17 let po streljanju na šoli Columbine spregovorila mati enega od strelcev: 'Nisem ga mogla ustaviti in težko je živeti s tem'

20. aprila 1999 sta Dylan Klebold in Eric Harris oborožena vkorakala v srednjo šolo Columbine in začela morilski pohod, ki odmeva še danes. Ubila sta 12 sošolcev in učitelja, ranila 24 ljudi, nato pa sodila še sebi. Masaker ni pretresel samo mesta Littleton v zvezni državi Kolorado, pač pa cel svet, odprl pa je tudi številne polemike glede posedovanja orožja.

17 let po tragediji je Dylanova mama Sue Klebold prvič javno spregovorila v ekskluzivnem televizijskem intervjuju z Diane Sawyer. "Vsi starši hočemo verjeti, da sta naša ljubezen in razumevanje dovolj in da bi vedeli, če bi bilo kaj narobe z našimi otroki. Ampak jaz nisem vedela in nisem ga mogla ustaviti, mu preprečiti, da škoduje vsem tem ljudem. Nisem mu mogla preprečiti, da škoduje sebi in težko je živeti s tem. Bila sem prepričana, da sem dobra mama, mislila sem, da se Dylan z menoj lahko pogovori o čemerkoli. Velik šok zame je bilo spoznanje, da je bilo to, v kar sem verjela, kako sem živela in kakšen starš sem bila, le plod moje domišljije, ki se je močno razlikovala od sveta, v kakršnem sem dejansko živela."

Columbine killer's mother Sue Klebold speaks out: "I wasn’t able to stop him..." https://t.co/Kp8NXXfvf2 pic.twitter.com/zIAFMBDTZe

— ABC News (@ABC) February 13, 2016

Kleboldova, ki je napisala tudi knjigo z naslovom Materino spoznanje: življenje po tragediji, ki bo izšla v ponedeljek, je s Sawyerjevo spregovorila o svojem odnosu s sinom, o svarilnih znakih, ki jih je spregledala, o obžalovanju in sramu, ki ga čuti toliko let.

'Vedno najprej pomisliš, da se je nekdo zmotil'

Tistega usodnega dne je bila Sue v službi, ko jo je poklical soprog Tom. "Imel je grozen glas, težko je govoril, bil je brez sape. Rekel mi je, da se v šoli dogaja nekaj groznega." Povedal ji je, da sta v šolo vdrla dva fanta in streljala na učence, eden od Dylanovih prijateljev pa ga je poklical, ker se je bal, da je Dylan vpleten. "Vedno najprej pomisliš, da se je nekdo zmotil. Moja prva misel je bila, da je Dylan v nevarnosti. Kdo so ti ljudje, ki morijo?" 

Odhitela je domov, tam pa spoznala, da je eden od strelcev res njen sin. "Policija je bila pred našo hišo, sosesko je preletaval helikopter. Spominjam se, da sem pomislila: če je vse to res, če Dylan res ubija ljudi, potem ga je treba ustaviti. In takrat sem začela boga prositi, naj umre. Bog, ustavi to, ne dovoli mu, da koga poškoduje."

Izvedela je, da je Dylan storil samomor, takrat pa se je hkrati ob spoznanju, da je pravkar izgubila sina, začela še dolga pot iskanja opozorilnih znakov, ki jih je zgrešila, in analiziranja, kako se je kaj takega sploh lahko zgodilo. "Njegovi zadnji trenutki so bili polni nasilja, sadizma, krutosti in sovraštva. In to moram sprejeti," pravi.

Po toliko letih se je odločila, da javno spregovori zato, da pomaga ostalim staršem, da se učijo iz njene izkušnje in uspejo storiti to, kar njej ni uspelo - prepoznati otroka, ki je v krizi. "Hočem, da ljudje vedo, da so stvari lahko videti zelo dobre, čeprav so lahko zelo, zelo slabe." 

Dylan je bil tipičen najstnik, šele, ko je našla njegove dnevnike, je izvedela, da je bil nagnjen k depresiji in samomoru

Ko je Dylan postal najstnik, ga je vse manj zanimala šola, več časa je preživel sam v sobi za računalnikom. Včasih je bil razdražljiv in spremenljive volje, a taki so vsi tipični najstniki, pripoveduje Sue. "Občasno je bil odmaknjen in tih, spraševala sem ga, kaj je narobe, pa je vedno odvrnil le, da ima veliko domače naloge ali da mora spat, in odnehala sem. To je stvar, ki je zdaj ne bo ponovila, ne bi kar odnehala. Vrtala in vrtala bi vanj."

Nekoč jo je prosil, naj mu kupi pištolo. "Rekla sem mu ne, v tej hiši ne bo orožja." Niti sanjalo se ji ni, da je orožje dobil od sošolke in da streljanje vadi na strelišču. Šele, ko je našla njegove dnevnike, je ugotovila, da se njen sin že od 15. leta počuti osamljenega, depresivnega in da je nagnjen k samomoru. "Hotela sem ga potolažiti, mu pomagati, a bilo je prepozno."

"Želim povedati, je, da mi je žal za to, kar je storil moj sin, a vem, da te besede v vsem tem trpljenju, ki ga je povzročil, niso niti primerne. Ne mine dan, da ne bi mislila na ljudi, ki jim je Dylan škodoval," še pravi Sue. Na tem mestu jo je Diane vprašala, zakaj vseskozi uporablja besedo "škodovati", Sue pa je odvrnila: "Lažje je reči škodovati kot ubiti. Še vedno mi je težko, po vsem tem času ...Težko je živeti z zavedanjem, da je nekdo, ki si ga vzgojil, in ga imel rad, ubijal na tak brutalen način."