Laži, preklemanske laži in … statistika

O zelo posebnem britanskem “nergaškem” odnosu do EU kdaj drugič, tokrat o trditvah Camerona in ministrov, da je zloglasna kriza samo še grd spomin, in da nam gre vse bolje.

Za to naj bi imeli dva “sveža” dokaza.

Prvi: rast britanskih plač od lanskega do letošnjega septembra je bila prvič po izbruhu finančne krize in recesije, ki se je izvalila iz nje, leta 2008 višja od rasti inflacije. Prva je bila 1,3, druga 1,2 – odstotna.

Drugi: v tretjem četrtletju leta 2014 se je število nezaposlenih spet zmanjšalo: za 115.000.

Cameron in ministri nam vbijajo v glavo, da se gospodarsko okrevanje že pozna v britanskih žepih. Da se?

Počasi, gospodje ... Prav gotovo ni slabo, da je rast inflacije nižja od rasti plač, pa čeprav samo za 0,1 odstotka, a plače milijonov Otočanov so še vedno bedne in so – v primerjavi s predkriznim letom 2007 - realno nižje za celih trinajst odstotkov. Samo v zadnjih dvanajstih mesecih so se realne plače znižale za 1,6 odstotkov. Znižale so se že sedmo leto zapored, kar je najdaljše obdobje zniževanja realnih zaslužkov po viktorijanskih časih.

Viktorijansko zaposlovanje

Seveda se vlada rada hvali z rastjo zaposlovanja. Veliko novih služb je takih, da danes so, jutri pa jih ni. Samo eno od štirideset novih delovnih mest je stalno. Velika večina jih je zelo bedno plačanih.

Vrsta delodajalcev posega po tako imenovanih “zero hours contracts,” pogodbah, po katerih zaposlenim ne zagotavljajo niti minimalnega števila delovnih ur na dan ali teden in jim lahko dajo odpoved kadar koli – z razlogom ali brez razloga – ne da bi do njih imeli kakršne koli obveznosti.

Največji delodajalec – grešnik te vrste - je veriga trgovin (približno 500 jih je v Britaniji in po svetu) s športno opremo in športnimi in drugimi oblačili Sports Direct. Celo devetdeset odstotkov od njenih 24.000 delavcev dela na podlagi teh viktorijansko-kapitalističnih pogodbah (opozicijski laburisti obljubljajo, da bodo prepovedali te vrste izkoriščanje delavcev iz časov industrijske revolucije). 3000 stalno zaposlenim pa so lani razdelili za 200 milijonov funtov delnic družbe, levji delež pa so dobili največji in veliki šefi. 58-odstotni lastnik Sport Direct je lepo rejeni milijarder Mike Ashley, znan tudi kot lastnik nogometnega kluba Newcastle United (kupil ga je za približno 135 milijonov funtov).

McDonald’s ni nič manjši grešnik med delodajalci: ravno tako devetdeset odstotkov oziroma 82.000 delavcev te družbe v Britaniji je na teh zloglasnih pogodbah. Kot je osemdeset odstotkov od 24.000 delavcev delavcev največje verige pubov J D Wetherspoon. In tako naprej ...

Skoraj petnajst odstotkov (279.000 več kot lani v tem času) Britancev je samozaposlenih (za mnoge je to vsakdanji boj, posebno zato, ker so bankam “sumljivi” in težko pridejo do gotovine), med “zaposlene” pa vladina statististika šteje tudi 1,3 milijona Britancev, ki imajo – ne po svoji želji - skrajšani delovni čas in temu primerno še manjši zaslužek.

Čeprav se vlada zadnje čase hvali, da nezaposlenost mladih v Britaniji – po statističnih podatkih! - pada hitreje kot kjer koli v razvitem svetu, ostaja zelo velik problem in med mladimi, starimi od 16 do 24 let jih je še vedno več kot 730.000 brez dela. Ni seveda podatkov o tem, koliko od novo zaposlenih ima prave službe, take, v katerih jih ne more delodajalec odpustiti nekaj minut po tistem, ko pridejo v službo.

Zelo hitro raste tudi obvezno neplačano delo za Otočane, ki dobivajo podporo za nezaposlene. Zanje obstaja šest različnih programov dela. Samo za lokalne vlade so lani zastonj opravili pol milijona neplačanih delovnih ur. Zastonj občasno in začasno tudi po več mesecev tudi za dobro znana zasebna podjetja in dobrodelne organizacije. Načelno nimam nič proti temu, da prejemniki podpore za nezaposlene delajo, če to vodi v pravo zaposlitev, ali če jim to pomaga dobiti pravo službo. Pa žal v večini primerov ni tako. Dogaja se nekaj drugega: nadomeščajo plačane delavce, delodajalci pa to izkoriščajo tudi za ohranjanje bednih plač ali celo za zniževanje teh plač redno zaposlenim.

