Černobil: Kronologija katastrofe

S testiranjem delovanja sistemov v reaktorskem bloku številka 4 je osebje v jedrski elektrarni Černobil nameravalo preizkusiti, ali je turbina sposobna delovati s preostankom moči med enominutnim izpadom elektrike, dokler se ne zaženejo nadomestni dizelski generatorji. Ta proces mora potekati brezhibno, v nasprotnem primeru ni mogoče zagotoviti hlajenja reaktorja, zaradi česar pride do taljenja njegove sredice.

Pogoji za izvedbo tovrstnega poskusa so stabilno in nadzorovano delovanje reaktorja, brezhibno delovanje sistema za zasilno hlajenje in sistemov za varno zaustavitev reaktorja. Ti pogoji že v izhodišču niso bili zagotovljeni; operaterjem elektrarne se je pred tem ponesrečil podoben preizkus na reaktorskem bloku številka 3, vendar so se nezgodi uspeli izogniti. Kljub temu se je vodstvo elektrarne odločilo, da bo testiranje nadaljevalo na bloku številka 4.

25. april 1986

ob 13.05: Pri časovnem načrtu za izvedbo poskusa pride do zamude: ker je mesto Kijev še potrebovalo električno energijo, je glavni dispečer v elektrodistribucijski centrali ukazal prestavitev testiranja na kasnejši čas. Reaktor naj bi najprej deloval s polovično močjo. Termično moč reaktorja so spustili s 3200 na 1600 megavatov.

ob 23.10: Priprave na izvedbo poskusa tečejo: moč reaktorja naj bi znižali na četrtino njegove zmogljivosti.

26. april 1986

ob 0.28: Potem ko opolnoči pride na delo nova izmena, se moč reaktorja iz neznanega razloga spusti na manj kot en odstotek. Gre za izjemno nevarno situacijo, pri kateri je uradno prepovedan ponovni zagon s povečevanjem moči naprave, saj se v tem primeru reaktivnost reaktorja izjemno poveča. V teh okoliščinah se namreč v jedru reaktorja poveča koncentracija izotopa ksenon-135, proces je poznan kot t.i. ksenonska zastrupitev. Ksenon-135 zavira atomsko verižno reakcijo, saj absorbira nevtrone.

ob 0.32: Operaterji želijo povečati moč reaktorja, zato odstranijo nedopustno veliko število kontrolnih palic, ki uravnavajo delovanje reaktorja. Zaradi visoke koncentracije ksenona-135 pa reaktor doseže le sedem odstotkov svoje izhodne moči, zato bi ga bilo potrebno zaustaviti. Tega operaterji ne storijo, temveč se odločijo za izvedbo preizkusa.

ob 1.03: Osebje elektrarne odstrani še preostale kontrolne palice, da bi stabiliziralo delovanje reaktorja. Od skupnega števila 211 palic, jih ostane samo še 18. Operater mora preiti na ročno upravljanje reaktorja, pri čemer ignorira opozorila avtomatskih varnostnih sistemov, saj le tako lahko nadaljuje s poskusom. To je bil zadnji trenutek, ko bi lahko strokovnjaki z zasilno ustavitvijo rešili reaktor.

ob 1.23: Namestnik tehničnega direktorja Anatolij Djatlov ukaže začetek testiranja. Vodja izmene Akimov predlaga prekinitev testa, vendar ga Djatlov zavrne z besedami: "Malo bolj živahno, gospodje moji! Samo še ena, dve minuti, pa bo vse za nami!" Kot je bilo predvideno v načrtu poskusa, so izklopili električno energijo. Ker črpalke poganja samo še izhodna energija turbine, se zaradi pomanjkanja hladilne vode v reaktorski sredici nevarno poviša moč reaktorja.

ob 1.23 minut, 35 sekund: Operaterji zgubijo nadzor nad potekom eksperimenta. Vodja izmene Akimov skuša ročno ustaviti delovanje reaktorja, zato v reaktor znova vstavijo kontrolne palice, ki so jih prej odstranili. Toda sovjetski grafitni reaktor tipa RBMK-1000 ima usodno konstrukcijo napako: na konici palic so grafitne prevleke, ki med umestitvijo v reaktor - namesto da bi ga ustavile - pospešijo verižno reakcijo in za krajši čas celo povišajo delovanje reaktorja. Hkratna vstavitev palic pa reaktivnost poviša do skrajne mere, tako da se v tisočinki sekunde moč reaktorja poviša za njegovo stokratno izhodiščno vrednost.

ob 1.23 minut, 58 sekund: Dogodki se zvrstijo po sistemu podiranja domin. Pri temperaturi čez 2000 stopinj Celzija se pričnejo taliti gorilni členi in reagirajo z vodo, ki jih obdaja. Nastaja vodik, ki skupaj s kisikom prične tvoriti eksplozivni plin. Tisoč ton težak pokrov reaktorja se ob siloviti eksploziji razleti. Ognjeni vihar bruhne v ozračje radioaktivne snovi, ki se sproščajo iz ostankov reaktorja.

