'Družbo je treba očistiti komunizma'

Razpravljalci na okrogli mizi z naslovom Kaj mladi Evropejci vedo o totalitarizmih?, ki je potekala pod pokroviteljstvom predsedujoče Evropski uniji Madžarske in največje politične skupine v parlamentu Evropske ljudske stranke, so poudarili, da gre za zelo pomembno poglavje zgodovine, o kateri pa mladi vedo premalo, saj je niso izkusili na svoji koži.

"Zagotavljanje objektivnih in celostnih informacij o totalitarni preteklosti, ki bo vodilo v globlje razumevanje in razpravo, je nujen pogoj za zdravo integracijo vseh evropskih narodov v prihodnje," so poudarili organizatorji, med katerimi sta bila poleg slovenskega poslanca Milana Zvera še njegov madžarski kolega László Tőkés, sicer eden od podpredsednikov evropskega parlamenta, in poslanka Sandra Kalniete iz Latvije.

Tőkés je opozoril, da so totalitarizmi težava, proti kateri se moramo boriti ves čas, saj s seboj prinašajo veliko trpljenja za ljudi. Sedanje stanje je primerjal s povojnimi razmerami na Balkanu, ko je bilo treba številna območja očistiti min. Tako je treba po njegovih besedah "po komunizmu očistiti družbo", saj se lahko integracija Evrope uspešno nadaljuje le ob predpostavki, da bodo imele države razčiščene tudi temnejše plati svoje zgodovine. Pomembno se mu zdi tudi, da to obdobje poznajo tudi države, kjer nimajo izkušenj s komunizmom.

Finska poslanka Heidi Hautala, sicer predsednica Odbora za človekove pravice, ga je dopolnila, da države, ki niso opravile s polpreteklo zgodovino, premalo spoštujejo človekove pravice. Kot primer je navedla Rusijo in Kitajsko.

Težave z razčiščevanjem zgodovine

Bolgar Vasil Kadrinov iz Centra Hannah Arendt in nekdanji direktor Inštituta za preiskave komunističnih zločinov v Romuniji Marius Oprea sta opozorila predvsem na nepripravljenost politične elite za razčiščevanje preteklosti. ''Naš predsednik je bil pripadnik nekdanje tajne službe, zato o tem noče govoriti,'' je dejal Kadrinov, ki dodaja, da je veliko vodilnih bolgarskih politikov povezanih s prejšnjim sistemom. Kadrinov je še povedal, da v zgodovinskih učbenikih ni moč prebrati skoraj nič slabega iz časa totalitarnega režima, prav tako pa ni nobene podpore za tiste, ki bi želeli o tem spregovoriti, npr. bivši zaporniki. Vse se vrti okrog ''dedičev totalitarnega režima'', ki so bogati, v rokah pa nimajo le politične, ampak tudi gospodarsko oblast in moč nad mediji.

Marius Oprea ga je na tej točki dopolnil, da se podobno dogaja tudi v Romuniji: ''Komunizem ni izginil, ampak se je privatiziral.'' Po njegovem gresta komunizem in korupcija sicer dobro skupaj, zato ni čudno, da je v Evropi danes največ korupcije prav v državah, kjer so vladali komunistični sistemi. ''Legalno se je proti temu težko boriti. Obstaja namreč paradoks – z demokratičnimi prijemi se borimo proti zapuščini iz totalitarnega sistema, kar ne gre skupaj.''

Komunistične organizacije v EU?

Oprea je pojasnil tudi svojo vlogo pri iskanju žrtev pobojev komunističnega sistema. Kot nekdanji direktor inštituta je bil pri iskanju žrtev zunajsodnih pobojev precej uspešen (največ informacij je dobil od vaščanov v odročnih vasicah), nato pa so ga odstavili in želeli celo poslati v zapor. ''Našli smo nekaj 100 ljudi, odgovornih za poboje, a to so danes nekdanji generali z visoko pokojnino.'' Kljub temu da so po njegovem mnenju našli odgovorne, pa ne verjame, da se bodo zaradi zločinov proti človeštvu ti kdaj znašli na sodišču. Tako se po njegovem kaže tudi kontinuiteta politične oblasti – ljudje so še vedno v sistemu, kar je največji problem.

