'Prepričan sem bil, da se bom vrnil, a treba je sprejeti, da ne moremo vedno zmagati'

V bogati, 28-letni karieri, se lahko Damir Skomina pohvali, da je sodil na več kot 1000 tekmah, tudi finale Lige prvakov. Sodil je tudi na evropskem in svetovnem prvenstvu, olimpijskih igrah, delil je pravico ekipam z največjimi zvezdniki na dvobojih najvišjega ranga, njegove sodniške odločitve je v živo spremljalo na milijone ljudi. Dokler ni moral pri 45. letih zaradi poškodbe zaključiti sodniško pot.

"Želel sem si določiti, da je to ta zadnja tekma, tukaj zaključujem in tu bom zadnjič zapiskal, te možnosti nisem imel, ampak v življenju ne moremo vsega imeti, to je treba sprejeti," razlaga Skomina.

Tako kot je zaradi napačne zdravniške diagnoze že pri rosnih 15. letih moral sprejeti dejstvo, da ne bo več igral nogometa, zato tudi ob sodniških začetkih pretirane ljubezni do tega poklica ni čutil. "Na nek način je bil to zame izhod v sili, saj so mi prepovedali igrati nogomet." Takrat je hitro uvidel, pravi, da se v deljenju pravice na zelenici dobro znajde, in tam preživel nepozabne trenutke, ki jih rad obuja in so mu tudi prinesle svetovno prepoznavnost. Konec je bil ravno zato še toliko težji.

Mu je bilo težko, ko je vedel, da bo moral tako dolgo in bogato pot pustiti za sabo? "Pravzaprav je bilo grozno, jaz sem bil prepričan, da se bom vrnil," pravi. "Treba je pa sprejeti, da ne moremo vedno zmagati."

Poškodba mu je pustila posledice, ki trajajo še danes
Zaradi poškodbe potrebuje še eno operacijo, da bo sploh lahko začel s tekom, ki je bil vedno del njegovega vsakdana. V težkem obdobju, ki je za njim, se je počutil nemočnega, potrtega, bil je psihično bitko s samim seboj. "Mislim, da je to ena tabu tema, o kateri je potrebno več govoriti, in jaz sem jo pripravljen deliti s širšo množico, ker verjamem, da vsakega od nas slej kot prej zadene ali smrt v družini ali pa poklicna smrt. Kar se je meni zgodilo, se lahko vsakomur slej kot prej zgodi," dodaja. 

In kaj bi svetoval tistim, ki so se in se bodo znašli v takšni situaciji, kot se je on? "Treba je poiskati pomoč, potrebno je vse narediti, da spet vstanemo."

In Damir pravi, da bo z nogometnim klubom Izola šel korak za korakom. Rad bi ga dvignil na pota stare slave, v prihodnosti po 27 letih tudi nazaj v Prvo ligo, cilj je delati z mladimi in vzgajati velika nogometna imena. "Že pet let pogledujem po tem stadionu. Dedić in Rudonja, zakaj ne bi imeli tudi tretjega," pravi.

Morda bo to celo starejši sin, ki že igra nogomet. Mlajši pa se je za zdaj zapisal košarki. "Mlajši sin je v košarki, starejši sin pa vztraja v nogometu in vse je odvisno samo od njega." Šport tako, čeprav v novi vlogi, še naprej ostaja pomemben del družine Skomina.