Sramota za britansko politiko

Osramotil je ne samo dva poslanca - veterana britanske politike, ki sta bila oba v preteklosti po trikrat ministra -, ampak tudi britansko politiko in politike, ob katerih imam pogosto vtis, da bi morali imeti na suknjičih - podobno kot dirkači formule ena – všite svoje korporacijske sponzorje.

Politični vpliv za gotovino

Jack Straw, nekdanji laburistični zunanji, notranji in pravosodni minister, in Malcolm Rifkind, nekdanji konservativni zunanji in obrambni minister in minister za Škotsko, ki je imel še leta 2005 voditeljske ambicije, odločno zanikata, da sta naredila karkoli narobe (Rifkind celo arogantno in nesramno), čeprav so ju novinarji, ki so se pretvarjali, da so predstavniki bogate kitajske korporacije, na skrivaj posneli, ko sta prodajala svoj politični vpliv za gotovino. Za veliko gotovine. Jack Straw je povedal, da računa 6.800 evrov na dan, Malcolm Rifkind pa od 6800 do 10.000 za pol dneva svojih storitev, ki naj bi jih zagotavljal njun politični vpliv.

In s tem naj ne bi bilo nič narobe?

Da ne? Kako se počutijo številni Britanci, ki za toliko denarja kot poslanca računata za pol dneva ali dan lobiranja za bogate stranke, delajo pol leta ali še več. Res delajo. Ali kako se počutijo britanski vojaki, ki za toliko denarja kot Straw in Rifkind skupaj zaslužita v dnevu in pol vse leto tvegajo življenja v vojnah, v katere jih pošiljajo politiki? Mislijo si, da ravnata zelo narobe in pohlepno. Kot najemnika ali plačanca.

Rifkind je za skrito kamero celo naložil čisto navadno laž, ko je dejal, da je “samozaposlen in da mu nihče ne plačuje plače”.
Oba, Straw, ki je že pred časom napovedal, da na majskih volitvah ne bo vnovič kandidiral za poslanca, kar je že od leta 1979, in Rifkind, ki je bil prvič izvoljen za poslanca leta 1974, in je maja ponovno nameraval kandidirati za poslanca, imata zelo spodobnih 91.000 evrov letne osnovne poslanske plače.

Izsiljeni odstop

Rifkind je bil (do včeraj, ko je pod pritiskom škandala odstopil) tudi predsednik poslanskega odbora za obveščevalne in varnostne zadeve, za kar je dobival dodatnih dobrih 20.000 evrov na leto. Kljub temu, da so ga začasno izključili iz konservativne stranke (oba s Strawjem sta se sama prijavila pristojnemu parlamentarnemu telesu, ki naj bi ugotovilo, ali sta s prodajo političnega vpliva kršila parlamentarna pravila), je zavračal pozive k odstopu s položaja predsednika tega zelo pomembnega odbora, a včeraj vendarle popustil, obenem pa se odpovedal tudi nadaljevanju poslanski kandidaturi na majskih volitvah.

Izven parlamenta je Rifkind, ki je poosebljenje arogantnega konservativnega politika, lani zaslužil 368.970 evrov za sedenje v različnih upravah podjetij in svetovalskih telesih. Skratka, lani je pobasal skupaj skoraj pol milijona evrov pa mu to ni bilo dovolj. Ajaj! Ob takih politikih (ki niso nič naredili narobe) pomislim na pokojnega starega očeta, ki je rad govoril, da je politika Marta. Ko smo ga otroci prvič slišali to reči, nas je zanimala Marta. Povedal je, da je kurba.

Tudi Straw je lani kar lepo zaslužil izven parlamenta, a ni med vodilnimi zaslužkarji. Pred skrito kamero se je domnevnim kitajskim poslovnežem pohvalil, da je v preteklosti za podjetje, ki ga ni imenoval, "spreminjal pravila v EU" za dobrih 100.000 evrov na leto.

Od malo do nobenega sramu

Na javno osramotitev se je Straw odzval z vsej nekaj ponižnosti in dejal, da je bil v "smrtni zadregi, ker je padel v zelo spretno past". Rifkind je sprva odreagiral agresivno: "Ne, ni mi narodno. Bil sem razdražen. Bil sem jezen -.. Vem, kaj je dovoljeno in primerno in se tega držim." Novinarjem je celo dejal, naj se brigajo zase in naj ne bodo otročji, ko so ga spreševali za odziv na to, kar je povedal za skrito kamero, ko se je med drugim pohvalil, da ima dostop do vseh britanskih veleposlanikov po svetu.

