Blog Braneta Kastelica: Strupeni: piščanci, direktorske plače, bančna kultura

Že beseda zveni kot nekaj, kar ni posebej niti malo dobro. Zaradi zadnjega dela besede BACTER. Zveni kot spolna bolezen, pa ni. Ste vi že slišali zanjo? V slovenščini je kampilobakter. Tudi vi bi morali vedeti čim več o njej, če niste vegetarijanci, ki jim zaradi nje ni treba skrbeti.

Bakterija, ki umori 100 Britancev na leto

K stvari: gre za bakterijo, ki je najpogostejši vzrok zastrupitve s hrano, posebno s piščančjim mesom. Bakterija kampilobakter “cveti” v črevesju in iztrebkih vse perutnine.

Pred sedanjim vikom in krikom so o njej zadnjič govorili na začetku letošnjega poletja, ko so britanski strokovnjaki za prehrano rojakom svetovali, naj pred kuhanjem nikar ne umivajo piščančjega mesa, ker bodo tako bakterijo kampilobakter razširili po vseh kuhinji (prej je dolgo veljalo pravilo, da ga je potrebno umivati, ker naj bi ga s tem očistili!).

Včasih mi, ker tudi sam rad kuham, doma očitajo, da »prepečem« meso, in me mnogi prepričujejo, da veliko zamujam, ker, kadar zunaj jem meso, vedno naročim »well done« (močno zapečeno) meso. Katero koli. Podzavestno imam prav. Že zaradi bakterije kampilobakter. V najhujših primerih je lahko zastrupitev s to hudobno bakterijo lahko usodna. Smrtonosna. V Britaniji se s to bakterijo okuži več kot četrt milijona ljudi na leto. Okrog sto jih zaradi okužbe umre.

Škandal obsega norih krav

Čemu zdaj današnji vik in krik? Zaradi škandalozne ugotovitve inšpektorjev, da je do 78 odstotkov celih piščancev, ki so na prodaj v britanskih samopostrežnih verigah, okuženih s to potencialno smrtonosno bakterijo. Inšpektorji so šest mesecev testirali približno dva tisoč celih piščancev v šestih vodilnih samopostrežnih verigah. Njihove ugotovitve so strah zbujajoče: v verigi Asda je bilo s to bakterijo okuženih največ, 78 odstotkov celih piščancev, v verigi Tesco pa najmanj, a še vedno veliko: 64 odstotkov.

Kaj storiti? Nekdanji dolgoletni svetovalec vrste vlad za zdravo prehrano, profesor Tim Lang, ki pravi, da je to šokantno in škandalozno, je rojake danes pozval, naj bojkotirajo cele piščance. Po njegovem gre za škandal, ki ni nič manjši, kot je bil goveji škandal norih krav.

Kriv je stari znanec: pohlep

Kdo je kriv? Poenostavljeno povedano je kriv pohlep orjaških “klavcev” piščancev (piščančjih farm), ki jih dobiček zanima bolj kot vse drugo.

S celo vrsto znanih ukrepov bi lahko, če že ne odpravili, pa drastično zmanjšali okuženje piščancev s to bakterijo, a vsi ti ukrepi zahtevajo visoke, milijonske naložbe, ki seveda zmanjšajo dobiček. Ta je seveda glavno vodilo tudi samopostrežnih verig, ki so sokrive za “strupene piščance”. Potrošniško glasilo “Which?” piše, da bi moralo biti vodilne ljudi samopostrežnih verig sram, da svojim strankam prodajajo okužene piščance.

Všeč mi je tale profesor Lang, ki v svojem blogu v Guardinu danes piše, da bi morali biti Britanci jezni in ogorčeni in z bojkotom piščancev prisiliti krivce, da jim nehajo prodajati okužene piščance.

Pritisk očitno že deluje. Vodilna piščančja družba “2 Sisters” sicer “svari” pred pretirano reakcijo in neprimernim alarmom, vendar je obljubila, da bo vložila deset milijonov funtov, da bi zmanjšala okuženost piščancev s to bakterijo. Meni osebno je precej neverjetno, da zakon ne prepoveduje prodajo hrane okužene s to bakterijo. Z drugimi besedami: samopostrežnim verigam okuženih piščancev ni potrebno umakniti s polic.

Ključen nasvet britanskim potrošnikom – tako strokovnjaki, ki pravijo - da to bakterijo uničimo, če piščanca zamrznemo ali če ga pošteno spečemo. Glavna je previdnost s surovim piščancem. Nobenega umivanja piščanca, ker to širi bakterijo po kuhinji. Umivati in razkužiti je potrebno roke in vse, s čemer smo se dotaknili piščanca. Pomembna je tudi “ločitev” piščanca od vse druge hrane v hladilniku, ga dodatno “poviti”. Pametno se je znebiti vrečke, v kateri smo ga prinesli domov. In embalaže, ker je tudi ta lahko okužena.

