London vse bolj postaja globalni geto (bogatih in superbogatih)

Povprečna hiša je samo sen povprečnih ljudi

Tudi najdražjo londonsko “mestno hišo” v zgodovini – za 150 milijonov evrov – je letos kupil Rus. Oligarh Andrej Gončarenko. To je njegova že četrta londonska nepremičnina. Preostale tri je kupil za 88, 51 in 19 milijonov evrov. Skupaj ima ta malo znani oligarh z neznanimi skrivnostnimi viri denarja za 308 milijonov evrov nepremičnin v britanski prestolnici, kjer so tudi povprečni domovi – zaradi dolgoletnega navala bogatih in super bogatih tujcev na London – iz leta v leto dražji in vse manj dosegljivi povprečnemu domorodnemu Londončanu.

Po najnovejših podatkih je cena povprečne hiše v Londonu 642.000 evrov. O tej hiši lahko mlad par z dvema povprečnima londonskima letnima plačama (2 x 44.561 evrov = 89.122) samo sanja, če nima velikih prihrankov ali zasebne banke pri starših. Kaj šele vsi tisti, ki se preživljajo z manjšimi in minimalnimi zaslužki. “Zanimivo” je, da je državni sekretar v zunanjem ministrstvu Mark Simmonds letos odločil, da bo pustil politiko, ker “v Londonu ne more preživeti z družino”. Njegova letna plača je 189.000 evrov. A to je že druga zgodba …

Modri Boris in rdeče niti

Naj raje naprej razpletam rdeče niti, ki so, mimogrede, stanovanjska kriza in stanovanjska draginja in s to povezana getoizacija najbogatejših delov Londona.

Modri (barva konservativne stranke) plavolasi londonski župan Boris Johnson zna biti simpatičen politični klovn, vendar je zagrizeni desničarski in hipokrit, ki je na letošnjem letnem kongresu svoje konservativne stranke zahteval, da prodajalci novih stanovanj in hiš te tržijo in prodajajo Londončanom, ne pa oligarhom in drugim bogatim tujcem. Katerim Londončanom pa, Boris? Tistim, ki zaradi vse dražjih nepremičnin in vse višjih stanarin v vse večjem številu zapuščajo prestolnico?

Gospod župan gotovo zelo dobro ve, da so lani tujci pokupili nič manj kot 57 odstotkov novih domov v centralnem Londonu. Velika večina jih ni kupila, da bi živela v njih, ampak kot naložbo. Zelo dobro naložbo: v primerjavi z lanskim septembrom so bile v letošnjem septembru cene londonskih nepremičnin 18,8 odstotka višje. V letu 2013 so se dvignile za 12,5 odstotka. Naj ponovim ceno povprečne hiše v Londonu - 642.000 evrov – da bi dodal, da je v drugem najdražjem delu Britanije, jugovzhodu Anglije, takšna povprečna hiša 215.000 evrov cenejša, pa še vedno draga. Župan dobro ve tudi to, da so po leto 2008, začetku razvpite finančne krize, dve tretjini novih stanovanj pokupili “investitorji”.

Špekulacije gradbenih baronov

London potrebuje najmanj 62.000 novih domov na leto, da bi rešil stanovanjsko krizo. Ne vil, ampak stanovanj, ki bi si jih Londončani lahko privoščili. Pod Borisom jih je bilo zgrajenih samo 22.000 na leto, od tega samo petina s ceno primerno za “povprečnega” človeka. Pa ne samo to. Gradbeni baroni na veliko špekulirajo. Ali sedijo na zazidalni zemlji in ne zidajo dovolj stanovanj in hiš, da bi s ponudbo, ki je veliko nižja od povpraševanja, ohranili zelo visoke cene nepremičnin, ali pa celo sedijo v že končanih praznih stanovanjih in hišah, in čakajo, da bodo cene (še) višje. Tem zadnjim je lokalna vlada v Islingtonu, najbolj obljudeni londonski občini, zagrozila, da jih bo oglobila in celo poslala v zapor, če bodo špekulirali, ko je ugotovila, da je najmanj četrtina od dva tisoč stanovanj, zgrajenih v zadnji šestih letih, praznih.

Nakupi v bogataških četrtih

Letos so bogati in super bogati tujci kupovali še več novih in dragih nepremičnin (ker jih imajo za “naložbe v varnem paradižu”) kot lani. Na prvem mestu so Rusi, sledijo Kitajci, Američani, kupci iz Združenih arabskih emiratov in Indijci. Do leta 2018 naj bi se cene povišale še za 26 odstotkov (napovedujejo poznavalci).

Te dni objavljena nepremičninska analiza je pokazala, da so v zadnjih šestih mesecih 21 odstotkov od londonskih nepremičnin, ki so imele ceno deset milijonov funtov (12,6 milijona evrov) ali več kupili Rusi, ki lovijo domače super bogataše, ki so pokupili največ, 36 odstotkov, teh najdražjih hiš v najbolj imenitnih delih Londona kot so Kensington, Mayfair in Belgravia, v katerih se cene še hitreje višajo in se cena “povprečne” nepremičnine počasi približuje – to je noro! - dvema milijonoma funtov (2,5 milijona evrov). Ameriškim in arabskim kupcem so se resno pridružili kitajski bogataši, ki so pokupili štiri odstotke teh super dragih hiš. In tako naprej …

Kaj naj rečem? Da super bogati nepravi Londončani spodjedajo identiteto in dušo prestolnice.

