Ob postavitvi temeljev za velike integracijske korake je Maastrichtska pogodba poleg temeljev za skupno denarno valutouvedla institut državljanstva EU, državljani EU so vsi državljani držav članic, ter jim podelila izbor skupnih pravic. Poleg načelne pravice do bivanja kjerkoli na ozemlju EU, so državljani unije pridobili pravico do udeležbe na evropskih in lokalnih volitvah v državi bivanja, zagotovljena jim je diplomatsko-konzularna zaščita katerekoli članice v tujini, če njihova država tam nima predstavništva, za ščitenje njihovih pravic v odnosu do institucij EU pa je bil ustanovljen položaj ombudsmana EU.
Pogodba podpisana februarja 1992
Od začetkov pogajanj je Maastrichtska pogodba prehodila izredno dolgo pot. Medvladna konferenca o EMU je namreč mandat dobila že na zasedanju Evropskega sveta v Madridu junija 1989, medvladna konferenca o politični uniji pa na zasedanju Evropskega sveta leto dni kasneje v Dublinu. Pogodba je bila dorečena na vrhunskem zasedanju v Maastrichtu decembra 1991 in podpisana 7. februarja 1992, prav tako v nizozemskem Maastrichtu.
Po Maastrichtski še amsterdamska in pogodba iz Nice
Po Maastrichtski je EU dobila še dve pogodbi: Amsterdamsko in Pogodbo iz Nice. Za Amsterdamsko - dogovorjena je bila junija 1997, podpisana oktobra 1997 in uveljavljena maja 1999 - je temelje postavila Maastrichtska pogodba, ki je predvidela dogovarjanja o nadaljnjih reformah v letu 1996. Amsterdamska pogodba je prinesla okrepljena nadnacionalna določila, v temelj institucionalne strukture pa ni posegala. Prav tako ne decembra 2000 dogovorjena, februarja 2001 podpisana in februarja 2003 uveljavljena Pogodba iz Nice, katere glavni rezultat so določila, ki institucije v smislu zastopstva pripravljajo na prihod desetih novih članic v letu 2004.
