Ćiro Blažević: Povsem živ sem bral svojo osmrtnico

Miroslav Ćiro Blažević ali trener vseh trenerjev, kot se je poimenoval, živi 85. leto življenja. Zgovoren, dobre volje, sproščen in neposreden. Takšen, kot ga poznamo. Na intervju sem se dobro pripravil, a Ćiro te v vsakem trenutku lahko »dobi«, zato je bilo prisotno nekaj pozitivne treme.

Gospod Blažević, hvala, da ste si vzeli čas za nas. Stari ste 84. let, izgledate odlično. A pred tedni so vas nekateri že pokopali. Kaj se je zgodilo?
Po internetu je zaokrožila vest, da sem umrl. Dobil sem svojo osmrtnico. Policija se je odzvala, jaz pa sem jih prosil, da pustijo avtorja pri miru. Naredil mi je veliko uslugo. Sem zelo privilgiran človek, saj sem povsem živ bral svojo osmrtnico. To je edinstveno doživetje. Izkoristil bom to priložnost in se mu zahvalil.

Rodili ste se v Travniku v Bosni in Hercegovini. Desetega februarja, vsaj tako piše v vaših dokumentih. A pravite, da temu ni povsem tako.
Čudna zgodba. Nisem se rodil v Travniku, ampak tri kilometre stran. Rodil sem se devetega februarja, oče pa me je k duhovniku odnesel dan kasneje. Rojen sem devetega, uradno desetega, verodostojno pa je devetega. Pa ti razmišljaj!

Ko slišimo ime Ćiro, takoj vemo, za koga gre. Se strinjate, da vam je za vzdevek precej pomagal?
Bodi resen. Brez vzdevka Čiro, ne bi bil tako popularen. Pomisli, prosim te, kdo bo v Švici izgovoril ime Miroslav Blažević? Nihče me ne kliče po tem imenu.

Pet let je minilo, odkar ste bili nazadnje trener. Vas še kaj mika, da bi se vrnili na klop?
Nihče noče starčka. Pa tudi jaz nočem njih! Pred kratkim sem dobil ponudbo s Kitajske, ampak za vlogo svetovalca, kar je smešna funkcija. (Čiru zazvoni telefon. "Oprosti mi, sin moj, moram se javiti," se opraviči, op.p.). Kitajska je čudovita, a ne zmorem več. Zdravniki pravijo, da je neka banalna stvar zame lahko fatalna. Glede na moja leta.

Preizkusili ste se tudi v politiki. Leta 2005 ste celo kandidirali na predsedniških volitvah, kasneje tudi na parlamentarnih. Tudi v zadnjem obdobju ste bili del ene izmed kampanj pred evropskimi volitvami.
Mislil sem resno. Ampak je čas pokazal, da nisem resen. Smešno je, ko športnik želi biti politik. Ljudje me imajo radi, jaz pa njih, toda zanje sem zgolj nogometni trener. Politika pa je nekaj zelo resnega. Sicer tudi v politiki delujejo neresni ljudje, zato sem dobil idejo, da lahko tudi jaz. Toda, oni vodijo nacijo.

Vedno ste trdili, da so vsi narodi enaki in da ne smemo delati razlik. Borili ste se za združevanje narodov na igrišču in izven njega.
To je tako pomembno, sin moj. Atagonizem je tako zelo primitiven. To deljenje na vero, poreklo... Mi imamo težavo, jaz pa vem, kaj je razlog. In to je standard življenja. Dokler ne bomo dobri z najbližjimi, ne bo nič boljše. Jaz to povem naglas, nekdo to napačno interpretira in potem me obsojajo.

Naslov jugoslovanskega prvaka z Dinamom leta 1982, ko je klub iz Zagreba po 24 letih postal prvak, štejete, za večji uspeh, kot tretje mesto na svetovnem prvenstvu leta 1998.
Leto 1982 sem doživel največji uspeh v življenju. Naslov prvaka z Dinamom ni bil samo športni uspeh, temveč tudi socialni in politični. Ljudje so prek Dinama slavili svoje hrvatstvo. Zato je to leto tako pomembno zame. Leta 1998 pa smo absolutno anonimno državo prek nogometa postavili na svetovni zemljevid. Tako dobro, da je več ljudi poznalo Davorja Šukerja kot Hrvaško.

Ni veliko manjkalo, da bi prišli do finala. Pokopal vas je Lillian Thuram, branilec Francije, ki je na tisti tekmi dosegel oba francoska gola. Nikoli prej ali kasneje ni dosegel gola. Zasledil sem intervju, v katerem trdite, da je bil Thuram na tisti tekmi dopingiran ...
In zdaj bom to ponovil! Tolikokrat sem pogledal to tekmo... Prepričan sem, da je bil stimuliran z načinom, ki mu rečemo doping! Koliko je on pretekel, sin moj. Njegove anaerobne kapacitete na tej tekmi so bile živalske. On je bil dopingiran in nihče me ne more prepričati v nasprotno. Spremljal sem ga, bil je dober nogometaš, ampak tukaj, sine moj, si bil dobro dopingiran.

Ste to komu rekli?
Ne. Zadnja leta, ko nisem več trener in se ne rabim bati suspenza, to govorim.

