Robati milijarder Trump na vrhu desnice

"Misliš, da Trump res lahko zmaga," je zadnji mesec eno najpogostejših vprašanj, ki jih skorajda malce boječe in z zmerno mero zaskrbljenosti zastavljajo newyorški prijatelji in znanci. Čeprav so volitve (teoretično) lahko precej nepredvidljiva reč in čeprav je Donald Trump šest tednov po naznanitvi svoje kandidature z velikim naskokom presenetljivo prvi med množico republikanskih predsedniških kanidatov, je moj odgovor še vedno trden. Ne. Trump bo še nekaj časa dvigoval prah in s svojimi prostodušnimi izjavami kraljeval v medijih, toda ne more postati uradni predsedniški kandidat ali pa celo zmagati na volitvah.

Poslovnež, milijarder in junak resničnostnega showa je s postavljaškimi, neposrednimi in preprostimi stavki sicer našel pot do ušes washingtonske politike in politikov naveličanih ter jeznih volivcev. Trumpova sporočila so – kadar niso rasistična in sovražna, kot denimo, da so mehiški priseljenci posiljevalci in morilci – neverjetno preprosta. Ponavlja, da so ameriški voditelji na čelu z Obamo neumni. Da bo kot predsednik Ameriko spet naredil za mogočno državo. Da je treba na meji z Mehiko postaviti zid in tako zadržati priseljence, ki so večinoma kriminalci in izkoriščajo (po Trumpovo) radodaren ameriški socialni sistem. Da ima načrt, kako premagati Islamsko državo – a ga zdaj še ne more razkriti. Čeprav ne odgovori na nobeno vprašanje ter med besednim lomastenjem žali vse povprek, se zdi, kot da je posrkal ves zrak iz republikanske kampanje za izbor predsedniškega kandidata. Vsi drugi, z Jebom Bushem na čelu, so za zdaj samo statisti.

Milijarder z debelo kožo

"Svet je bolj grozen, kot kadarkoli prej, nimam časa za politično korektnost," je na prvi republikanski televizijski debati za izbor predsedniškega kandidata prostodušno izjavil The Donald. Toda, velikemu delu republikanskih volivcev je prav takšna neotesanost všeč, saj daje občutek, da je Trump eden izmed njih, ne pa del washingtonske politične elite. Trump seveda ni del ničesar drugega kot lastnega promocijskega in poslovnega stroja, uspeva pa tudi zahvaljujoč precej bornemu naboru republikanskih kandidatov. Poleg tega imajo Američani radi bogataše, še posebej tako prostodušne, kot je Trump. Očitki na njegov račun se kar vrstijo, toda samozavestnemu milijarderju za zdaj ne škodujejo. Pa čeprav ima seksističen in poniževalen odnos do žensk, žali manjšine, priseljence in celo stranskarske kolege, kot je denimo senator John McCain, vojni heroj iz vietnamske vojne. "Vojni heroj je le zato, ker je bil v ujetništvu. Jaz imam raje tiste, ki se niso pustili ujeti," je Trump dejal o McCainu in mnogi so že stavili, koliko dni bo še zdržal v predsedniški tekmi. Vojaki, še posebej če so tako kot McCain prestali mučenje in zavrnili izpust, ker niso želeli zapustiti svojih soborcev, so v ZDA svetinja. Toda Trumpovi priljubljenosti niti to (še) ni škodovalo.

Tako se iz dneva v dan zdi, da politični analitki čakajo, da bo končno katera od raziskav javnega mnenja potrdila, da je Trumpova zgodba končana. Toda še vedno več kot prepričljivo vodi in tudi na prvem predsedniškem soočenju je odigral najbolj vidno vlogo, govoril največ in najverjetneje ne bo izgubil prvega mesta med republikanci. Se je pa takoj pritožil, da je dobival najbolj neprijetna vprašanja in da se je "voditeljica Megyn do mene grdo obnašala.“ Trump je neugoden nasprotnik tudi zato, ker ga je nemogoče užaliti in ker vsak očitek obrne v svojo korist. Da je pred leti prispeval denar za fundacijo Billa in Hillary Clinton, je v republikanskih očeh velik greh. A Trump je na odru hladnokrvno odvrnil, da je Clintonovi dal denar, da je prišla na njegovo poroko s (Slovenko) Melanijo Knavs. Ki je v kampanji za zdaj nevidna.

Bo Bush umiril Trumpa?

Sicer je prva republikanska televizijska debata, ki je na sporedu v času počitnic in dobro leto dni pred predsedniškimi volitvami, običajno precej nezanimiva, toda zdaj je prav zaradi Trumpa vzbudila ogromno pozornosti. Bo neusmiljeno napadel ali se poskušal zadržati? Kako bodo ravnali njegovi tekmeci za republikansko nominacijo, predvsem Jeb Bush? Sin in brat dveh bivših predsednikov ni razburljiv govorec, ne vzbuja čustev, nima niti tiste (tako imenovane) karizme, zaradi katere so številni Američani občudovali Georgea Busha ter ga na koncu tudi izvolili, saj se jim je zdelo, da bi bilo z njim zabavno popiti pivo. Dolgo se ni mogel niti odločiti, ali zagovarja bratovo vojno v Iraku. Toda, v maratonski predsedniški tekmi bo Jeb Bush med republikanci zbral največ denarja, proti Trumpu se zdi dostojanstveno umirjen in še vedno velja za najresnejšega kandidata. Pa čeprav možen dvoboj Bush – Clinton pri mnogih, celo pri Jebovi mami Barbari, vzbuja kritično samoizpraševanje, ali Amerika v resnici premore samo dve politični dinastiji.

Prav ta nasičenost s klasično politiko in politiki, z naučenimi stavki, vljudnimi nasmeški ter vplivnimi finančnimi botri v ozadju, bogatemu in neodvisnemu Trumpu omogoča, da kraljuje na vrhu lestvic priljubljenosti. Toda, večina političnih analitikov se strinja, da se bodo sčasoma tudi njegove puhlice, žaljivke, dovtipi in ostre besede izpele in postale tako dolgočasne, kot so politična sporočila republikanskih tekmecev. Ta še vedno ostajajo v znanih okvirih. Nižji davki, manj nadzora države, več denarja za vojsko, razveljavitev reforme zdravstvenega zavarovanja in vsega, kar je sprejel Obama, ostrejši nastop do Irana, Rusije, boj proti pravici do splava...Za največje težave, ki pestijo Američane, denimo ohromljujoča zadolženost študentov, v nebo vpijoča neenakost, rasna diskriminacija, izginjanje srednjega razreda, pa v prvem soočenju ni bilo prostora.