredinsko zavezništvo, ki ga sestavljata stranki Demokratska stranka in Več Evrope. Prvi stranki, torej proevropskim demokratom, se obeta pravo volilno strmoglavljenje. Po petih letih absolutne večine v poslanski zbornici in vodilnem mestu v senatu naj bi izgubili vsaj polovico poslancev in senatorjev. Pa čeprav zdaj obljubljajo nižje davke, tudi za samozaposlene, uvedbo minimalne plače in spodbude za zaposlovanje za nedoločen čas. Prav tako bi migrantsko krizo reševali z doslednim izpolnjevanjem beguskih kvot. Prepozno, pravijo volivci, ki so siti obljub Mattea Renzija in njegovega naslednika Paola Gentilonija. Volitve bodo Renzija najverjetneje odnesle z vrha stranke, kjer se bijejo notranji boji za oblast.  Bolj otimistične napovedi imajo analitiki za umirjenega Gentilonija, ki naj bi po nekaterih napovedih še naprej pomembno krojil italijansko politiko.

Krojenja italijanske politike si želijo tudi Svobodni in enakopravni, leva stranka, ki ni v levosredinskem zavezništvu, vodi pa jo bivši generalni protimafijski tožilec Pietro Grasso. Zavzemajo se za ostrejše pogoje odpuščanja zaposlenih, pravičnejše davke in podelitev državljanstev otrokom priseljencev.

Še posebej pa na vrh cilja Gibanje petih zvezd. Tega je leta 2009 ustanovil komik Beppe Grillo, danes pa ga vodi 31-letni Luigi Di Maio, ki je ubral zmernejše (protievropske) tone kot Grillo. Vseeno pa nadaljuje boj proti korupciji. A kaj, ko se je stranka ravno pred volitvami zapletla v svojo  afero s poneverbami. Vseeno upajo, da bo volivce prepričal načrt, po katerem bi odpravili  400 "neuporabnih" zakonov, vsi ki so pripravljeni iskati zaposlitev pa naj bi dobili 780 evrov mesečnih prihodkov.  Na področju migracij želijo, da se po Evropi razporejajo ne le begunci, ampak tudi ekonomski migranti. Stranka ima veliko podporo volivce, a jo najbrž čaka mesto v opoziciji, ker želi na vrh sama, brez sklepanja koalicije. Za to pa bo glasov najbrž vendarle premalo.

Poredni otrok EU?

In prav pri sklepanjih koalicij naj bi se zapletlo, saj se več strank med seboj ne želi povezovati. Desnosredinsko zavezništvo nekdanjega premierja Silvia Berlusconija naj bi po anketah zmagalo in doseglo 36-odstotno podporo, kar pa torej ne bi zadostovalo za samostojno oblikovanje vlade.Tako naj bi o usodi vlade znova odločali manjši, radikalnejši igralci, to pa bi lahko še naprej upočasnjevalo razvoj Italije ali celo kmalu vodilo v nove volitve, menijo analitiki.

Italijani so rednega odhajanja na volišča sicer vajeni, saj mandat dokončajo le redke vlade, a prav v pokriznem obdobju je postalo jasno, da nestabilne vlade pomenijo le podaljševaje agonije in odlaganje reform. V obdobju, ko bo potrebno zagristi v kisla jabolka tem kot so migracije, brezposelnost, javni dolg in klecajoč bančni sistem z okoli 200 milijardami evrov slabih posojil, nova nestabilnost in neodločnost ne pomenita preporoda ali napredka.

In zato italijanske volitve znova spremlja tudi vsa Evropa. Populizma v Italiji nikakor ni konec. Rast nacionalizma skrbi. A protievropska govorica, prikladna za volivna obdobja, se je nekoliko umirila, tudi grožnje o odhodu iz evroobmočja. V kakšni meri bo vse to znova postalo tema, je odvisno predvsem od volivnega dosežka Gibanja petih zvezd.

Marsikoga pa v tem kontekstu skrbi tesna vez verjetnega zmagovalca Silvija Berlusconija z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. In tako se mnogi sprašujejo, kakšno igro bi pod takšno vlado igrala Italija, ko bi prišlo do vprašanj denimo o sankcijah proti Rusiji zaradi Ukrajine. Nekaj jih celo meni, da bi lahko Italija po odhodu Velike Britanije postala naslednji "problematični otrok". Medtem ko so drugi prepričani, da je to že zdaj. Še največ škode pa naj bi sosedje povzročali kar sebi - predvsem z nezmožnostjo, da prekinejo z zakoreninjenimi vzorci, ki so se doslej že večkrat izkazali za škodljive.