Če se prejemniki podpore za nezaposlene uprejo, jim zagrozijo s prekinitvijo podpore. Ali jo ukinejo. Odmeva primer Škota, ki ni hotel “ubogati” ukaza lokalnega centra za nezaposlene, ker so od njega zahtevali, da gre za šest mesecev zastonj delati k svojem nekdanjemu delodajalcu, ki ga je grdo odpustil. Kaznovali so ga z ukinitvijo podpore. Nekateri bolj kritični pravijo, da gre za novodobno suženjstvo.

Vsi ti slavospevi gospodarskemu okrevanju in vse to govorjenje o tem, kako nam gre vsem vse bolje, niso naključni. Maja prihodnje leto so volitve in Cameron in ministri želijo ostati tam, kjer so politiki najraje: na oblasti.
Večina Otočanov je po domače povedano še vedno v večjem ali manjšem k… lincu. Ob dobrih petih milijonih revnih, ki ne morejo z zaslužkom niti preživeti (glej drugi blog), je še precej več milijonov takih, ki so se zaradi krize in vsega, kar je sledilo, premaknili nazaj in obstali, in se ne morejo niti vrniti tja, kje so že bili, kaj šele, da bi se premaknili naprej.

Zdi se mi bizarno in komično ljudi, ki imajo težave, skrbi in dolgove, zaradi katerih se težko prebijajo iz meseca v mesec, s ponavljanjem slavospevov in izbrano statistiko prepričevati, da jim gre vse bolje. Ni jim treba gledati statističnih podatkov, da bi vedeli, kako jim gre, ampak pogledajo na svoj bančni račun ali v svojo denarnico, ali proti svojim deset in več let starim avtom, ali po svojih domovih, ki obupno potrebujejo prenovo, pa zanjo ne ostane niti funt, ali po spominu, v katerem so zbledeli datumi zadnjega obiska v restavraciji ali gledališču, ali v tujini …

Na samosvoj način se “veselim” za v ponedeljek napovedane raziskave dveh univerz, ki naj bi pokazala vse podrobnosti tega, kako je Cameronova vlada v zadnjih štirih letih in pol vladavine z varčevalno politiko, zniževanjem davka za najvišje zaslužke, dopuščanjem bednih plač večine zaposlenih in drastičnim krčenjem socialne podpore osiromašila revnejšo polovico prebivalstva in obogatela bogatejšo polovico. Najrevnejši so najbolj nastradali, najbogatejši pa najbolj obogateli.

Z drugimi besedami: zatiskanje pasov oziroma varčevalna politika ne deluje za veliko večino ljudi. Problem je to – pravijo poznavalci - da korporacijski svet že več let sedi na gori približno petsto milijardah gotovine in ni pripravljen na velika prava vlaganja, ki bi sprožila resnično gospodarsko okrevanje. Ni pripravljen zato, ker ni prepričan, da bodo vlaganja poplačana. Neke vrste začaran krog, v katerem pa se bogatim vseeno vrtijo novi milijoni.

Statistična jajčka

Vladajoči politiki pa nam prodajajo pravljično okrevanje in izbrana statistična jajca, zaradi katerih se ljudje počutije butce, ker jim ne gre nič bolje.

“Obstajajo tri vrste leži: laži, preklemanske laži in statistika,” je prvi rad govoril ameriški pisatelj in humorist Mark Twain, ki je sam to misel, pripisano njemu, pripisoval otoškemu premierju iz devetnajstega stoletja Benjaminu Disraeliju.
Politiki so seveda carji uporabe statistike za podkrepitev polresnic in laži. Ker sem ravno pri tem, ne morem mimo nekdanjega trikratnega britanskega premierja Tonyja Blaira, zdaj multimilijonarja, ki je nedavno spet opozoril nase in na svoj pohlep. Čeprav ni več na oblasti, ostaja prodajalec govorov, nasvetov, zvez in poznastev na visokih položajih.

Prodajalec nafte

Po novem prodaja tudi nafto.
Kako me je pa ta potegnil za nos! Nisem ravno plesal od veselja, kot so mnogi Otočani, ko smo ga, nasmejanega, mladega in simpatičnega, leta 1997 izvolili za premierja, vendar sem hotel verjeti, da je po dolgih letih razprodaje narodnega bogastva in vladavine okrutnega tačerističnega režima demokracije živalske farme, v kateri naj vsak skrbi za svojo rit (Železna Maggie je trdila, da družba ne obstaja) res “nastopila nova zora,” kot je trdil Blair.

Predstavljal sem si že skandinavsko zoro nad britanskim kapitalističnim obzorjem.

Naivec, kaj hočem, a zadnjič … Pred kratkim je prišlo na dan (čeprav je zahteval, da mora ostati poslovna skrivnost), da Blaira, ki ima danes menda sedem domov in približno dvajset milijonov funtov gotovine (svetovalec najmanj ene globalne banke in ene globalne zavarovalnice, najdražji govornik …) član savdske kraljevske družine, podjetnik, ki prodaja kaj drugega kot nafto, plačuje dobrih štirideset tisoč funtov na mesec, da zanj prodaja nafto Kitajcem in da dobi dva odstotka vrednosti vsake kupčije, ki jo sklene. Lavor (velik), prosim!