Novi prebivalci Černobila: 'Sevanje nas lahko ubije počasi, a na nas ne strelja'

Maryna Kovalenko s hčerkama na vrtu igra nogomet. Iryna in Olena se smejita, ko družinski pes poskuša izmakniti žogo, pri čemer prestraši kokoši, ki se prosto pasejo na travi. Idiličen družinski prizor. A za ograjo njihovega vrta je vse mirno in tiho. Številne hiše, trgovina in knjižnica v od Černobila 30 kilometrov oddaljeni vasici samevajo. Skozi opuščeno vas se razrašča le veličasten gozd. Družina sicer ima nekaj sosedov, a vsi so stari od 70 do 80 let, piše BBC.

Hiše na prodaj za 3.000 evrov, največja težava je voda

Marya je pred štirimi leti s svojima hčerkama spakirala vse, kar je imela, in se preselila le 30 kilometrov stran od jedrske cone v Černobilu. Hiša, v kateri živijo, je potrebna temeljite prenove. Tla gnijejo in radiatorji so uničeni, kar je velik problem na območju, kjer se temperature spustijo tudi do –20 stopinj Celzija.

Družina ima dostop do osnovnih dobrin, kot so plin, elektrika in mobilni signal, kar pomeni, da lahko dostopajo do interneta. A imajo le zunanje stranišče. Ena glavnih težav pa je voda. Edini vir vode, ki ga imajo na razpolago, je onesnažena vrtina, ki se povezuje s hišo preko ene cevi. Pred uporabo morajo vodo prekuhavati, poroča BBC.

Za hišo v dobrem stanju v tej vasi je treba odšteti dobrih 3.000 evrov, a so te na tem območju zelo redke. Pogosteje nekdanji lastniki za nekaj sto evrov prodajajo dotrajane lesene hiške.

Maryna si ob prihodu ni mogla privoščiti niti takšne razpadajoče hiške. Mestne oblasti so ji zato ponudile nenavaden dogovor. V zameno za posteljo je družina skrbela za ostarelega moškega v poznem stadiju demence. Ko je moški pred dvema letoma umrl, je družina podedovala njegovo hišo.

Na vrtu se sprehaja še nekaj zajcev, koz in morskih prašičkov. Dekleti obiskujeta šolo, ki je oddaljena pet kilometrov hoje. V prostem času pa pomagata mami na vrtu, kjer gojijo zelenjavo. Samooskrba s hrano in mlekom je za njih izjemno pomembna, saj drugega vira preživetja poleg socialne pomoči nimajo.

Znotraj izključitvene cone kljub prepovedi živi okoli 150 ljudi

1986 je imel Pripjat 50.000 prebivalcev, Černobil pa 12.500, medtem ko je na celotnem območju današnje izključitvene cone, velikem 30 kilometrov, živelo več kot 100.000 prebivalcev. Velik del je bil po nesreči evakuiran v novoustanovljeno mesto Slavutič, ki leži na levem bregu reke Pripjat. Tam še danes živijo mnogi, ki sodelujejo pri razgradnji černobilskih elektrarn.

Prebivalce so v smeri Kijeva odpeljali s 1200 avtobusi in jim priporočili, naj s seboj vzamejo le dokumente, najnujnejše osebne predmete in za vsak primer malico. Vse domače živali so morale ostati tam, saj so se bali, da bi njihovi kožuhi iznesli kontaminacijo.

Nekateri so imeli le nekaj ur, da spakirajo vse svoje stvari. Ostalim so rekli, da bodo odšli le za nekaj dni, a jim nikoli niso dovolili vrnitve. A nekaj jih nikoli ni odšlo. Danes je še vedno prepovedano živeti znotraj izključitvene cone. Kljub temu okoli 130 do 150 ljudi vseeno živi tam. Večinoma gre za ženske, stare od 70 do 80 let, ki še vedno obdelujejo zemljo svojih prednikov.

