Ameriška televizija NBC je poročala, da naj bi bil sedež Busheve kampanje nekje v Virginiji, Bush pa naj bi šele prihodnji mesec pripravil prvo prireditev za zbiranje denarja. Denarja mu ne bo manjkalo, saj je kongres za volitve leta 2004 potrdil zakon po katerem lahko posameznik za kampanjo prispeva 2000 dolarjev namesto dosedanjih 1000 dolarjev. Republikanski volivci zlahka odprejo denarnico za svojega kandidata, medtem ko je demokratskih volivcev, ki si lahko privoščijo 2000 dolarjev za podpiranje političnega kandidata, precej manj.
Trenutni politični položaj je za Busha deloma podoben tistemu, v katerem se je leta 1991 znašel njegov oče, ki je užival visoko priljubljenost po zmagi v prvi Zalivski vojni. Bush starejši je nato izgubil proti Billu Clintonu zaradi gospodarstva, saj je deloval preveč odsotno, kot da ga težave Američanov ne zanimajo. Mlajši Bush te napake ne bo ponovil, sicer pa je njegov položaj tokrat bistveno drugačen od očetovega, ki je imel leta 1992 hudega nasprotnika v primarnem procesu, desničarja Pata Buchanana, ki mu je pobral glasove ameriških krščanskih fundamentalistov, zamera pa se je prenesla na splošne volitve, ker je bil Bush starejši za desnico preveč zmeren.
Bush mlajši se je desnici prikupil s stališči glede sodniških kandidatov, odnosa do splava, kljubovanja mednarodni javnosti in vprašanja verskih organizacij. Poleg tega je Busha starejšega iztirila kampanja teksaškega milijarderja Rossa Perota iz reformne stranke, ki mu je pobral več kot 20 odstotkov hudo potrebnih glasov konservativnih volivcev.
Terorizem - dober zaveznik za zmago
Bush mlajši nima nasproti nobenega Buchanana ali Perota, poleg tega pa ima velikega zaveznika v mednarodnem terorizmu, čeprav se to sliši malce neverjetno. Slavje po zmagi nad Irakom leta 1991 je v ZDA kar hitro zamrlo in Busha starejši je obtičal s šibkim gospodarstvom. Mlajši Bush teh težav nima, saj vojni proti terorizmu še ni videti konca, ob vsakem novem terorističnem napadu pa se lahko pojavi na televiziji in pomirja Američane s protiterorističnimi grožnjami.
Veliki politični strateg Karl Rove, ki mu je po ocenah ameriških političnih analitikov že leta 2000 uspelo skoraj nemogoče, da je spravil v Belo hišo kandidata, ki se po znanju in izkušnjah ni mogel meriti z demokratskim protikandidatom, je dovolj prebrisan, da bo do konca izkoristil predsednikovo popularnost borca proti terorizmu, kar sicer počne že od 11. septembra 2001 naprej.
Demokrati skoraj brez možnosti
Demokrati se skušajo postaviti nasproti Bushu z devetimi kandidati, med katerimi ni nobenega, ki bi izstopal oziroma imel dovolj privlačno politiko do večine pomembnih vprašanj. Nekateri, kot je senator Joe Liberman, so trdni glede nacionalne varnosti, vendar potem ni nobene potrebe, da bi zamenjal predsednika, ki se je s tem že dokazal. Drugi se zavzemajo za mehkejšo zunanjo politiko ZDA do zaveznikov in sveta, kar je prav tako obsojeno na neuspeh, saj jih republikanski stroj pošteno in uspešno melje kot izdajalce, ki ne bodo znali poskrbeti za varnost.
Edino upanje, ki ga imajo demokrati, je, da bo ameriško gospodarstvo tonilo vse globlje in se bodo volivci zavedli, da jim vojna proti terorizmu in davčne olajšave za bogate ne bodo prinesle zaposlitve in dostojne plače. S tem pa se izpostavljajo republikanskim napadom, da so škodoželjni in privoščljivi ter da si za politično zmago želijo še večjega trpljenja Američanov. Ameriška javnost Busha danes podpira v povprečju več kot 70-odstotno in nič ne kaže, da bi leta 2004 lahko prišlo do zamenjave režima, kot se je pred tedni izrazil senator John Kerry, prav tako eden od demokratskih kandidatov.
