Na severni strani Washington Square parka, kjer so študenti, turisti in Newyorčani uživali v zadnjem toplem dnevu pred napovedano vremensko kislico in zmrzaljo, se je vila dolga vrsta mladih ljudi. Ob čakajočih so se z brošurami in listi papirja ustavljali nič kaj starejši fantje in dekleta, popisovali podatke ter spraševali: "Bi volili za Bernieja? Veste, da se zavzema za brezplačni študij? Imate morda čas, da kot prostovoljec pomagate kampanji? Samo nekaj telefonskih klicev je potrebnih ..." Na robu vhoda v park ob Peti Aveniji so dekleta neutrudno delila kepice sladoleda. Hkrati so iz množice ob znamenitem slavoloku z vseh strani leteli klici "Ben, Jerry, se lahko fotografiram z vama?" Najbolj slavna sladoledarja na svetu, Ben Cohen in Jerry Greenfield (Ben and Jerry's), sta se namreč odločila, da bosta podporo demokratskemu predsedniškemu kandidatu Bernieju Sandersu dokazala z brezplačnimi kepicami sladoleda, ki se imenuje "Berniejevo hrepenenje." Bil je le še en običajen dan v najbolj neobičajni predsedniški kampanji v moderni zgodovini.
Vedno družbeno dejavna in politično aktivna ustanovitelja znamenitega Ben and Jerry's sta svojo pot k uspehu leta 1978 začela na bencinski črpalki v Burlingtonu v zvezni državi Vermont in sta tako someščana ter podpornika morda največjega presenečenja letošnje nenavadne predsedniške kampanje. Tako kot nihče ni pričakoval, da bo Donald Trump aprila 2016 še vedno vodilni republikanski predsedniški kandidat, nihče ne bi stavil niti dolarja na to, da bo 74- letni demokratični socialist Bernie Sanders še vedno v tekmi za demokratsko nominacijo. "Ne vem, zakaj ste presenečeni. Jaz ga spremljam že 30 let, občudujem vse, za kar se zavzema in to, da ne spreminja svojih stališč. Vedno sem se spraševal, zakaj ne kandidira za predsednika in končno me je uslišal," mi je v toplem spomladanskem večeru, ko je nebo nad Bronxom temnelo, hitel pripovedovati Marc.
Dolgoletna vojna proti Wall Streetu
Medtem se je park v newyorški soseski, kjer skoraj tretjina prebivalcev še vedno živi pod pragom revščine, hitro polnil in Sandersa je pričakala glasna 18.000 glava množica. "Kaj pravimo? Dovolj je dovolj!" je z odra ob pomoči tisoče grl hrumel že precej hripavi senator, ki je boj proti pohlepu Wall Streeta in neenakosti bil še preden je to postalo moderno. Sin priseljencev s Poljske dobro ve, kako težko je (pre)živeti v najbogatejši državi na svetu, če se ne rodiš s srebrno žlico v ustih. Zato o tem govori že vso svojo politično kariero. Njegovi privrženci ne morejo pozabiti, kako je v kongresu kot šolarčka ošteval prvega moža ameriške Centralne banke Alana Greenspana ter mu očital, da kot oseba, ki očitno predstavlja samo bogataše, nima stika z realnostjo. Podobno se je Sanders lotil Lloyda Blankfeina, predsednika banke Goldman Sachs. Označil ga je za najboljši primer korporacijskega pohlepa, Blankfein pa mu je nedavno vrnil z besedami, da je njegova kandidatura "nevarna" za vse Američane, ki si želijo kaj več.
Člani ameriškega kongresa so zagotovo v kategoriji, ki jo zlahka označimo z besedico "več". V povprečju se namreč lahko pohvalijo s premoženjem, vrednim več kot milijon dolarjev. Sanders naj bi bil kljub temu, da je bil v spodnji dom kongresa izvoljen leta 1991, leta 2007 pa je postal senator, vreden "le" pol milijona dolarjev. "Ne vem, mobitel imam ves čas prižgan, čakam na klice z Wall Streeta, pa jih ni," je ob smehu prisotnih tudi v Bronxu vtiral sol v rane Hillary Clinton. Njene astronomske vsote za govore v podjetjih, kot je Goldman Sachs (675.000 dolarjev honorarja za tri govore), so zaradi Sandersa postale splošno znane in utrjujejo podobo, da je nekdanja prva dama in zunanja ministrica svetlobna leta oddaljena od vsakdana in problemov povprečnega Američana.
Nočejo politika, želijo nemogoče
Vse od dne, ko je Sanders mrkega obraza, razmršenih las in z besedami "nimam veliko časa, imam veliko dela,“ pred kongresno palačo v Washingtonu oznanil kandidaturo, so ga podcenjevali tako mediji kot politični analitiki in strankarski vrh. "Že mesece nam govorijo, da je konec, pa smo še vedno tu. Sanders govori vse, česar od politikov še nikoli nisem slišal, zavzema se za ljudi, ne sprejema donacij korporacij in milijarderjev,“ pravi John, ki je Sandersa v Bronxu prvič videl v živo. Takoj pa mi našteje Sandersove dosežke. Da je bil proti, ko je Washington z denarjem davkoplačevalcev po krizi leta 2008 reševal Wall Street. Da je glasoval proti vojni v Iraku. Pa tudi proti mnogim trgovinskim sporazumom, ki odnašajo delovna mesta. Da nenehno pridiga o neenakosti, o dvigu minimalne plače, o zdravstvenem zavarovanju za vse, o pomembnosti dostopnega šolanja.
Zato ga Hillary Clinton slika kot sanjača, ki obljublja nemogoče. Toda, če kdaj, potem na letošnjih predsedniških volitvah Američani sporočajo, da želijo prav tisto, kar se je do zdaj zdelo - nemogoče. Predsednika, ki se ne vede kot pragmatični politik, ki ni kupljen, ki govori razumljiv jezik množic. Kako zapletena je dinamika letošnjih volitev mi na večerji pri prijateljih najbolje ponazori novi znanec, pravi trdoživi Newyorčan. "Vedno sem bil republikanec. Zdaj bom na strankarskih volitvah 19. aprila prestopil in volil za Sandersa, ker me je enostavno prepričal, da je najboljši kandidat, da bo uvedel spremembe. Toda, če ne bo dobil nominacije, nikakor ne morem voliti za Hillary, saj ji ne zaupam, ampak se bom vrnil k republikancem. Tam pa bom volil le za Trumpa, ostali so obupni.“ Ni čudno, da izida letošnjih volitev ne zna niti približno napovedati nihče.
KOMENTARJI (57)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.