Danes v mestu Černobil, ki je v coni 3, torej coni z najmanj sevanja, živi okoli 400 prebivalcev. V celoti pri razgradnji vseh štirih blokov sodeluje 2300 zaposlenih, od tega jih okoli 1800 dela znotraj izključitvene cone. Poleg delavcev pa so se na rob izključitvene cone pričeli priseljevati ljudje, ki bežijo pred hujšimi usodami.

Pred vojnimi razmerami zbežali v najcenejši kraj v Ukrajini

Maryna je s hčerkama namreč ubežala iz velikega industrijskega mesta Toshivka v regiji Donbass v vzhodni Ukrajini. Po štirih letih konfliktov na vzhodu države je bilo po ocenah ubitih 10.000 ljudi, približno dva milijona pa razseljenih. Konflikt se je začel leta 2014 po ruski aneksiji Krimskega polotoka. Proruski separatisti so takrat začeli zavzemati vasi in ukrajinsko vojsko pregnali iz mestnih središč v regiji. "Bombandiranje je bilo neusmiljeno, mir je bil le nekaj ur vsako jutro," je za BBC opisala Maryna. Toda do poldneva se je streljanje in bombadiranje nadaljevalo. Ko sta se nekega dne deklici na poti iz šoli ujeli v navzkrižnem ognju, se je Maryna odločila, da je čas za selitev.

Kot poroča BBC, je še vsaj nekaj deset drugih družin prepotovalo enako pot do zapuščenih černobilskih vasi na robu izključitvene cone. Večini od njih so to predlagali prijatelji, nekateri pa so enostavno poguglali 'najcenejši kraj v Ukrajini', vsi rezultati pa so bili blizu Černobila.

'Sevanje nas lahko ubije počasi, a na nas ne strelja ali nas ne bombardira'

Od usodne nesreče znanstveniki nenehno merijo ravni radioaktivnega sevanja v tleh, drevesih, rastlinah in živalih v Černobilu, tudi na območjih zunaj izključitvene cone. "Potepuški psi so na teh območjih še vedno opremljeni z dozimetrom. Nekdanjo ribogojnico so spremenili v okoljski laboratorij, od koder so do leta 1996 spremljali vplive na ekosistem in merili kontaminacijo tam ujetih rib in glodavcev. Radiološki nadzor okolja še vedno nadaljujejo, vendar na drugi lokaciji," pojasnjujejo v glasilu društva jedrskih strokovnjakov Slovenije Jedrce.

Po besedah ​dr. Valeryja Kashparova z ukrajinskega inštituta za kmetijsko radiologijo, sicer ni več nevarnosti zaradi sevanja v ozračju. Vendar pa to seveda ne pomeni, da je življenje na tem območju zdravo. Na nekaterih območjih je namreč onesnaženje tal tolikšno, da bi lahko uživanje pridelkov na dolgi rok ogrozilo zdravje ljudi. Kashparov in njegova ekipa so pred kratkim odkrili potencialno nevarne ravni radioaktivnega cezija-137 v kravjem mleku, ki je bil proizveden na območjih zunaj izključitvene cone.

Delci cezija, ki so jih absorbirale korenine rastlin, so se s prehrano namreč prenesli na pašno živino. Cezij-137 za človeka ni varen in pri zaužitju predstavlja določeno tveganje. Potem ko pojemo hrano, okuženo z omenjeno radioaktivno snovjo, to predstavlja tveganje za razvoj raka. Vendarle pa ob nizkih količinah, ki jih ob zaužitju mesa ali mleka posamezniki vnesejo v telo, velike nevarnosti za razvoj hudih bolezni ni. A če bi kontaminirano meso jedli večkrat na teden in to več mesecev, bi se lahko pojavile težave.

Kot je za BBC povedal Kashparov, njegova ekipa že več kot 30 let ocenjuje potencialno tveganje za ljudi, ki živijo in delajo okoli izključitvene cone. Na enem od njegovih zemljevidov je tudi vas, v kateri živi Maryna s hčerkama. Kashparov pojasni, da je tveganje pridelovanja zelenjave ali pitja kozjega mleka na tem območju zelo nizko. Vendar na tem območju trenutno preiskujejo nevarnost zaradi sevanja rastlin, kot so gobe ali gozdni sadeži.

