Karte za njegove zadnje nastope so vrednejše od suhega zlata!

Ko prisopiham do cilja in vame z ogromnega plakata zre Jon Stewart, najbolj znani komik na svetu, zmagoslavno ugotovim, da sem prehitela skupino mladcev. Toda, pred stavbo, kjer snemajo Daily Show, se kljub temu vije sumljivo dolga vrsta.

To mi malce pokvari dobro voljo. Še pred dvema urama se mi je med naključnim klikanjem po spletu zdelo, da sem zadela loterijo. Z ekrana večno zasedenega Daily Showa je namreč nepričakovano zasijalo sporočilo, da lahko dobim dve vstopnici za snemanje. Časa za premislek – pet minut. V svojem odraslem življenju se nisem ravno pogosto tako ekspresno zapodila od doma, kajti listič z rezervacijo v moji torbici mi še ni zagotavljal sedeža v studiu.

"Kdor nima rezervacije, naj gre takoj domov. Tisti, ki jo imate, boste verjetno šli v studio. Toda ne vsi. Nekateri boste ostali zunaj. Takšna je igra," je na pločniku pred dolgo vrsto čakajočih vpil boksarju podoben čokati možakar, delček v mozaiku brezhibne organizacijske mreže Daily Showa. Odkar je Jon Stewart februarja presenetljivo sporočil, da bo po 16. letih zapustil oddajo, ki jo je iz še enega v vrsti nočnih komičnih šovov spremenil v prvovrstno in vplivno satirično analizo ameriške politike, je borba za vstopnice še večja kot kdajkoli prej. Dolgolaso dekle, ki smo jo tisti s konca vrste zavidljivo gledali, ko je prva zmagoslavno dvignila vstopnice, je prostodušno priznalo, da pred vrati studia čaka že od devetih zjutraj. Ura je bila 14.30, ko so začeli razdeljevati vstopnice tistim, ki smo si priborili rezervacije. "To je projekt," je nasmejano skomignila z rameni.

Hot dog je sendvič

Še uro in pol kasneje, ko si vsi čakajoči vstopnic še bolj želimo, saj se nam zdi, da si jih po dolgotrajnem stanju na pločniku v resnici zaslužimo, si oddahnem tudi jaz. Preden pa lahko sedem v studio, preživim še eno vrsto, še eno postopanje po pločniku, varnostni pregled, ki se ga ne bi sramovali niti na letališču in resna svarila, da nas bodo ob kršenju pravil takoj pospremili iz studia. Kršenje pravil pa je vse, razen sedenja na miru in glasnega ter vzpodbudnega ploskanja, ki ga bodo kot dodatek Stewartovim monologom pet ur po snemanju slišali gledalci, ki sedijo doma na kavču. Vsi ti postopki so podobni kot na snemanjih drugih priljubljenih televizijskih oddaj. Potrebuješ veliko sreče, precej potrpežljivosti ter zdrav križ in vzdržljive noge. A ko v ledeno mrzlem studiu zazveni prvi aplavz in prvi smeh, se nam vsem skupaj zdi, da je bilo vredno zapraviti lepo popoldne.

"Z mojim bratom sva stavila. Ali je hot dog sendvič ali nekaj povsem drugega?" Jon Stewart ni niti trenil, ko ga je v pogovoru z občinstvom tik pred snemanjem zadelo vprašanje mladeniča v invalidskem vozičku. Z vso svojo prodorno komedijantsko iskrivnostjo, s katero bolje kot večina resnih analitikov secira in razlaga dnevne novice, je razpravljal z mladim gledalcem ter odločil, da hot dog je sendvič. Ob tem ga je to vprašanje neskončno bolj zabavalo kot pa nenehno poizvedovanje, kaj bo počel po 6. avgustu in svoji zadnji oddaji ali pa, če bo morda kandidiral za sedež v senatu.

Ne glas levice, glas razuma

Stewart, ki se na vse pretege otepa zvezdništva in hvale, ne želi priznati, kako velika bo praznina, ki jo pušča za seboj. Ni namreč le glas liberalnega dela Amerike, kot bi mnogi radi pokazali, je predvsem glas razuma, ki z jeznimi monologi, pronicljivim videnjem skozi "breaking news" ter neusmiljeno kritiko levice in desnice, oblikuje mnenja milijonov ljudi. Njegov petminutni monolog po masakru v cerkvi v Charlestonu je o razmerah in stanju duha v današnji Ameriki povedal več kot dnevi analiz na televizijah in v časnikih. Stewartov vpliv je na sploh precej večji kot število njegovih gledalcev. Časnik The New York Times, še vedno trdnjava resnega, tehtnega in preiskovalnega novinarstva, je komika Stewarta celo primerjal z najbolj spoštovanimi osebnostmi v zgodovini ameriške televizije. S takšnimi voditelji, kot je bil Walter Cronkite, ki so jim ljudje v času zlate dobe televizije brezmejno zaupali in jih spoštovali. Kar je danes prava redkost.

"Jon, ti si najpametnejši človek na televiziji," je ob koncu vroče debate Stewartu polaskal nihče drug kot Andrew Napolitano, ki je kot komentaror za pravosodje eden od stebrov konservativne televizije Fox, ki jo Stewart redno in neusmiljeno seseklja in razgalja. Desnica je zato sicer prepričana, da Stewart z vnemo najbolj zagretih levičarjev z Vzhodne obale ZDA napada konservativne vrednote in jedro Amerike, toda v resnici ne prizanaša nikomur. Predsednik Obama je denimo izjavil, da rad gleda Daily Show. Prav. Toda, Stewart ga je nato med intervjujem prisilil, da prizna, da bi moral znameniti predvolilni slogan "Da, zmoremo" po prihodu v Belo hišo spremeniti v "Da, zmoremo, toda ..."

Kako se prebiti skozi volitve?

Največji oboževalci in najbolj zvesti gledalci Jona Stewarta pa so mladi. Zanje polurna oddaja ni le komična satira pred spanjem, ampak čisto resen vir informacij. Raziskave kažejo, da pri Stewartu iščejo in dobivajo najpomembnejše dnevne novice, z njegovo pomočjo si oblikujejo mnenja ter dnevnim dogodkom in svetu na sploh dajejo smisel. A ne več dolgo. Prvič po štirih volilnih ciklih bo predsedniška kampanja, ta leto in pol dolgi ples milijard dolarjev, neuresničljivih obljub in prazne vere v oblast ljudstva, minila brez Jona Stewarta.

Zdaj je umrlo še zadnje upanje, da bo nekdo dal nekaj smisla predsedniškim volitvam leta 2016, so pod naslovom Jon Stewart, potrebujemo te, zapisali tudi v intelektualni in vplivni reviji The New Yorker. Podpišem. A ko je dolgolaso dekle na snemanju boječe vprašalo Stewarta, ali bi po odhodu z Daily Showa morda vodil kakšno drugo oddajo, je bil odgovor jasen in glasen: Ljudje, vi ste nenasitni. Želite še zadnjo kapljico moje krvi, je v grozi vpil Stewart. Da, tudi to podpišem.