Wati je bila stara osem let, ko je indonezijsko vasico Ujong Baroh v Banda Acehu, v kateri je živela, leta 2004 odplaknil cunami. Njena mama Yusniar je v naglici poskušala njo in še dva otroka spraviti na varno, a se ji je Wati v nekem trenutku iztrgala iz rok, deroča voda pa jo je odnesla. Nikoli več je niso videli.
Yusniar je sicer rešila svoja druga dva otroka, a nikoli ni pozabila na izgubljeno hčerko. Vedela ni niti, ali je živa ali ne.
V sredo pa je Ibrahima, Watinega dedka, na njegovem domu v Melabohu obiskal znanec, ob katerem je stala 15-letnica z modro ruto na glavi. Povedal mu je, da je vstopila v neko kavarno in tam sedela v tišini. Ljudje so mislili, da je brezdomka in z njo načeli pogovor. Povedala jim je, da je v Melaboh prišla z avtobusom in poskušala najti pot domov, a ni vedela, kako. Ni se mogla spomniti nobenih sorodnikov svojih staršev, razen Ibrahima.
Ta je potem, ko je slišal zgodbo, spoznal, da gre resnično za njegovo davno izgubljeno vnukinjo. Poslal je po Yusniar in njenega moža Yusufa, da bi se srečala z dekletom. Oče in mama sta njeno identiteto potrdila po majhnem materinem znamenju in brazgotini nad obrvjo, ki jo je Wati dobila, ko je bila stara šest let.
Kaj se je teh sedem let dogajalo z Wati, mediji ne poročajo, znano je le, da je med leti v iskanju svoje družine potovala po različnih mestih v provinci Banda Aceh.
KOMENTARJI (23)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.