Volitve: dve Britaniji in neznosnost obljub, strahov in laži

Danes imamo na Otoku splošne, parlamentarne volitve. Za 650 sedežev v poslanski zbornici britanskega parlamenta se poteguje 3971 kandidatov iz 462 strank, od dveh velikih znanih strank, konservativne (tudi torijske) in laburistične stranke, in razvpitih kot sta UKIP (Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva), ki za vse britanske tegobe krivi priseljence iz EU in EU in na Škotskem vladajoče Škotske nacionalne stranke SNP, ki je lani razpisala referendum o odcepitvi Škotske od Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske (uradni britanski naziv) in ga izgubila (s 44,7 proti 55,3 odstotki), do številnih majhnih neznanih strank kot je stranka “Alkohol je nevarnejši od marihuane”, ki se zavzema za to, da bi pridelavo in prodajo marihuana spremenili v donosen posel.

Moško delo

Poslance volijo v 650 volilnih okrožij v Angliji, na Škotskem, na Severnem Irskem in v Walesu. Več kandidatov, kot je letos, je bilo do zdaj samo na prejšnjih volitvah leta 2010, ko so Britanci dobili prvo vladno koalicijo po več kot šestih desetletjih. Sestavili sta jo desnosredinska konservativna stranka Davida Camerona, ki je zmagala na volitvah a brez večine v parlamentu, in tretjeuvrščena levosredinska liberalno demokratska stranka Nicka Clegga, ki je bil ''zvezda'' prejšnjih volitev, in svojo stranko popeljal do rekordnega volilnega rezultata.

73,9 odstotkov poslanskih kandidatov je moškega spola. Kandidatk je torej veliko manj in veliko premalo: vsega 26,1 odstotek. Politika je v Britaniji žal še vedno bolj moško ''delo''.

Ne koalicij, prosim, Britanci smo!

Britanija ima večinski volilni sistem. To pomeni, da neko volilno okrožje zastopa kandidat, ki je dobil največ glasov. Tudi, če je dobil samo enega več od drugouvrščenega kandidata. Številni mislijo, da je to nepošteno, in se zavzemajo za proporcionalni volilni sistem, a večina v Britaniji je prepričanih, da proporcionalni sistem prinaša koalicije, te pa politično nestabilnost.

Leta 2011 so Britanci na referendumu zavrnili nadomestitev večinskega sistema ne sicer s proporcionalnim ampak s precej bolj zapletenim tako imenovanim altermativnim sistemom. Ta referendum je bil Cleggov pogoj za vstop v koalicijo s konservativci. Referenduma se je udeležilo samo 42 odstotkov volilnih upravičencev, od katerih jih je spremembo volilnega sistema zavrnilo 68 odstotkov. V veliki meri zato, ker večina Britancev ni razumela predlaganega sistema.

Nova koalicija?

Čeprav Britanci, vajeni tega, da si konservativna in laburistična stranka podajata kljuko oblasti že več kot stoletje, ne marajo koalicij, ali vsaj mislijo, da jih ne marajo, se jim zelo verjetno obeta že druga zaporedna koalicija, a nihče ne ve kakšna bo.

Raziskave javnega mnenja kažejo, da sta obe veliki stranki, konservativna in laburistična, skoraj povsem izenačeni na približno 35 odstotkih glasov, ki prinašajo 280 poslancev. Veliko premalo za ustanovitev večinske vlade, ki jih mora imeti najmanj 326.

Na volitvah leta 2010 so konservativci osvojili 36,1 odstotkov glasov in zasedli 303 poslanske sedeže, laburisti pa 29 odstotkov oziroma 258 poslancev. Liberalni demokrati, ki so dobili 23 odstotkov glasov, samo 8,1 odstotka manj od konservativcev, in samo šest odstotkov manj od laburistov, so zasedli samo 57 poslanskih sedežev. To je, mimogrede, samo deset odstotkov sedežev parlamenta, in nam zelo jasno pove, kako nepošten je večinski sistem.

Kakor koli že, liberalnim demokratom zdaj kaže veliko slabše kot leta 2010. Zelo slabo. Nekateri jim napovedujejo celo zdesetkanje. To bo kot kaže kazen za vstop levosredinske stranke v koalicijo z vse bolj desničarsko konservativno stranko, za številne nepriljubljene odločitve koalicijske vlade in za neizpolnjeno veliko obljubo Nicka Clegga med prejšnjo volilno kampanjo. Volivcem je obljubil, da bo odpravil univerzitetno šolnino, če bo sodeloval v vladi. Zgodilo se je ravno nasprotno: pod pritiskom konservativcev je moral pristati na povišanje šolnine s tri na devet tisoč funtov. Volivci, posebno mladi, mu tega ne morejo oprostiti.

