Podpredsednik in Bela hiša zaradi varnosti nočeta izdati natančnega urnika potovanja, vendar sta objavila seznam držav, ki jih bo Cheney obiskal. Poleg Velike Britanije bodo to Izrael, Turčija, Jemen, Kuvajt, Egipt, Združeni arabski emirati, Savdska Arabija, Bahrajn, Katar, Oman in Jordanija. Cheney je pred odhodom novinarjem razložil, da ga je za turnejo zaprosil predsednik George Bush, osnovni namen pa naj bi bil seznanjanje sogovornikov z ameriškimi načrti nadaljevanja vojne proti terorizmu. Kljub temu pa se ne bo mogel izogniti pogovorom o hudem nasilju med Izraelci in Palestinci. Edina država na seznamu, kjer Cheney doslej še ni bil, je Jemen, kamor naj bi se iz Afganistana zatekli ali se skušali zateči številni pripadniki teroristične organizacije Al Kaida.
Dick Cheney vse ostale države dobro pozna, saj jih je pogosto obiskoval leta 1990 in 1991 kot obrambni minister v administraciji tedanjega ameriškega predsednika Georgea Busha starejšega, ko je sestavljal zavezniško koalicijo za izgon Iraka iz okupiranega Kuvajta. Stike z regionalnimi igralci je ohranjal še naprej kot predsednik naftnega podjetja Halliburton. Takratna arabska koalicija se je uspela obdržati tudi zaradi tega, ker so ZDA pritisnile na Izrael, naj za nekaj časa ne izziva z nasiljem nad Palestinci. Desetletje po porazu Iraka pa režimu Sadama Huseina znova grozi nevarnost iz Washingtona, saj se je administracija Georgea Busha mlajšega odločila, da bo dokončala delo nekdanjega predsednika, ki je iraškega diktatorja pustil na oblasti. Bush mlajši je v govoru o položaju v uniji Irak izpostavil kot del sil osi zla, administracija pa niti več ne skuša skriti, da je odločena enkrat za vselej opraviti s Sadamom Huseinom. Za ukrep proti Iraku bo potrebno ponovno pridobiti naklonjenost iraških arabskih sosed, za kar pa ZDA nujno potrebujejo umiritev položaja v Izraelu, oziroma na palestinskih avtonomnih ozemljih.
Cheney Iraka sicer ni omenjal, pa tudi drugi predstavniki administracije odločno zanikajo, da naj bi bila nenadna odločitev predsednika Busha, da prihodnji teden pošlje v Izrael svojega mirovnega posrednika, upokojenega generala marincev Anthonyja Zinnija, povezana z iskanjem arabske podpore za odločnejši ukrep proti Iraku. Bush se je v četrtek presenetljivo odločil, da sredi prihodnjega tedna na Bližnji vzhod pošlje Zinnija, čeprav je administracija do objave odločitve podpirala stališče izraelskega premierja Ariela Šarona o sedemdnevnem obdobju popolnega miru kot pogoju za vrnitev za pogajalsko mizo. Washington, ki se je doslej omejeval na telefonske pogovore državnega sekretarja Colina Powella z voditelji bližnjevzhodne regije in kritiziral izključno palestinskega voditelja Jaserja Arafata, je naenkrat spremenil pesem.
Powell je v sredo pred kongresom Šaronu svetoval, naj razmisli o svoji politiki, v četrtek in petek pa je enako sporočilo poslal tiskovni predstavnik State Departmenta Richard Boucher. Ta je v petek dejal, da naj Šaron dobro premisli o svoji politiki, saj vojna napoved Palestincem in reševanje spora z vojaškimi sredstvi ne peljeta nikamor. Sprememba v ameriškem tonu naj bi bila le posledica zaskrbljenosti zaradi hudega nasilja, nikakor pa ne pomirjanja arabskih držav pred napadom na Irak. Enako naj bi bilo tudi z Zinnijevim odhodom na Bližnji vzhod. Sodeč po vesteh iz Jeruzalema in Washingtona, je nasilja dovolj tudi Šaronu. Ta naj bi Powellu po prijateljskem prepričevanju preko telefona zagotovil, da sedem dni popolnega miru ni več pogoj za pogovore s Palestinci.
Cheney bo s predstavniki arabskih režimov govoril tudi o spopadih med Izraelci in Palestinci, kar je tudi sam priznal, vendar bo osnovni namen pogovor o nadaljevanju vojne proti terorizmu tudi izven Afganistana. Na novinarski konferenci je razložil, da si ZDA nikakor ne želijo, da bi si Al Kaida, ki je odgovorna za teroristični napad 11. septembra, še kje drugje našla zatočišče, kot si je v Afganistanu. Povedal je, da bo poslušal mnenja sogovornikov in njihove predloge, da se kaj takega prepreči. Jemen je ena od držav, kamor bi lahko pobegnilo precej pripadnikov Al Kaide, ki so sicer leta 2000 tam napadli ameriški rušilec Cole. ZDA bodo v kratkem v Jemen poslale vojaške svetovalce.
Podpredsednik ZDA je dejal, da se bo s sogovorniki pogovarjal tudi o dvostranskih gospodarskih in političnih odnosih in obiskal ameriške vojake v regiji. Glavna tema pa bo vsekakor priprava na strmoglavljenje Sadama Huseina, čeprav Cheney o tem ni govoril. ZDA sicer uradno zahtevajo, da Irak omogoči vrnitev mednarodnim inšpektorjem za nadzor nad orožjem za množično uničevanje, neuradno pa jih to niti več ne zanima, saj imajo iz leta 1998 celo zakon, ki administraciji nalaga, da si prizadeva za odstranitev Sadama Huseina z oblasti. Mednarodni inšpektorji so se decembra leta 1998 sami umaknili, potem ko jim Irak ni več dovoljeval prostega gibanja, ZDA pa so se pripravljale na napad, ki so ga skupaj z Britanci tudi izvedle. Sadam Husein je ostal na oblasti, mednarodnega nadzora nad biološkim in kemičnim orožjem pa ni več.
Irak nima jedrskega orožja, kar je že pred leti ugotovila Mednarodna agencija za atomsko energijo, kljub temu pa razni strokovnjaki po ameriških televizijah nenehno udarjajo na vojni boben in opozarjajo na nevarnost jedrskega, biološkega in kemičnega orožja, s katerim naj bi iraški diktator ogrožal ves svet. Iraške sosede bi na oblasti v Bagdadu zanesljivo raje videle koga drugega, vendar Cheneyja čaka težka naloga prepričevanja, da jih ZDA ne bodo pustile na cedilu. Spomin na leto 1991, ko so ZDA najprej vzbudile upanje iraški opoziciji, nato pa Sadamu Huseinu dovolile, da jo krvavo zatre, je še vedno prisoten. Cheney naj bi ameriško odločenost dokazoval z Afganistanom, kjer še vedno potekajo boji med Al Kaido in koalicijo mednarodnih, ameriških in afganistanskih vladnih sil. Po Cheneyjevih besedah bo v prihodnosti v Afganistanu izbruhnilo še več podobnih spopadov in ZDA bodo tam.
