Diktator brez vesti

Sadam Husein je bil odgovoren za smrt na tisoče ljudi, znan pa je bil tudi po tem, da se je proti svojim nasprotnikom boril s kemičnim orožjem, ki se ga ni bal uporabiti niti proti svojim državljanom.

Husein je v več kot 20 letih svoje vladavine v Iraku uveljavil politični sistem, ki se je opiral na kult osebnosti, mučenje in visoko razvit sistem vohunjenja. Brutalnega diktatorja, ki so se ga bali celo maloštevilni prijatelji, so sicer opisovali kot genialnega taktika, ki se najbolje izkaže v kriznih razmerah. V zgodovino se je želel vpisati kot veliki voditelj, v anale zgodovine pa mu je uspelo priti predvsem zaradi svoje okrutnosti in želje po nadvladi.

Številni nasprotniki so ga imeli za blazneža, ki se je kruto maščeval nad vsemi, za katere je menil, da so se mu izneverili. Prvi tak silovit izpad je imel že pet dni po prevzemu položaja predsednika, ko je dal usmrtiti 21 članov vladajoče stranke Baas, ki so bili po njegovih besedah izdajalci. Njegovo trdo roko so kasneje čutili predvsem Kurdi na severu in šiiti na jugu države. Po navedbah človekoljubnih organizacij naj bi v času njegove vladavine izginilo več deset tisoč ljudi.

V politiko že v mladosti

Sadam Husein se je rodil 28. aprila 1937 v bližini mesta Tikriti severno od prestolnice Bagdad. Svojega očeta ni nikoli poznal, še kot otroka pa ga je posvojil stric po materini strani. Svoje preprosto poreklo je v začetku politične kariere zelo rad omenjal, pozneje pa je razvil izrazito navdušenost nad ogromnimi palačami in ostalimi oblikami razkošja. Iz varnostnih razlogov si je priskrbel tudi več dvojnikov.

V politiko je sicer vstopil že v mladosti. Leta 1959, pri rosnih 22. letih, je sodeloval pri atentatu na predsednika Abdela Karima Kasema. Ranjen v nogo je pobegnil v tujino, po štirih letih pa se je vrnil v Irak, kjer so ga leta 1964 zaprli. Iz zapora je kmalu pobegnil in se pridružil tajnemu delu stranke arabskega socialističnega preporoda Baas. Leta 1968 je sodeloval pri državnem udaru, ki je na oblast ponesla Baas, za Huseina pa je udar pomenil začetek naglega vzpona.

Najprej je postal namestnik generalnega sekretarja stranke, leta 1969 pa podpredsednik revolucionarnega sveta, najvišjega organa oblasti v državi. Številka ena v državi je postal 16. julija 1979; od takrat je bil predsednik države, generalni sekretar stranke Baas in predsednik Revolucionarnega odbora.

V 80. letih prejšnjega stoletja je Husein poslal svojo vojsko v vojno v Iran, ki je zahtevala več sto tisoč življenj in Iraku naprtila velike dolgove. Srečo je poskušal še enkrat, z napadom na Kuvajt leta 1990, zaradi katerega pa je izgubil mednarodno pomoč. Zavezniške čete pod vodstvom ZDA so Iračane spomladi 1991 izgnale iz Kuvajta in Husein se je moral ukloniti zahtevam Združenih narodov.

Najbolj iskan v Iraku

Po začetku vojne v Iraku 20. marca 2003 je Husein še nekaj časa iz Bagdada vodil odpor proti ameriškim in britanskim invazijskim silam in nekajkrat tudi nagovoril iraško ljudstvo. Ko so ameriška letala 7. aprila 2003 močno zbombardirala eno od njegovih palač, v kateri naj bi se tedaj po obveščevalnih podatkih skrival, se je za njim izgubila vsaka sled.

Pikov as, številka ena na ameriškem seznamu 55 voditeljev iraškega režima, je bil aretiran 13. decembra 2003, osem mesecev po padcu iraškega režima. V akciji kakih 600 ameriških vojakov so ga prijeli v skrivališču neke hiše nedaleč od njegovega rojstnega kraja Tikrit.

Svet prehodne iraške vlade je leta 2003 v Bagdadu ustanovil posebno sodišče za sojenje najvišjim članom njegovega režima. Nekdanjega iraškega diktatorja je sicer bremenilo skupno dvanajst obtožb zaradi množičnih pobojev več deset tisoč šiitov, Kurdov in političnih nasprotnikov. Kot prvo se je 19. oktobra 2005 začelo sojenje zaradi pokola v Dudžailu. V tem kraju je bil Husein leta 1982 tarča poskusa atentata, maščeval pa se je s pobojem vseh prebivalcev.

Smrt z obešenjem

Huseinu in sedmim soobtoženim so očitali usmrtitev 148 državljanov, odvzem svobode 399 družinam ter uničenje domov in zemlje. Obravnava se je končala julija letos, Husein pa je priznal, da je ukazal sojenje šiitom iz Dudžaila, ki se je končalo z njihovo usmrtitvijo, in da je ukazal zaplembo njihove zemlje. Obenem je vztrajal, da to ni bil zločin. Med drugim je tudi povedal, da bi bil v primeru obsodbe na smrt raje ustreljen kot obešen.

A to se ni zgodilo. Sodišče ga je 5. novembra letos spoznalo za krivega zločinov proti človečnosti in ga obsodilo na smrt z obešenjem. Obramba se je na razsodbo pritožila, a jo je prizivno sodišče v torek potrdilo. Nato so si dogodki sledilo hitro: Američani so Huseina, ki je zadnja tri leta svojega življenja preživel v ameriškem vojaškem zaporu v Bagdadu, v petek izročili Iračanom, ti pa so ga danes kljub nasprotovanju velikega dela mednarodne skupnosti obesili.

Huseinu so sicer skupaj s še šestimi soobtoženimi od 21. avgusta letos sodili tudi zaradi genocida med t.i. operacijo Anfal, v okviru katere je v letih 1987 in 1988 potekalo množično prisilno preseljevanje Kurdov na severu Iraka. Pri tem je bilo ubitih najmanj 10.000, po nekaterih podatkih pa kar 182.000 Kurdov. S torkovo potrditvijo smrtne obsodba se je ta proces avtomatično zaključil.