Neznosni stranki UKIP, ki je na zadnjih evropskih volitvah v Britaniji celo zmagala in sprožila politični potres, je kazalo, da bo nova tretja stranka v Britaniji, a zadnje tedne in dni volilne kampanje ji kaže precej slabše kot je upala. Njen vodja Nigel Farage je kampanjo očitno vse preveč osredotočal na krivdo EU in priseljencev iz EU in veliko govoril o 2,3 milijona državljanov iz EU, ki živijo v Veliki Britaniji, in niti malo o 2,4 milijona Britancev, ki živijo v drugih članicah EU, od teh milijon v Španiji.
Tudi Zelenim ne kaže dobro. Kljub dobri, a vse preveč pošteni volilni kampanji, kaže, da bodo celo izgubili edino poslanko, ki jo imajo v sedanjem parlamentu.

SNP, nova tretja največja stranka?

Zelo zelo dobro pa kaže Škotski nacionalni stranki (SNP), ki ima v sedanjem britanskem parlamentu samo šest od 59-tih škotskih sedežev. Napovedujejo ji od 42 do 57 sedežev. Nekateri mislijo, da utegne zasesti celo vseh 59.

Na prejšnjih volitvah so laburisti na Škotskem osvojili 41 sedežev v britanskem parlamentu, liberalni demokrati enajst in konservativci, ki jih Škoti ne prenesejo, samo enega.

Glavna zasluga za pričakovani uspeh SNP, ki se ji nasmiha, da bo nova tretja največja britanska stranka, čeprav ima poslanske kandidate samo na Škotskem, gre njeni razmeroma novi karizmatični voditeljici in škotski premierki Nicole Sturgeon, veliki ''zvezdi'' letošnje volilne kampanje, jasni in glasni nasprotnici varčevalne politike za vsako ceno, in zagovornici “progresivne”, napredne politike, ki bi ustavila poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, in ustvarila pravičnejšo družbo. Tudi odhod iz Velike Britanije je SNP zagovarjala med drugim s tem, da želi na Škotskem pravičnejšo družbo kot je v Britaniji.

Pričakovani velik uspeh SNP so premier Cameron in konservativci izkoristili za neskončno strašenje volivcev v Angliji. Najprej so jih strašili z nevarnostmi potencialne vladne koalicije laburistov in SNP (ki bi bila povsem zakonita!). Ko je bil (dovolj prestrašeni) vodja laburistov Ed Miliband prisiljen javno zagotoviti, da v nobenih okoliščinah ne bi sodeloval s SNP pa so volivce strašili, da bi bila laburistična vlada odvisna od podpore SNP in da bodo škotski nacionalisti odločali o angleških in britanskih zakonih. To so nizki udarci, o katerih pa še ne vemo, kako bodo delovali.

Božički in veliki laži

V zelo dolgi, zelo negativni kampanji, v kateri so politični prvaki govorili več slabega o tekmecih kot dobrega o sebi in svojih programih, so prevladovale obljube in strahovi. Bližje ko so bile volitve bolj so bili vodilni politiki podobni Božičkom z zvrhanimi koši obljub. Zadnja dva tedna so vsak dan obljubili kaj novega. Tudi povsem neverjetne reči. Najboljši primer je verjetno obljuba konservativnega premierja Davida Camerona, da pet let ne bo zvišal nobenega davka…

Tudi ustrahovanja volivcev je bilo vse več. Konservativci volivcev niso strašili samo s ''škotskimi nacionalisti'', ampak tudi s tem, da gospodarstva, ki naj bi ga oni rešili z varčevalno politiko, enostavno ni mogoče zaupati laburistom, ki naj bi med prejšnjim vladanjem (1997-2010) skoraj bankrotirali Britanijo. Prvo in drugo je velika laž, in tega ne trdijo samo laburisti. To na primer trdi tudi ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec Paul Krugman, ki ugotavlja, da je začelo britansko gospodarstvo okrevati šele potem, ko je Cameronova koalicija leta 2012 sprejela manj agresiven pristop do zmanjševanja proračunskega primanjkljaja.