Madžarska poslanka Agnes Hankiss je opozorila na kriminalne mreže, ki jih v naši sosedi vodijo pripadniki nekdanje tajne policije oziroma nekdanji KGB-jevci. Prepričana je, da je po osamosvojitvi na Madžarskem ostalo veliko ljudi ruske narodnosti, ki se danes ukvarjajo z organiziranim kriminalom, infiltrirali pa so se tudi že v politične elite. Po njenem mnenju ta problem še zdaleč ni le madžarski, saj se organiziran kriminal in korupcija preko različnih krink v podobi nevladnih organizacij ali fiktivnih lobističnih podjetij širita tudi v evropske institucije. Hankissova jih opisuje kot ''komunistične organizacije v EU''.

V razpravi je sodelovala tudi direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič, ki je opozorila na pozitivno dojemanje totalitarizma v Sloveniji (poimenovanje Titove ceste, kovanec za dva evra s podobo partizanskega poveljnika Franca Rozmana - Staneta). Po njenem mnenju ima pri spravi veliko vlogo politika, ''ki pa mora storiti več''. Ključni element je tudi izobrazba, za skupno evropsko spravo pa je potreben tudi skupni evropski učbenik. Osnova za skupni učni načrt bi po njenem lahko služila vseevropska raziskava Kaj mladi Evropejci vedo o totalitarizmih? Vasil Kadrinov je sicer predlagal, da bi za skupno ocenjevanje poznavanja polpretekle zgodovine izkoristili Eurobarometer, ki ga države članice EU uporabljajo za merjenje javnega mnenja: ''Zaradi že obstoječega sistema stvar ne bi bila draga, hkrati pa bi lahko lažje primerjali podatke, zbrane v različnih državah.''

Nostalgija po nekdanjih časih

Anja Becker, vodja nemškega Urada za spominska obeležja, je spregovorila o tem, kako pritegnejo mlade, da se zanimajo za zgodovino, predvsem zgodovino Vzhodne Nemčije oziroma Nemške demokratične republike (NDR). Povedala je, da so opravili anketo, ki je pokazala, da mladi o tem delu zgodovine vedo malo, a jih ta zanima (največ informacij dobijo preko televizije). Beckerjeva je izpostavila problem, ki se dogaja tudi v nekaterih drugih državah, kjer niso slabi le gospodarski kazalci, ampak vlada tudi kriza vrednot in nenazadnje nizko zaupanje v demokratične institucije in demokracijo nasploh: ''Pri nas temu pravimo 'eastalgia'. Gre za nostalgijo na pretekle čase, ko je bilo lepo, vsi so imeli službe, noben ni bil lačen, vsi so hodili na dopust.'' Dejala je, da to sicer deloma drži, a gre le za en vidik, za ''romantiziranje'' oziroma ''idealizacijo'' nekdanjega režima, za kar so zaslužni v največji meri starši. Prepričana je, da morajo mladi na zgodovino gledati trezno in kritično, to pa poskušajo doseči na različne načine, npr. z dogodki ob posameznih obletnicah (organizirajo razstave, predvajajo dokumentarne filme itd.). Izpostavila je tudi starejše osebe, ki so na lastni koži doživele teror nekdanjega sistema. Te priče hodijo na obiske v šole ali pa vodijo strokovne oglede opuščenih zaporov iz časov NDR. ''Preživele žrtve so najbolj dragocene – zaradi kredibilnosti in podajanja osebnih izkušenj,'' je dejal Hubertus Knabe, direktor zavoda Berlin-Hohenschönhausen Memorial, kjer imajo tudi nekdanji mučilni zapor Stasija. Knabe je omenil tudi posebni avtobus, ki je nekoč prevažal zapornike Stasija, danes pa služi kot opozorilo na čas, ki se ne sme več ponoviti.

Zanimivo rešitev za vzbujanje zanimanja med mladimi nad polpreteklo zgodovino je predstavila tudi litvanska poslanka Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė. Ko je leta 1940 Sovjetska zveza aneksirala Litvo, so veliko prebivalcev izgnali v delovna taborišča v Sibirijo, kjer jih je veliko umrlo in so tam tudi pokopani. Da bi se spomin na ta kruti del zgodovine ohranil, so pred leti začeli s posebnim projektom: mladi gredo vsako leto poleti na izlet v Sibirijo in tam urejajo grobove taboriščnikov. O tem kasneje poročajo v šolah, zanimanje pa je vsako leto večje.