Eden izmed vaših lapsuzov je bil Robert Prosinečki. Vaša izjava, da boste pojedli svojo trenersko diplomo, če bo kdaj postal dober nogometaš, vas še zdaj lovi.
Prosinečki je bil moja napaka. A ko bo on enkrat povedal iskreno, kaj se je zgodilo, boste vsi rekli: "Mea culpa!". Naredil sem napako, čeprav... Ku*ac je bila to napaka. Nič nisem naredil, da bi Prosinečki zapustil moj Dinamo. Še pogodbo sem mu uredil. To, da sem rekel neumnost ... Ni bila ne prva ne zadnja, ki sem jo rekel. Ampak, dobro, imaš kakšno pametnejše vprašanje?

Imam.
Izvoli.

Pravite, da je ljubezen najpomembnejša stvar v življenju.
Ljubezen je največja moč človeštva. Ljubiti domovino, prijatelje, ženo, otroke, družino. Če nimaš ljubezni, si hendikipiran.

Nekoč ste dejali, da je za moškega največja zmaga, ko mu ženska primaže klofuto.
Da! V tej klofuti je koncentrirana ljubezen. Zelo ji je mar zanj, ljubosumje in vse povezano z ljubeznijo. Ko meni nekdo primaže klofuto, sem v nebesih.

Ni vas sram priznati, da obožujete denar. Pred začetkom intervjuja ste mi rekli, da bi za denar šli peš na drugo stran sveta.
Vsi pravijo "zdravje". Čiro Blažević pa pravi: "Tudi najbolj zdrav človek je brez denarja bolan!" Kakorkoli nesimpatično je to, najpomembnejši je denar! Bog me je slišal in mi rekel: "Evo ti rak." Uporabil sem internet, odlično mi gre, in našel najboljšega kirurga na svetu. Če ne bi imel denarja, ne bi bil več živ.

Kakšna je bila vaša izkušnja z rakom? Preboleli ste ga kar dvakrat.
Želel sem se ubiti. Resno. Pogledal sem se v ogledalo in videl sem mrliško barvo. Bil sem v drugem nadstropju. Nato pa pride najboljša medicina na svetu: "Pa ti imaš denar, p**** ti materina!" To, da imam denar, mi je rešilo življenje."

Vedno ste bili odprti za vse ljudi. Tudi za novinarje. Ste kdaj zavrnili kakšen intervju?
Novinar je zakon! Oprosti, moram prižgati cigareto, ko o njih govorim, p*** jim materina, razumeš. To je zelo delikaten posel, ki ga ti delaš. Zavedam, se da ste najpomembnejši del javnosti in tako sem se vedno obnašal. Ne boš našel novinarja, ki ti bo rekel, da sem ga zavrnil. Razen tistih pokvarjenih, pi*** jim materina.

Kakšna pa je bila vaša formula za uspeh v nogometu?
Vsak trener mora vedeti, da so najboljši igralci na svetu tisti, ki jih on vodi. Mora biti prepričan v to, da je njegov privilegij, da jih trenira.

Trdite, da se trener nikoli ne sme sam ponujati klubom.
To je najpomembnejše. Ne samo trener, ampak ambiciozen človek se ne sme ponujati! Nihče ga ne bo vzel. Moraš opozoriti nase, da te iščejo. Ko pa se ti nudiš, je konec. Sam sebe deklasiraš. Bodi pozoren! Moraš biti nadarjen, motiviran, inteligenten in strpen. Moraš slediti evoluciji. To je moja formula za uspeh, kjer naj bi bila pomembna tudi sreča, v katero pa ne verjamem. Na srečo se zanašajo tisti, ki igrajo stave. Pijejo kavo in jokajo, da nimajo sreče. Kaj si naredil za to, da bi jo imel? Poglej tisto žensko. Če nisi pripravljen, je ne boš dobil. Moraš imeti dar, inteligenco, motiv in karakter. Če ignoriraš en faktor, ne moreš uspeti na dolgi rok.

Moram priznati, že dolgo nisem užival v tako sproščenem pogovoru.
Zelo sem srečen, ko uspem nekoga nasmejati. Imel sem privilegij se družiti s Charliejem Chaplinom. Znal mi je reči: "Zakaj so ljudje ljubosumni na moj denar, na moje bogastvo? Jaz delam najtežjo stvar na svetu. Nasmejim ljudi."

Ljudje vas imajo še vedno radi in vas ustavljajo na ulici, čeprav več niste na sceni.
Rad imam ljudi, pa oni imajo radi mene. Ne kričijo več za mano: "Čiro, pe*eru!" In to mi manjka. Fantje, boste nekaj popili na moj račun? V čast mi bo. Tebi pa moram reči, da si se dobro pripravil.

Čakal sem, kdaj boste rekli, da nisem dovolj pripravljen.
Ne, ne! Pripravil si se. Če se ne bi, bi jaz to videl. Verjemi, da sem čakal, da ti lahko rečem: "Tako lep si, pa tak neumen." Ampak nisem mogel. Dober si.

Na takšen intervju se je pa res treba pripraviti. Gospod Blažević, hvala.
Hvala tebi, sine. Popij nekaj na moj račun (Ćiro poravna račun in gre, op.p.).