Družina mrtve novinarke: Delala je v številnih nevarnih krajih, zato je nepredstavljivo, da se ji je nekaj zgodilo 'za vogalom'

"Neverjetno je, da je Kim Wall umrla v tako poznanem in varnem okolju," pravijo zgroženi prijatelji in družinski člani nesrečne švedske novinarke. Del njenega trupla so našli na Danskem, kjer je pripravljala prispevek o izumitelju Petru Madsenu, a se je izlet s podmornico končal tragično. Kaj natančno se je dogajalo, sicer ni znano, Madsen namreč trdi, da je bila njena smrt nesreča, nekaj prvih izsledkov policije pa, da je, da bi se znebil dokazov, med drugim iz trupla skušal iztisniti zrak.

BBC poroča, da bodo danski tožilci Madsena obtožili umora novinarke, ki so jo nazadnje videli živo 10. avgusta. Izumitelj se bo na sodišču pojavil na začetku septembra. Najprej so ga nameravali obtožiti uboja iz malomarnosti, nato so obtožnico spremenili v umor.

"Najkasneje 5. septembra ga bomo skušali pridržati zaradi umora," je dejal posebni tožilec Jakob Buch-Jepsen.

46-letni izumitelj je od 12. avgusta v priporu, tožilci pa imajo čas do 5. septembra, da zahtevajo podaljšanje pripora. Tožilci nameravajo vložiti obtožnico, potem ko jim bodo izročili truplo novinarke. 

Družina in prijatelji pravijo, da jih je večkrat skrbelo za varnost 30-letne novinarke, ko je potovala na Kubo, v Ugando, Kenijo in celo v Severno Korejo. Da pa si nikakor niso predstavljali, da bi lahko smrtonosna nevarnost pretila "za vogalom". "Nikoli si nismo mislili, da bi se ji lahko kaj zgodilo le nekaj kilometrov od kraja, kjer je odraščala," je njena družina zapisala v pismu danski televiziji. 

Wallova je bila zagnana novinarka, ki je odraščala v švedskem mestecu Trelleborg. Študirala je mednarodne odnose, med drugim tudi na znani London School of Economics, magisterija pa se je lotila na prestižni Columbia University's School of Journalism.

"Njen pristop k poročanju je bil poglobljen, a nikoli senzacionalističen," je o njenem delu za BBC dejala nekdanja sošolka Anna Codrea-Rado.

Prijatelji jo opisujejo kot zgovorno, toplo osebo, ki je z njimi rada govorila o pripetljajih med svojim delom. Bila je intelektualka, ki je veliko potovala, še posebej so jo zanimale hitre spremembe v globalnem svetu in njihov vpliv na družbo. 

Njena smrt je sicer tudi znova odprla debato o svobodnem novinarstvu, besedni zvezi, ki se sliši dobro, v praksi pa je večinoma voda na mlin medijem, ki z občasnim najemanjem piscev in odkupovanjem posameznih zgodb, poslujejo z mnogo manj stroški, kot če bi zaposlovali novinarje.

"Gre za svet, v katerem je konkurenca velika, treba je veliko tvegati, še posebej ženske morajo dokazovati, da njihov spol ni ovira za delo. Ti novinarji pogosto poročajo s krajev, na katere uredniki svojih zaposlenih ne bi poslali," o problematiki za Guardian piše Sruthi Gottipati. A ker je treba preživeti, mnogi tvegajo - tudi preveč.

Boj za zgodbe, ki so jih mediji pripravljeni odkupiti, je neusmiljen, tekma s časom - kdo bo izbrskal in hitreje pripravil dobro zgodbo, še preden se podobna ideja utrne komu drugemu, je brutalna, še pravijo poznavalci. Morda tudi tukaj tiči razlog, zakaj ni znano, za koga je Wallova pripravljala zgodbo, zaradi katere je umrla. Naročnika morda sploh še ni bilo, novinarka pa je bila popolnoma prepuščena sama sebi.

Njeni prijatelji in družina ljudi sicer pozivajo, naj se je "spominjajo po zgodbah, ki jih je ustvarila, in ne po tem, kako brutalne smrti je umrla".