Stanley za najboljše hokejiste in najboljšo prestolnico

Obstajajo trenutki in okoliščine, ko se filmska legenda Robert de Niro lahko skorajda neopažen sprehodi mimo gruče ljudi. In ko v tej skupini nihče ne pogleda za košarkarskim gurujem Philom Jacksonom. Takšnim nenavadnim okoliščinam botruje tekma leta, to je tretji spopad med moštvoma Los Angeles Kings in New York Rangers. Gruča ljudi pa smo novinarji, ki se prestopamo v dveh dolgih, neurejenih vrstah v drobovju slovitega Madison Square Gardna. Naše misli so usmerjene zgolj v to, kako v slačilnicah obeh moštev kljub neznanski gneči priti do izjav hokejistov.

Čez nekaj minut klečim pred Anžetom Kopitarjem. Spoštujem njegove vrhunske dosežke, ampak tokrat gre bolj za to, da poskušam v gneči teles, prepletenih rok, kamer, mikrofonov in diktafonov najti prostor za snemanje. Moja misija, kratek pogovor s slovenskim zvezdnikom, kar nekateri ameriški kolegi dojemajo kot krajo njihovega dragocenega časa, uspe. "Ah, še več evropskih medijev. Super," zagodrnja eden od ameriških novinarjev, ko v prepolni garderobi Kraljev na hitro vrže pogled na zlata vredno in težko priborjeno akreditacijo, ki mi visi okoli vratu. A ni čudno, da je slabe volje. Morda je starosta hokejskega poročanja, toda takšnega medijskega stampeda ni vajen. Letošnji finale Stanleyevega pokala je želelo spremljati več kot 2000 novinarjev. Razlog za to pa ni nenaden poskok priljubljenosti hokeja. Izjemna odmevnost finalnih spopadov je posledica geografije. Ko so Kingsi pred dvema letoma igrali proti Devilsom iz New Jerseya, je bil to velik športni dogodek. In nič več kot to. Zdaj, ko igrajo proti newyorškim Rangerjem, je finale prerasel meje športa, saj se je v medijski prestolnici sveta in v mestu, lačnem športnih lovorik, sprožila dobro naoljena mašinerija. Medijska pozornost s seboj pripelje še večjo prepoznavnost, več pokroviteljev, množico gledalcev, zvezdnike, nove oglase in seveda denar. Vse tisto, kar v dobrem in slabem zaznamuje New York.

"Grem v bar čez cesto, cene vstopnic so smešno visoke," se je pred Madison Square Gardnom v dresu LA Kingsov potožila Lizzie iz Kalifornije. V Los Angelesu pogosto obišče tekme, newyorški finale je bil nedosegljiv za večino običajnih smrtnikov. Po nekaterih izračunih je bilo za navijače Rangerjev celo ceneje, če so plačali polet do Los Angelesa, spanje v hotelu in vstopnico, kot pa da bi si ogledali prvo tekmo med obema moštvoma v New Yorku. Samo v New Yorku je namreč mogoče, da so cene najcenejših vstopnic na črnem trgu dosegle 1.100 dolarjev, povprečna cena pa 2.500 dolarjev. In samo v New Yorku je mogoče, da pred četrto tekmo, ko so po treh porazih delnice Rangerjev (in z njimi cene vstopnic) močno padle, ljudje razmišljajo, da je 500 dolarjev že skorajda sprejemljiva cena za ogled hokejskega spopada.

Kljub temu, da mnogi ameriški komentatorji letošnjo končnico in finalni obračun uvrščajo med najboljše v zgodovini, odmevnost spopada med Kralji in Rangerji presega hokejske okvirje. Prvič na kateremkoli športnem dogodku vidim nekaj trenj in naelektreno vzdušje med navijači, ki so v ZDA sicer vedno neverjetno prijateljsko razpoloženi. Toda tokrat ne gre le za boj dveh najboljših moštev, ampak tudi za spopad dveh metropol, dveh različnih načinov življenja in dojemanj sveta, skratka, dveh mest, ki ju zaznamuje večno rivalstvo, in za kateri njuni prebivalci zatrjujejo, da sta edini, v katerih je vredno živeti. Kdor iz New Yorka pobegne v Los Angeles, velja malone za izdajalca, ki se je prodal za več sončnih dni in kalifornijsko ležernost. A vse to je odlično za Igro in za Posel, dve magični besedi. V takšnih okoliščinah ob strani ne more stati niti politika na čelu z obema županoma. Newyorški Bill de Blasio je obljubil, da bo na televiziji odpel hit Randyja Newmana iz 80-ih z naslovom "I love LA", če bodo Rangersi izgubili. Župan Los Angelesa Eric Garcetti pa bo ob morebitnem porazu Kraljev opeval New York, New York s pesmijo legendarnega Franka Sinatre.

Kaj bodo Slovenci zapeli Anžetu Kopitarju, če na ogled prinese drugega Stanleyja, ne vem. Vem pa, da v teh dneh precej manj razlagam o tem, kaj je Slovenija. "Iz kje pa ste vi, iz Los Angelesa?" me poln suma vpraša navijač pred menda najboljšim hokejskim barom Fying Puck, ko se namrdnem ob njegovi napovedi rezultata tretje tekme. "Ne, iz Slovenije," odgovorim. "O, poznam. Kopitar. Ampak danes ga ne maram," mirno navrže. Za uravnoteženje poslušam, kako v medijskem središču ameriški novinarji trosijo pohvale na račun slovenskega zvezdnika. Razpon je širok. Od čudenja, kako lahko govori skoraj popolno angleščino, pa do tega, da je prijeten in vljuden fant ter seveda vrhunski in vsestranski hokejist. Eden od ameriških kolegov pa me celo vpraša, kako je kaj s Kopitarjevimi starimi starši. Pri slednjem sem malce v zadregi. In pogovor hitro obrnem nazaj na hokej. "Mislite, da bodo Kralji na koncu zmagali?" ga vprašam. Zmigne z rameni in reče: "Prav mogoče."