Da je bojazen upravičena, potrjuje dejstvo, da je leta 2015 bavarska lovska zveza ugotovila, da divji prašiči na Bavarskem kažejo višje stopnje radioaktivnosti, kot se je sprva domnevalo. Radioaktivnost je posledica jedrske nesreče v Černobilu. Divji prašiči se namreč hranijo z gobami in tartufi, v katerih se še posebej kopičijo radioaktivne snovi. Zaradi tega pa velik del populacije divjih prašičev v Nemčiji še vedno nosi sledove teh snovi. V skladu z nemško zakonodajo je treba meso s stopnjo radioaktivnosti več kot 600 bekerelov na kilogram zavreči. Podatki bavarske lovske zveze pa so takrat pokazali, da je imelo 140 divjih prašičev, ki so jih lovci ubili v letu 2013, višje stopnje radioaktivnosti od 10.000 bekerelov na kilogram. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi na Češkem.

"Več kot trideset let po nesreči v Černobilu je pri ljudeh, ki živijo na onesnaženih območjih, smrtnost višja, znižala se je rodnost, povišala se je pojavnost rakavih obolenj, med prebivalci pa so pogostejše tudi duševne motnje,'' so jasni pri Greenpeaceu.

Maryna pripoveduje, da seveda vsakodnevno razmišlja o tveganju takšnega življenja. Vendar je njena družina pobegnila pred, kot pravi, veliko bolj nevarno grožnjo, pred vojno. "Sevanje nas lahko ubije počasi, a na nas ne strelja ali nas ne bombardira. Bolje je živeti s sevanjem kot z vojno." 

Največji davkoplačevalec v mestu

Vadim Minzuyk se vsako jutro sprehodi ob visoki ograji, ki označuje začetek izključitvene cone. To je njegov najljubši trenutek v dnevu, ko uživa v ptičjem petju in tišini gozda: "Zdi se mi, kot da bi živel na Finskem ali Aljaski." 

Kot piše BBC, je bil Vadim nekoč uspešen poslovnež. Toda po tem, ko so mesto zajele vojne razmere, so bombe njegove nekdaj cvetoče tovarne in skladišča dobesedno izbrisale. Vadim je moral z družino pobegniti pred vojnim stanjem in takrat je slišal za poceni posestvo blizu Černobila. Ko si ga je ogledal, je sklenil, da je to zaradi oddaljenosti le 115 kilometrov od Kijeva idealna poslovna priložnost.

Vadim je za vsega skupaj 1200 evrov kupil veliko skladišče in za 200 evrov še tri hiše, jih priključil na elektriko in začel s predelavo odpadkov. Vadim je po treh letih poslovanja na robu izključitvene cone znova zaposlil sedem svojih nekdanjih delavcev iz Donbassa in jim ponudil nastanitev.

Eno od svojih hiš je namreč pretvoril v hostel. "Lahko se preživljam in svojim delavcem omogočim, da zaslužijo. Sem največji davkoplačevalec v mestu." Tudi Vadim pravi, da včasih razmišlja o radiaktivnem sevanju. Kupil si je celo ročni Geigerjev števec za merjenje radioaktivnega sevanja. A ni zaskrbljen. Prepričan je, da je stopnja sevanja v ozračju varna: "Ko enkrat doživiš vojno, sevanje zate ne predstavlja nevarnosti."