Levica v krčih

Krugman pravi, da je osupljivo, kako mehak in šibak je bil odziv britanske opozicije na agresivno varčevalno politiko koalicije in na trditve, da je bila proračunska politika prejšnje laburistične vlade kriva za krizo leta 2008. Po njegovem gre za posledico tega, da je bančno-finančni sektor povzročil krizo v času laburistične vladavine. Najbolj zanimiva pa je njegova trditev, da se zdi kot da so vse evropske levosredinske stranke vkopane v nekakšnem globoko razmišljujočem krču in nesposobne, da bi se postavile za svoje ideje.

To delno velja tudi za današnje laburiste, ki jih je Blair spravil daleč v politično sredino (tako daleč, da so ga mnogi razglašali za tačerista). Miliband jih vrača v levosredinske vode, a vse preveč previdno.

Čeprav so tudi laburisti strašili volilce, na primer s tem, da konservativcem ni mogoče zaupati državnega zdravstva (strinjam se z mnenjem, da bi ga, če bi se upali, že “jutri” sprivatizirali) in s tem, da pripravljajo nova surova krčenja sociale, kar je res (sami so priznali, da jo nameravajo oklestiti še za dvanajst milijard funtov, ne pa kje lahko še vzamejo, saj so socialo v minulih petih letih oklestili za orjaških 21 milijard), je bila laburistična kampanja veliko bolj pozitivna.

To velja predvsem za njeno glavno sporočilo: da želijo tako spremeniti Britanijo, da bi “delovala” za vse delovne ljudi, ne pa samo za bogate in korporacije. Pod sedanjo Cameronovo vlado se je zelo poglobil prepad med dvema zelo različnima Britanijama, ki ju morda najbolje poosebljata dva Kensingtona: bogataške bleščeče bele vile in super avtomobili v Kensingtonu v Londonu, kjer je povprečni letni zaslužek 69.000 funtov na leto, in zapuščene hiše in utrujeni bicikli v opustošenem Kensingtonu v Liverpoolu, kjer je povprečni letni zaslužek 15.000 funtov (tistih, ki imajo službo).

Zelo pomembne volitve

Po mojem so današnje volitve najbolj pomembne za prihodnost Britancev in Britanije po volitvah leta 1979, po katerih je zavladala prva ženska na čelu konservativne stranke Margaret Thatcher in na Otoku z nečim, kar je postal znano kot tačerizem, postavila temelje današnje britanske družbe, ki je verjetno najbolj neenakopravna in krivična družba najmanj v Evropi. V minulih petih letih ''reševanja gospodarstva'', s katerim se je v neskončni volilni kampanji najbolj hvalil konservativni premier koalicijske vlade David Cameron, se je prepad med družbeno elito (super bogatimi in drugimi bogatimi) in vsem drugimi, posebno revnimi še dodatno zelo povečal.

Za današnje stanje v britanski družbi sta, poenostavljeno rečeno, kriva privatizacija skoraj vsega razen zraka, in stalna rast tako imenovane finančne industrije. Z njima naj bi – tako so pridigali zagovorniki tačerizma - obogateli kar vsi Britanci, pa se to seveda ni zgodilo. Bogatela je samo peščica. Približno trideset let. Vse do velike bančno-finančne krize leta 2008. In kaj se je zgodilo bogatim in finančni industriji po izbruhu te krize in med ''reševanjem gospodarstva'' v zadnjih petih letih? Nič… slabega.

Bogati so ostali bogati ali dodatno obogateli. Tisoč najbogatejših je podvojilo svoje bogastvo. Finančna industrija pa še naprej melje denar: dela denar iz denarja za družbeno elito, ki je pred krizo edina pobirala dobičke, po krizi pa velike izgube razdelila, prek vlade, med ljudstvo. Kot sem že enkrat napisal na tem mestu: socializem za bogate, kapitalizem za revne. V Britaniji je 6,5 milijonov ljudi zelo revnih.

Stigmatizacija ''socialcev''

Konservativcem je uspelo mnoge Britance prepričati, da so kar vsi socialci leni izkoriščevalci socialne pomoči. Takorekoč hvalili so se, da je vladi v preteklih petih letih uspelo proračun oklestiti za 21 milijard funtov, čeprav je s tem samo povečala revščino revnih.

Ni pa se hvalila s tem, da je istočasno veliko več denarja v bistvu dala dobro stoječim in korporacijam, ko je povišala neobdavčeni del zaslužka in znižala korporacijski davek. Ko je povišala DDV (pri nas se imenuje VAT) s 17,5 na 20 odstotkov je najbolj udarila po naravnejših. Posebej okrutna je bila aktualna vlada do invalidov. Posebej naklonjena pa korporacijam.

