Kapitalizem: slab, slabši, najslabši (finančni)

Ne skrbi jih revolucija, ampak kapital

Niti malo jih ne skrbi “Revolucija”, knjiga britanskega komika, igralca, milijonarja in protestnika Russella Branda, čeprav je malo podoben Jezusu Kristusu in malo Che Guevari, saj so jo v Britaniji složno bolj ali manj grdo raztrgali vsi, od dežurnih desničarskih režimskih kolumnistov do »mojega« (levičarskega) dnevnika Guardian. Kritikom je posebno veselje naredil nekdanji seks pištolar Johnny Rotten, ki pravi, da je Brand »bumhole« (v milem prevodu »ena rit«, v groben pa »en kreten«), ki pridiga revolucijo iz vile v Hollywoodu, pa tudi, da je Brandov poziv mladim, naj bojkotirajo demokracijo oziroma naslednje volitve nekaj najbolj idiotskega, kar je kdaj slišal.

In to pravi nekdo, ki je nekoč pri skupini Sex Pistols, ustanoviteljih punkovskega gibanja, pel anarhistično odo »Anarhija v Združenem kraljestvu« in kritiziral oblast v pesmi »Bog obvaruj kraljico«, ki se začne God save the queen, the fascist regime (Bog obvaruj kraljico, fašistični režim ...).

Voliti ali ne?

Brand pravi: »Nehajte volit', nehajte se pretvarjati, zbudite se v realnosti. Zakaj bi volili? Vemo, da se ne bo nič spremenilo. Vse stranke so enake. Jaz ne bom volil, ker me utrujajo laži, izdaje in prevare političnega razreda, ki se ponavljajo iz generacije v generacijo.«

Rotten pravi: »Ignorirajte Branda in spremenite volišča v »jebeni pekel« za politike. Politika ni kul, politiki so hinavski pankrti,vendar če ne volite, ne štejete. Ponudba je bedna, vendar je boljša kot nič. Med strankami so ogromne razlike, a njihovi predstavniki so »nikakršni«. Če ne volite, ne boste dobili nič. Če volite, dobite nekaj več kot nič, vendar je to bolje kot nič.«

Da so med strankami ogromne razlike in da je nekaj več kot nič bolje kot nič? Heroji punka so utrujeni? Zadovoljni z drobtinicami z bogataških miz?

Nekdo bi Rottena moral spomniti na to, da je imela Britanija v letu 1977, ko se se Sex Pistols pojavili na sceni in sočno kritizirali krivičnost britanske družbe, po vseh možnih podatkih najbolj enakopravno, ne ... drugače moram to povedati, da je imela Britanija tega leta najmanj neenakopravno družbo v svoji zgodovini. Dve leti pozneje je prišla na oblast kasnejša globalna desničarska ikona Margaret Thatcher, ki je povedla Britanijo na hitro pot napredovanja v državo z danes najbolj neenakopravno družbo v razvitem delu sveta.

Kapital v 21. stoletju

Kaj skrbi nosilce te družbe? Malo jih je strah pozivov k prerazporeditvi bogastva, kakršnega vsebuje moj najljubši letošnji kapital, Kapital v 21. stoletju, na sedemsto straneh napisana knjiga dobrih štirideset let starega francoskega levičarskega akademika Thomasa Pikettyja, zvezdniškega ekonomskega guruja, ki razporeditev bogastva razglaša za svojo misijo.

Ta knjiga je posredno povezana s seksom, saj Thomas piše o tem, kako smo med reševanjem pravzaprav največje krize kapitalizma v zadnjih šestih letih najeb… vsi razen tistih, ki so ji povzročili: bankirji, finančni maherji, pohlepne elite in politiki – služabniki kapitala in korporacij.

Pikettyjeva glavna teza je, da gospodarstva (britansko je “odličen” primer), v katerih je stopnja dobička višja od stopnje rasti, prinaša samo nenehno bogatenje bogatih in čedalje večjo neenakost sodelujočih v gospodarstvu. Bogastvo se prenaša iz roda v rod in ustvarja družbe (kot je britanska), v kateri je polovica bogastva v rokah desetine ljudi. Kapitalizem, piše Piketty, avtomatično povečuje neenakost ljudi in je zato nedemokratičen.

Kapitalizem živalske farme

In kaj predlaga? Ne samo visoke davke na astronomske zaslužke, ampak tudi visok, 80-odstotni davek na bogastvo in / ali visoko povišanje davka na dediščino. Zaradi mobilnosti kapitala (beri: skrivanja milijard v davčnih oazah, med katerimi je za superbogate “kajmanski” tudi London, a o tem ob priliki) bi vse to početi na mednarodni ravni, da bi ta metoda prerazporeditve bogastva zares delovala.

Branilci obstoječega stanja, med njimi njihovi desničarski ekonomisti, seveda trdijo, da bi takšne “preproste rešitve, kot so visoki davki za bogate, samo poslabšali položaj”? Res? Za koga pa? Kaj je hudega Dancem ali Švedom ali Norvežanom, ki niso doživeli najnovejše velike krize kapitalizma? Pri njih socialna demokracija preprečuje neomejeni kapitalizem živalske farme, v katerem skoraj vse sadove in vse več sadov pobirajo samo zmagovalci.

Protislovje v smislu

Branilci obstoječega stanja tudi zelo resno trdijo, da ni problem v kapitalizmu, ampak da je krivo prevladovanje slabega nad dobrim kapitalizmom.

Dober kapitalizem? Lepo vas prosim … Dober kapitalizem (na smeh mi gre …) je klasičen primer “contradictio in terminis” (protislovja v smislu), kar je ena izmed fraz v latinščini, ki so mi najbolj ostale v spominu po štirih letih guljenja latinščine na “Šubički,” klasični gimnaziji v Ljubljani (zanjo sem se odločil, ker sem si ob koncu osemletke, pred vpisom na gimnazijo, želel biti, verjeli ali ne, ginekolog), kjer je bil moj profesor latinščine nepozabni klasični jezikoslovec Silvo Kopriva.