Rezervna globalna valuta družbene elite

Ameriški Londončan, novinarski kolega Michael Goldfarb, in ne kakšen domorodni Londončan, je someščane že lani opozoril, da “stampedo super bogatih na londonske nepremičnine spreminja delikatno kulturno ekologijo prestolnice, ker je postal nepremičninski kapital rezervna globalna valuta družbene elite”. Preprosto povedano: ker vse več bogatašev, posebno tujih, kupuje vse več londonskih nepremičnin, so te vse dražje, in ker so vse dražje, so se številni pravi Londončani, posebno družine, prisiljene seliti v londonska predmestja, okoliška mesta in še dlje.

Goldfarb je odkril to težnjo, ker se je vrsta sploh ne revnih družin, s katerimi je prijateljeval, izselila iz Londona, ker “niso hotele biti sužnje stanovanjskih posojil”.

Cene londonskih nepremičnin so že dolgo nedosegljive tako imenovanim navadnim ljudem in družinam izven Londona. Zato niti ne pomislijo na selitev v London, saj si ne morejo privoščiti ne nakupa ne najema primernega doma, ker so tudi najemnine (stanodajalci grdo zlorabljajo nastale razmere) vse višje.

Vaš denar je dobrodošel (vir ni pomemben)!

Velike večine super bogatih tujcev, ki kupujejo nepremičnine, ne zanima življenje v Londonu, ampak varno vlaganje gotovine. Londonski župan Boris Johnson ni obseden samo s preselitvijo v Downing street 10 in kolesarjenjem, ampak tudi snubljenjem vseh bogatih, naj gotovino, ki jih žuli, porabijo v Londonu. Za vse – od nakupa nepremičnin do ločitev!

Nekdo bi mu moral povedati, da bi moral “žicarski” slogan “Vaš denar je dobrodošel!” spremeniti vsaj v “Vaš denar in vi ste dobrodošli, če ste pripravljeni postati pravi Londončani!” , če ga že izvor denarja ne zanima.

Navsezadnje gre tudi za moralno vprašanje. O tem sem že pisal. Samo v letu 2011, na vrhuncu krize evro območja, so bogataši iz Grčije in Italije kupili za več kot pol milijarde evrov nepremičnin v Londonu. Da bi se preselili? Figico. Zato, ker so se bali, da bo šel evro po gobe, so želeli denar varno naložiti v varnem kraju, v državi s stabilno vlado in skrajno prijaznim davčnim sistemom za bogate. Na kratko: v Londonu. Glede na to, da je izmikanje davkom v Grčiji in Italiji pomembno vplivalo na dolžniški krizi v teh državah, je cinično, da Johnson, pa tudi premier Cameron, prisegata na dobrodošlost vsakega tujega denarja. London je davčni paradiž za bogate tujce. Če lahko dokažejo, da imajo stalno bivališče v drugi državi, britanskim dacarjem plačujejo samo davek na britanski zaslužek.

Navadnim ljudem London postaja vse bolj nedosegljiv tudi zaradi kriznega pomanjkanja stanovanj. Posebej občinskih. Gradbenih baronov, ki razpolagajo z veliko zazidalne zemlje, na kateri ne gradijo (raje špekulirajo), ne zanima izgradnja stanovanj. Dober primer je “moj” Wimbledon, ki je v zadnjih nekaj kriznih letih posejan z mini gradbišči. Gradbena podjetja kupujejo drage stare velike nepraktične hiše z dušo in velikimi vrtovi, jih sesujejo in na parcelah razmeroma hitro sezidajo ogromne praktične hiše brez duše in manjšim vrtom, prave palače, ki jih z milijonskimi dobički prodajajo milijonarjem.

HNWI-vska invazija

London je na prvem mestu svetovnih metropol, v katerih se radi zabavajo, delajo in živijo tako imenovani HNWI-jevci. HNWI je kratica za “High-net-worth-individuals”. To so ljudje z resno veliko denarja. Prav ti tipi, pa ne samo Cityjevski pohlepni bančni in finančni maherji, najbolj škodujejo Londonu: s svojimi globokimi denarnicami so krivi za to, da je London vse bolj mesto vse večih bogataških četrti, medtem ko je za vse več navadnih ljudi predrag. “Navadni” Londončani bežijo iz Londona tudi zato, ker tudi vse več nekdanjih cenejših četrti postaja vse dražjih in predragih za vse več ljudi, med njimi za študente in neuveljavljene umetnike, od katerih bogati ne kupujejo umetnin.

Eno z drugim – kot sem že napisal - že ogroža in spodjeda identiteto in dušo Londona kot v vseh ozirih raznolikega dinamičnega kreativnega mesta, ki naj bi se ga naveličal takrat, ko si naveličan življenja. Problem je v tem, da se naveličaš celo življenja, če svojega mesta ne moreš uživati, če v njem ne moreš dostojno živeti ali celo, če v njem ne moreš preživeti.