Zaprisežen konzervativec ter pri 64-ih letih najstarejši minister v Bushevem kabinetu, Donald Rumsfeld, je kot obrambni minister sredi 70-ih let služil takratnemu predsedniku Fordu. Rummy, kot ga kličejo prijatelji, velja za jastreba med ameriškimi politiki. Po terorističnih napadih na New York in Washington je bolj naklonjen vojaškemu kot političnemu reševanju krize. Ko je ameriški predsednik Bush talibanom postavil ultimat in napovedal napade na Afganistan, ga je Rumsfeld podprl z besedami, da je napad najboljša obramba :"nemogoče se je vedno in povsod braniti pred terorizmom. To pomeni, da ima predsednik Bush prav, ko pravi, da se moramo proti teroristom boriti na njihovem terenu."
Ob nedavnem obisku v Afganistanu je vojakom pojasnil, da bo njihova misija trajala, vse dokler ne bodo uničili Al Kaide. Po njegovem mnenju se morajo ZDA z vsemi sredstvi bojevati tudi proti državam, ki teroristom nudijo zatočišče. Iraški predsednik Sadam Husein je prvi na Rumsfeldovi listi tiranov, ki ga bo treba prej ali slej odstraniti.
"Zadnje čase je v administraciji - pa tudi pri samem Donaldu Rumsfeldu - prevladalo mnenje, da je Irak politično preveč občutljiva tvorba, da bi šli lahko v rušenje Sadama Huseina. Zaenkrat se zdi, da so prevladali neki politično razumni miselni tokovi v Washingtonu," je o možnosti napadov na Irak dejal mag. Primož Šterbenc s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Na smernice ameriške obrambne politike pod taktirko Rumsfelda pomembno vplivata njegov namestnik Paul Wolfowitz in svetovalec Richard Perle. T. i. konzervativni krog ameriškega obrambnega ministrstva si je poleg zatiranja terorizma zadal vsaj še eno večjo nalogo - posodobitev ameriške vojske, kamor sodi tudi gradnja protiraketnega ščita.
"Ta človeka zagotovo zelo vplivata na Rumsfelda, za katerega pa lahko generalno rečemo, da je bil politično socializiran v času hladne vojne, v času, ko so ZDA jasno identificirale sovražnika. To svojo miselnost je prenesel v novi kontekst, kjer vlogo sovražnika igrajo malopriden države: Irak, Iran, Severna Koreja."
Prav zaradi nepredvidljivosti teh držav ZDA nujno potrebujejo protiraketni ščit, je prepričan Rumsfeld. Da ideja o ščitu, s katero se je ukvarjal že v času Reaganove administracije, ni zamrla med vladavino projektu nenaklonjenega Clintona, je zaslužen prav Rumsfeld. Leta 1998 je namreč vodil komisijo ameriškega kongresa, ki je ugotavljala grožnje za varnost ZDA v 21. stoletju. V končen poročilu je priporočil gradnjo ščita z utemeljitvijo, da ZDA zelo ogrožata Irak in Severna Koreja.
Rumsfeld podpira širitev Nata. Na torkovem ministrskem zasedanju v Bruslju je zaveznice in kandidatke opomnil, da morajo vojski in razvoju obrambe nameniti več denarja. Od Evropske unije pričakuje, da bo prevzela nadzor nad razmerami na Balkanu. Že pred terorističnimi napadi na ZDA je namreč napovedal umik ameriške vojske s tega področja.
"Hkrati pa je glasnik nove strategije, ki pravi, da se ameriška vojska lahko uporablja samo za vojaške naloge in ne za "peace-keeping" naloge, kakršne so npr. Bosna, Kosovo, Makedonija" je o Rumsfeldu še dejal Šterbenc.
Nalogo ohranjanja miru na Balkanu in v Afganistanu bo Rumsfeld prepustil Evropi. Svojo vojsko potrebuje drugje, kje natančno pa še ni jasno. Z besedami, da poslanstvo določa koalicijo, pa je dal članicam Nata vedeti, da še naprej računa na podporo zaveznic.