Vseeno je poleg kritikov obscenega bogatenja bogatih (in “slabega” kapitalizma) vse več tudi branilcev bogatih (v Britaniji jim radi rečejo ustvarjalci blaginje), ne samo med zadnjič omenjenimi tistimi, ki “brcajo” reveže (glej prejšnji blog). Med branilci so celo nebogati “amaterji”.

Nekje sem že omenil, da sem na Facebooku nedavno prebral eno izmed bolj bolnih obramb. Takole se je zapisalo avtorju: kriviti bogate za revščino je enako smiselno kot kriviti ‘tapametne’ in ‘talepe’ za neumnost in grdobo ljudi. Da ja?
Lepote in pameti se ne da deliti (no, do določene mere lepote je mogoče priti s kirurškimi posegi, botoxom etc), pravičnejša delitev bogastva pa je nekaj zelo enostavnega (še enkrat, poglejte severno, proti Skandinaviji – nikoli mi ne bo jasno, zakaj smo se oziroma, kdo se je v Sloveniji odločili za najslabši možni, anglosaški kapitalizem, ko smo hiteli z demontažo odličnega socialističnega samoupravljanja).
Poleg tega sta lepota in pamet podarjeni, večina bogastva pa je tako ali drugače, nekoč ali v novejšem času, posredno ali dobesedno pokradenega. Pri nas, pri vas, vsepovsod … Pripadniki današnjih najbogatejših britanskih starih aristokratskih družin so navsezadnje potomci najuspešnejših tatov, plenilcev in tolovajev iz srednjega veka, a ne?

Zame je posredna kraja tudi ustvarjanje denarja iz denarja, ki mu sicer rečemo “finančni kapitalizem”. Ta je “najslabši” kapitalizem, ker ima vse večjo naddržavno in nadnacionalno oblast. Ta je El Dorado za nekaznovane mahinacije, sleparije, goljufije in druge oblike mega lopovščin.

Kaj se bo zgodilo nekdanjim vodilnim bankirjem iz petih globalno znanih bank, dveh ameriških, ene švicarske in dveh britanskih (HSBC in RBS, banka Barclays se še “pogaja” o višini globe), ki so jih v Britaniji in ZDA oglobili z dvema milijardama funtov za goljufije in sleparije (ponarejanje menjalnih tečajev) na deviznem trgu, pri kupovanju in prodaji različnih valut? Nič, čisto nič. Kljub razkritju podrobnosti tega šokantnega bančnega škandala, ki pove zelo veliko o tako imenovani finančni industriji in londonskem Cityju, prek katerega poteka štirideset odstotkov globalnega deviznega trgovanja, ki doseže vrtoglavih 3300 milijard funtov na dan.

Sanjavi mušketirji

Enoletna preiskava je razkrila pokvarjenost, obešenjaštvo in obsedenost z denarjem mladih “trgovcev” z valutami, ki so se povezovali v skupine z imeni kot “Trije mušketirji” in “1 team, 1 dream”.

Ena ekipa, ene sanje? Ja. Sanje so bile samo o denarju, o tem, kako priti do dodatnega denarja za banko in seveda zase s ponarejanjem menjalnih tečajev. Zgovoren je e-mail enega izmed teh mušketirjev drugemu, na katerega se jezi, ker mu ni poslal podatkov za sleparijo: “Ti nekoristna piz… kako naj pridem do zastonj denarja brez jebe... informacij?”

Omenjena banka RBS, ki je leta 2008 “ustvarila” največjo korporacijsko izgubo v britanski zgodovini (več kot 22 milijard funtov) je bila pred krizo 2008 najhujša bančna ladja megalomanskih pohlepnih norcev, ki so jo, poleg še treh bank, pred propadom z delno nacionalizacijo rešili vlada oziroma davkoplačevalci.

Sedanji direktor RBS se je včeraj opravičil, rekoč: “V tej banki so delali ljudje, ki niso ločili, kaj je prav in kaj je narobe. Opravičujem se vsem našim strankam in našim 100.000 zaposlenim …”

Britanske bančne ladje, ki so jih s čeri premaknili davkoplačevalci, plujejo dalje pod novimi kapitani, ki naj bi jih s pomočjo politikov tako spedenali, da bodo delale samo še to, kar je prav. Da bodo? Dvomim.

Bojim se, da se prevladujoča “kultura” pohlepa v Cityju ni zares spremenila: bankirji še vedno mislijo, da so od boga dani, in še vedno mlatijo astronomske plače, njihovi po krizi pomanjšani bonusi spet rastejo. Spremenilo se je samo to, da se danes manj k… klinčijo in se nič več, vsaj javno, ne razglašajo za gospodarje univerzuma.

Drugače pa: bolj, ko se stvari spreminjajo, bolj so enake? Približno tako.

Protest tedna

Mlada vitka angleška igralka Keira Knightley je oseba, ki me je najbolj razveselila in sicer s svojim protestom proti ponarejanju, a ne deviznih menjalnih tečajev. Keira je protestirala proti “photoshopingu” oziroma ponarejanju oblin (in dolin) slavnih žensk na posnetkih. To je protest, ki je, po mojem, vreden posnemanja. V najnovejšem intervjuju je za eno izmed črno-belih fotografij pozirala zgoraj brez. Taka, kot je…

Zelo lepa je naša vitka Keira, ki ima tudi edinstven, zelo seksi nasmeh. In - kot supermodel Kate Moss pred njo - dokazuje, da se tudi z majhnimi daleč pride.