Pomemben projekt na to temo se izvaja tudi v Sloveniji. Rolf Wiesemus z Univerze v Birminghamu je predstavil pilotski projekt Spomenik. Gre za digitalni program, namenjen predvsem starejšim, študentom in drugim obiskovalcem, ki se izvaja na petih slovenskih grobiščih. V praksi deluje tako, da obiskovalca preko informacij, ki se mu prikazujejo na mobilnem telefonu, vodi po terenu. Tako gre za nekakšno virtualno vodenje v naravi.

Kako do sprave?

Predstavnik Evropske komisije Aristotelis Gavriliadis je nekaj besed spregovoril kot član skupine, ki je pripravila Poročilo o zločinih, ki so jih zagrešili v totalitarnih režimih v Evropi. Po njegovem se mu zdi zelo pomembno, da ohranimo spomin na te dogodke – predvsem zaradi mladih: ''Obstaja tveganje, ne da bi se stvari pozabile, ampak da bi se 'banalizirale'.'' Dejal je, da se vsaka država po svoje ukvarja s svojo preteklostjo. ''Vsaka članica mora najti svoj način do sprave,'' je opozoril, ob tem pa dodal, 'da mora biti končna sprava skupni evropski projekt. ''Evropa ne bo združena, če ne bo razčistila s totalitarizmi,'' pa ga je dopolnila Sandra Kalniete, nekdanja zunanja ministrica Latvije. Po njenem mnenju zahteva sprava ''neprestano ocenjevanje zgodovinskih in pravnih posledic zločinov komunizma''. Ob tem je spomnila tudi na dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, ki se ga obeležuje 23. avgusta (na ta dan leta 1939 je bil podpisan sporazum med Hitlerjem in Stalinom, ki sta Evropo razdelila v dve interesni sferi). Ob tem je Kalnietejeva opozorila še na eno stvar – nacionalne arhive, ki morajo biti odprti: ''Mlade je treba poučiti o vseh vidikih komunizma – tudi o zločinih in nadzoru ljudi s pomočjo tajne policije.''

Za dostopnost arhivov so se zavzeli tudi predstavniki t. i. Evropske platforme spomina in vesti, ki je nastala na podlagi Praške izjave o evropski vesti in komunizmu. Evropske institucije so pozvali k pozornemu spremljanju stanja arhivov, ki vsebujejo informacije o zločinih totalitarnih režimov, k vztrajanju na odprtosti in k ukrepanju v primeru njihove ogroženosti.

Zver: Arhivi se morajo odpreti

"Glavno sporočilo te konference je bilo, da je treba nadaljevati s procesom sprave, da je treba tiste, ki imajo moč in oblast v državah članicah, opozoriti na nujnost poprave krivic, ki so se zgodile v totalitarnih režimih, in da je treba, zlasti pri mladih, razvijati kulturo sprave in strpnosti, predvsem pa jih vzgajati za demokracijo, z namenom, da se totalitarni režimi ne bi nikoli več ponovili, saj ti uspevajo tam, kjer je politična kultura nizka," je po koncu okrogle mize poudaril Zver.

''Jasno je, da se arhivi morajo odpreti, pa naj gre za Ljubljano, Moskvo, Beograd ali kogarkoli,'' je na vprašanje o spornih arhivih izjavil Zver, ki je prepričan, da bodo z novimi časi prišli v politiko novi ljudje: ''Mladi ljudje bodo prišli, taki, ki so manj obremenjeni s preteklostjo in bodo veliko lažje vlekli naprej voz oziroma vodili državo. Taki lahko ponovno povrnejo zaupanje ljudi v demokracijo.''

Evropski poslanec je še izjavil, da verjame v narodno spravo, a to je po njegovem mnenju predvsem vprašanje vrednot, ki pa zahteva tudi prilagoditev šolskega sistema: ''Jaz ne stavim toliko na zakone in sistemske spremembe, ampak predvsem na vzgojo in izobraževanje.''