Žareč, sedem metrov visok grafitni blok v sredici reaktorja zajamejo plameni. V prvih desetih dneh po nezgodi zgori 250 ton grafita. Zaradi eksplozij in požara na grafitnem moderatorju se sprostijo velikanske količine radioaktivnih snovi.

Radioaktivni jod 131, cezij 137 in radioaktivne kovine v obliki prašnih delcev se z oblaki širijo na stotine kilometrov daleč in se sproščajo v okolje.

27. april 1986

Gasilci črpajo v reaktorsko sredico velike količine hladilne vode. Ker poseg ni uspešen, pričnejo z vojaškimi helikopterji v goreči četrti reaktor nasipavati svinec, bor, dolomit, pesek in glino. Najprej izklopijo tretji, zatem pa še prvi in drugi reaktorski blok. Spalno naselje za delavce v mestu Pripjat, ki je od reaktorja oddaljeno samo tri kilometre, zaprejo pred javnostjo. Telefoni v mestu ne delujejo. Oblasti obvestijo prebivalce, da jih bodo za tri dni preselili iz mesta.

28. april 1986

Merilne postaje na Švedskem, Norveškem in na Finskem poročajo o neobičajno visoki radioaktivnosti. V javnosti izven Sovjetske zveze se pojavijo prve domneve o jedrski katastrofi.

Šele ob 21. uri zvečer sovjetska tiskovna agencija Tass potrdi, da se je v jedrski elektrarni Černobil zgodila nezgoda in da naj bi bilo poškodovanih sedem ljudi.

6. maj 1986

Požar uspejo pogasiti, po uradnih podatkih naj bi jim uspelo omejiti uhajanje radioaktivnosti. V desetih dneh je 30 vojaških helikopterjev v uničen reaktor streslo skupaj 2400 ton svinca in 1800 ton peska.

21. maj 1986

Uradno razglasijo, da so prebivalce iz mesta Pripjat v celoti evakuirali.

15. november 1986

Gradbeni delavci dokončajo takoimenovani sarkofag, zaščitni plašč iz železobetona, ki naj bi okolico reaktorja zaščitil pred radioaktivnim sevanjem. Konstrukcija je začasna, njena življenjska doba naj bi znašala največ 30 let.

Vse do danes sarkofaga niso temeljito obnovili, na njem pa so zaznali številne razpoke. Sedem najbolj razvitih industrijskih držav G-7 in Evropska banka za obnovo in razvoj leta 1997 predlagajo sanacijski načrt.

Tako naj bi zgradili nov zaščitni plašč, težak 20 tisoč ton, s čimer naj bi preprečili uhajanje radioaktivnih snovi za nadaljnjih 100 let. Projekt, vreden 768 milijonov evrov, naj bi bil končan do leta 2008.

12. december 2000

Po dolgotrajnih mednarodnih pogajanjih Ukrajina ustavi vse preostale reaktorje v jedrski elektrarni Černobil.

april 2006

Povezava med jedrsko katastrofo in njenimi posledicami v obliki povišanega števila rakavih obolenj je še danes jabolko spora. Zanesljivih števil tudi 20 let po nezgodi ni. Po podatkih z mednarodne konference strokovnjakov septembra 2005 naj bi bilo število smrtnih žrtev kot posledica sevanja "manj kot 50".

Za neodvisne ustanove pomenijo ti podatki zavestno manipuliranje, saj so v nasprotju celo z dosedanjimi raziskavami. Center za rak na ščitnici, ki ga je v Gomelu, najbolj prizadetem območju v sosednji Belorusiji ustanovila Nemčija, je prišel do povsem drugačnih rezultatov. Po podatkih nemških strokovnjakov je število primerov raka na ščitnici 30-krat večje kot je bilo pred nesrečo.