Turistična atrakcija: Dozimetri, ki umetno ustvarjajo ozračje katastrofe

Kot je v glasilu Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije Jedrce poudaril dr. Vid Merljak z Inštituta Jožef Stefan, po nesreči izpraznjene vasi in mesta niso bila samo evakuirana, temveč tudi izropana in zasmetena s tem, kar ni bilo vredno izropati. Kot je poudaril, se mu zdi pomembno postaviti ločnico med posledicami jedrske nesreče in poznejšim ravnanjem ljudi: "Morda so pobiralci starih kovin, predvsem bakra, res imeli dovoljenje oblasti. A tu so še posledice vandalizma, nedavno dodani grafiti in – kozmetični popravki. S tem zadnjim merim na predmete, ki so namenoma nastavljeni za ustvarjanje pretresljivih fotografij. Na svežo žagovino drevesa, ki je bilo požagano, da ni v napoto fotografiranju pred panoramskim kolesom v zabaviščnem parku. Na knjigo, ki edina povsem nedotaknjena ždi v jetniški celici policijske postaje. In na dozimetre, z alarmnim nivojem, nastavljenim tako nizko (0,3 µSv/h), da nenehno piskajo in umetno ustvarjajo ozračje katastrofe. Da, tudi to je Černobil: turistična atrakcija. Izključitvena cona je za turiste odprta od leta 2011 in lani jo je obiskalo več kot 70.000 obiskovalcev. Ti Ukrajincem prinašajo nekaj zaslužka, morda pa tudi razvedrila v to duhamorno območje."

Svet je pred nedavnim obnorela miniserija Černobil. Po njenem predvajanju so pri ukrajinskih agencijah zabeležili 40-odstotno rast zanimanja za ogled prizorišča, menijo pa, da se bo ta povzpela na 50 odstotkov.

Turistični obisk pomeni podobno sevalno obremenitev kot nekaj ur v letalu

Turistični ogled Černobila je po zagotovilih prof. dr. Leona Cizlja, vodje Odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan, mogoč brez posebnosti: »Vodiči poskrbijo, da se turisti ne znajdejo na nekoliko bolj kontaminiranih območjih. Ekipa Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije se je izleta udeležila konec aprila letos. Ob svojem obisku so izmerili hitrosti doze med 0,15 mikro Sievertov na uro.« Kot pojasnjuje, je to naravno ozadje, takšnemu sevanju se torej človek nikjer na planetu ne more izogniti, je pa naravno ozadje ponekod na planetu tudi dosti višje, npr. okoli 30 mikroSv na uro v kraju Ramsar v Iranu, a tudi tam brez opaznih posledic za življenje domačinov do največ tri mikro Sievertov na uro, kar je primerljivo hitrosti doze, izmerjene med poletom letala v Černobil, ki je bila okoli 2,7 mikro Sieverta na uro.

Kot pojasnjuje, turistični obisk Černobila torej pomeni podobno sevalno obremenitev kot nekaj ur potovanja v letalu: "Najmočnejše je seveda še vedno sevanje v zgradbah s poškodovanim reaktorjem, ki pa so varno zaprte v sarkofagu in za obisk niso dostopne. V mestih Pripjat in Černobil je hitrost doze večinoma pod 1 mikro Sv/uro, kar bi obiskovalcu v vsem letu prineslo nekoliko manj kot celotelesni pregled s CT (10 mili Sv). Na posameznih mestih segajo hitrosti doz do nekaj 10 mikro Sv/uro, v takih razmerah pa bi profesionalcu dovolili opravljati delo osem ur dnevno in v vsem letu še ne bi prekoračil zakonsko dovoljene letne doze 25 mili Sv. Prav mogoče pa seveda je, da je v okolici Černobila še vedno mogoče najti kakšno točko z močnejšim sevanjem. Zelo verjetno pa takšnih, ki bi obiskovalčevo zdravje lahko resno ogrozile že v nekaj urah, ni prav veliko."

Naval turistov pa prebivalcem, ki so se preselili na območje, najbrž ne bo pogodu. Tako Maryna in Vadim sta vzljubila mir na območju, kjer je poseljenost v Ukrajini najredkejša. Kot pravita, v življenju na tem območju uživata. Ne gre le za odsotnost vojne, ampak za posebno vrsto miru. Oba namreč uživata v sprehodih po naravi, ekosistem se je namreč po nesreči, ki ga je povsem 'pokosila', izjemno uspešno revitaliziral, biodiverziteta pa je visoko nad vsemi pričakovanji, in ne razmišljata, da bi se kam preselila: "Ni mi mar za sevanje, pravi Maryna, vse, kar je pomembno, je to, da nad nami ne dežujejo bombe."