Strupeni zaslužki

Britanci so bili ta teden – upam! – ogorčeni in jezni tudi zaradi plačilnega svežnja, ki ga je naftno-plinska orjaška družba BG pripravila za novega šefa, uvoženega iz Norveške (neki Helge Lund). Čeprav sem zaradi življenja v korporacijsko skrajno prijazni “Veliki Britaniji Unlimited” vajen pohlepa velikih korporacijskih jezdecev, mi je vzelo sapo, ker so temu gospodu Lundu ponudili vse skupaj 25 milijonov funtov letnega zaslužka. Mislim, to ni pohlep. To je superpohlep.

Razburil se je celo Inštitut direktorjev (Institute of Directors), ki se je odzval z oceno, da gre za pretiran in vnetljiv plačilni sveženj, ki “škoduje ugledu korporacijske Britanije (!?).” Delničarje družbe so pozvali, naj ga ne odobrijo.

Vau! Zveni kot nekaj zelo novega. Direktorski inštitut naj bi bil proti astronomskim direktorskim plačam? Narobe svet? Se razburja iskreno? So gospodje direktorji fovšljivi in po malem užaljeni, ker je Lund tujec?

Strah za lastne riti

Stvari so postale bolj jasne, ko je direktor instituta direktorjev Simon Walker dejal, da je družba BG s tem plačilnim svežnjem “z rdečo zastavo pomahala sovražnikom svobodnega trga” in da “utegne z njim postaviti plače vodilnih na politični dnevni red pred volitvami,” ki bodo prihodnje leto.

Z drugimi besedami: direktorji se bojijo za lastne riti oziroma tega, da astronomskim direktorskim zaslužkom najbolj naklonjena stranka, konservativna stranka premierja Davida Camerona, ne bi zmagala na volitvah.

Strupena bančna kultura

Na Otoku se je minuli teden veliko govorili tudi o strupeni in agresivni bančni (ne)kulturi. Dve raziskovalni ustanovi (Cass Business School in New City Agenda) sta v skupni analizi ugotovili, da bo “trajalo leta in leta, da se bo spremenila strupena in agresivna kultura britanskih bank, ki se je razvijala več desetletij.”

In sprožila vrsto škandalov. Verjeli ali ne, britanske banke so za svoje početje, veliko krat nezakonito (noben banker ni končal v zaporu), v zadnjih nekaj letih nategnjenim strankam morale vrniti 27 milijard funtov in plačati 11,5 milijard funtov glob / kazni. Od leta 2008 do letos prejele 21 milijonov pritožb strank.

Za agresivno prodajo so svoje “prodajalce” nagrajevale z bonusi, iPodi, vstopnicami za wimbledonski tenis in tako naprej, če so bili uspešni … nategovalci strank. Za neuspeh pa so čisto zares na svojih delovnih mizah našli prave zeljnate glave …

Baje se banke zdaj zelo trudijo spremeniti svojo preteklo “kulturo,” zaradi katere, posebej zaradi neverjetnega pohlepa, ki mi je in mi še obrača želodec, velika večina Britancev še vedno plačuje zelo visoko ceno.

Veliki in mali Gekki so se samo pritajili

Ta kultura pohlepa se je v Britaniji resno razcvetela v začetku osemdesetih letih, ki so bila idealna za uvoz pohlepa z newyorškega Wall Streeta v City in britanski poslovni svet. Na Otoku je bila na oblasti (od leta 1979) tedanja Marilyn Monroe kapitalizma in desničarska ikona, železna Maggie Thatcher, ki je sprivatizirala vse, kar se je dalo, z izjemo zraka, in s privatizacijo omogočila bogatim še bolj obogateti. Pod njo se je v Britaniji razvila subkultura pohlepa, ki se je posebej razcvetela med bančno, finančno in poslovno elito.

Na britanskem finančnem trgu, nad katerim vlada ni imela omembe vrednega nadzora, so dvajset let vladali kaos in zakoni džungle, v katerem in zaradi katerih so najbolj uspevali (bogateli) najbolj pohlepni, arogantni, predrzni, hazarderski, neodgovorni, špekulativni in oderuški “igralci.” Veliki in mali Gekki.

Pohlep je (še) živ in zdrav

Bojim se, da se stvari zdaj spreminjajo bolj kozmetično in na površini kot pod njo, in da je londonski City še vedno posejan s pohlepnimi Gekkovimi “otroci” in oboževalci ideologije pohlepa kot nečesa dobrega, ki jo je tako zelo dobro predstavil film Wall Street in Gekkov govor.

Se ga spomnite?

»Pohlep je, zaradi pomanjkanja boljše besede, dober! Pohlep je pravičen. Pohlep deluje. Pohlep razbistri, podžiga in uteleša razvojni duh. Pohlep v vseh svojih oblikah, pohlep po življenju, po denarju, po ljubezni, po znanju, je obeležil napredek človeštva.”