Protest profesorjev

Včeraj je kar 65 britanskih akademikov – profesorjev družbenih ved z vrste britanskih univerz in drugod pohvalilo dnevnik Guardian, ker si je med volilno kampanjo prizadeval opozoriti na probleme, ki jih imajo Otočani, soočeni z vse večjo revščino, med drugim z rednim poročanjem o tem, koliko ljudi je, tudi polno zaposlenih, prisiljenih prihajati v banke s podarjeno hrano (več kot milijon jih že prihaja in njihovo število narašča). Podpisniki skupnega članka, objavljenega v Guardianu, so ogorčeni, ker politiki revščine ne jemljejo resno in ker nobena stranka nima programa za odpravljanje vzrokov za revščino.

Ta članek – odprto pismo je bilo, dan pred volitvami, posebej neprijetno branje za Cameronove konservativce, saj so profesorji zelo jasno napisali, da bi novo krčenje socialne pomoči za priznanih dvanajst milijard funtov (uradna elektronska pisma, ki so prišla na dan, so razkrila, da bi radi konservativci znižali celo otroški dodatek, ki ga je sedanja vlada hudobno omejila na dva otroka) še veliko bolj povečali revščino milijonov Britancev. Povišanje bednega zaslužka milijonov Britancev imajo profesorji samo za en korak pri odpravljanju revščine. V pismu poudarjajo, da so krčenja sociale v preteklih petih letih prinesle veliko več slabega kot je znižanje števila funtov v žepih revnih. Zmanjšale si njihov dostop do izobraževanja in izpopolnjevanja in zdrave prehrane. Mnoge so prisilile k selitvi v še revnejše soseske. Njihove življenjske odločitve narekuje vse večja revščina.

Tudi Murdoch je rodil: fantek je (torijec David)

Nekaj dni preden je Kate povila princesko je kljub temu, da ima 84 let ''rodil'' veliki oboževalec Margaret Thatcher in vročični podpornik tačerizma, ki se že skoraj štirideset let meša v otoško politiko - avstralski medijski tajkun Rupert Murdoch.

Natančneje: rodil je njegov britanski tabloidni dnevnik Sun, najbolj brani časopis na Otoku, ki je zabavno in prebrisano izkoristil dolgotrajno čakanje na nove kraljevsko dete, ko je na naslovnici objavil zelo posebnega povitega “dojenčka” z glavo sedanjega konservativnega premierja Davida Camerona in naslov: ''It’s a tory!'' Torijec je!

Sun, ki je zastavonoša britanske veje Murdochovega globalnega medijskega imperija in hitri ustvarjalec kratkih enostavnih desničarskih stališč, ki si jih je mogoče hitro zapomniti, je s torijskim dojenčkom Davidom, kot je zapisal v nadnaslovu ''Danes rojena: Sunova razsodba o volitvah 2015'', kot prvi časopis bralce že teden dni pred volitvami pozval naj volijo konservativno stranko.

Lavor, prosim!

Za svojo ''razsodbo'' je navedel tri razloge. Z glasom, oddanim za konservativno stranko naj bi britansko gospodarstvo obdržali na tirnicah, Škotski nacionalni stranki (SNP) preprečili, da bi prevzela vodenje Britanije in si zagarantirali referendum o članstvu v Evropski uniji (ta je bila vedno največji trn v Murdochovi peti).
Sunov besednjak je bil neverjeten: Otočani lahko samo z glasovanjem za torijce ''preprečijo, da bi laburistična stranka Eda Milibanda in njegovi plačniki – sindikati ob podpori uničevalske Škotske nacionalne stranke Britanijo pahnili v brezno, v Britaniji obnovili socialistično norost iz sedemdesetih let in uničili vse to, kar je Britanija s trdim delom dosegla po letu 2010''… In tako naprej.

Besednjak za v lavor, a že vse od leta 1979, ko je Sun prvič pod Murdochom, Britancem ''naročil'' koga naj volijo, so Britanci na vseh volitvah dali največ glasov Murdochovemu izvoljencu (Thatcherci (3-krat), Majorju (1-krat), Blairu (3-krat), Cameronu (do zdaj 1-krat).

Osebno upam, da bo tokrat drugače: v dobro velike večine Britancev. In da bo dovolj Otočanov dalo priložnost laburistom in Edu Milibandu, da pokažejo in dokažejo, da res želijo tako spremeniti Britanijo, da bi ''delovala'' za vse delovne ljudi, ne pa samo za bogate in korporacije.