Resnici na ljubo je poslancem marsikaj dovoljeno. Med drugim zaslužiti veliko denarja izven parlamenta. Nekateri imajo eno, dve, tri in več dodatnih služb. Rekorder je bil pred nekaj leti poslanec, ki je imel sedem dodatnih služb.

Deset milijonski zaslužek izven parlamenta

Lani so britanski poslanci izven parlamenta zaslužili dobrih deset milijonov evrov. Trideset jih je podvojilo svojo poslansko plačo, deset pa jo je najmanj potrojilo in zaslužilo toliko kot premier ali več in veliko več. Konservativni poslanci so izven parlamenta zaslužili enkrat več kot laburistični, kar je logično, saj so konservativci veliko bolj zlizani s korporacijskem svetom. Mnogi kritiki imamo sedanjo konservativno vlado za korporacijski lobi.

Vseeno je daleč največ izven parlamenta lani zaslužil nekdanji laburistični premier Gordon Brown, ki je še vedno poslanec in vleče poslansko plačo, čeprav se malo kdaj pojavi v parlamentu. Izven parlamenta je zaslužil skoraj milijon funtov (962.516), kar je več kot 1,3 milijona evrov.

Zastopanje korporacij (namesto naroda)

"Srebro" je na drugem mestu osvojil konservativni poslanec Geoffrey Cox: 820.867 funtov (več kot 1,1 milijona evrov). Ta tip je posebno zanimiv, saj je po poklicu advokat, ki je ravno kot advokat izven parlamenta lani delal skoraj 2000 ur za advokatsko firmo, kar pomeni, da je zanjo delal štirideset ur na teden. Na vprašanja kritikov kdaj in kako je lahko zastopal svoje volivce v parlamentu je odgovoril, da glavnino advokatskega dela opravi čez vikend in med parlamentarnimi počitnicami. Te so res dolge, saj nanesejo skupaj enajst tednov, kar je samo en teden manj kot štiri mesece, vendar to ni to. Problem je v tem, da številnih izmed 650 poslancev nimajo časa za opravljanje svojega… "poslanstva": za zastopanje volivcev, ker zastopajo korporacije in gradijo svoje CV za zaposlitev v Cityiju po odhodu iz parlamenta. 

Premalo plačani?

Nekateri mislijo, da so poslanci, katerih osnovna letna plača je dva in pol krat višja od povprečne otoške plače, premalo plačani, in da jim to narekuje iskanje dodatnega zaslužka. Njihove osnovne letne plače 67.060 funtov so na primer nižje od plač 800 šolskih ravnateljev v državnih šolah, ki zaslužijo 100.000 in več funtov na leto, in plač dodatnih 800 ravnateljev, ki so od 90.000 in 100.000 funtov.

Večina splošnih zdravnikov zasluži več kot poslanci, nekateri tudi do 300.000 funtov na leto (dva menda pol milijona). Visoki državni uradniki zaslužijo 88.000 in več funtov na leto. Vojaški generali zaslužijo dobrih 100.000 na leto, polkovnik dobrih 90.000, približno toliko kot poslanci pa zaslužijo novopečeni podpolkovniki. Policijski poveljniki zaslužijo nekaj več kot poslanci: dobrih 72.000 funtov na leto. In tako naprej.
Zanimivo je, da približno 90 britanskih poslancev niso imeli nobene prave službe ali službe izven politike, ki naj ne bi več – kot nekoč – zanimala najboljše in najbolj bistre ljudi, ker je premalo plačana.

Veliko privilegijev

Sam mislim, da imajo britanski poslanci zelo dobre osnovne plače. Z vodenjem in sedenjem v nešteto odborih jih mnogi oplemenitijo. Poleg tega vsi dobijo veliko denarja za plače zaposlenih v svojih uradih v parlamentu in v volilnem okrožju (pogosto so to žene in drugo sorodstvo, vse do starih staršev), za dom v Londonu (če zastopajo volilna okrožja izven Londona), za službena potovanja, ki so številna in pogosto vodijo v eksotične kraje sveta, za hrano in tako naprej. Mnogi niti sponke ne kupijo s svojim denarjem.

Na kratko, nobenemu poslancu ni prav nič hudega ali slabega tudi, če se ne prodaja kot korporacijski lobist. Posebej tako bedno, kot dve politični vlačugi, kot sta se veterana Straw in Rifkind, ki sta polna denarja.

Problem ni v premajhnih plačah. Problem je pohlep, ki ni omejen samo na bankirje in vse druge maherje v finančno-poslovnem svetu, ki so žal, ko gre za zaslužek, mnogim politikom vzorniki.