Leto razlik: milijon revežev, bankirjem 100.000 evrov nagrade in gospa s hladilnikom v velikosti mrtvašnice

V letu 2014 sem največkrat pomislil "Pa to ne more biti res…", ker sta konservativni premier David Cameron in njegova koalicijska vlada kar naprej z neverjetno vztrajnostjo papagajsko ponavljala, kako dobro nam gre, ker gre britanskemu gospodarstvu bolje kot vsem drugim. Kot bi bili ljudje neumni in ne bi znali prešteti niti vsebine svojih (plitkih) žepov.

Realni zaslužki povprečnih Otočanov so bili letos 1,6 odstotka nižji kot lani. Znižali so se že šesto leto zapored in so na ravni leta 2003. Pa to še ni vse: bolj so se jim znižali kot zaposlenim v vseh preostalih devetnajstih članicah skupine G20. Za več kot celo v Grčiji in Italiji.

Konec decembra je prišla na dan tudi resnica o tem, kako "dobro" je šlo v resnici britanskemu gospodarstvu: gospodarska rast v letu ni bila več kot triodstotna kot so vse leto ponavljali ministri, ampak 2,6 odstotna (kar je samo 0,1 odstotka več kot je bila v Sloveniji). Proračunski primanjkljaj, ki naj bi ga vlada zniževala z zategovanjem pasov – varčevalno politiko – kleščenjem proračuna, posebno z brutalnim krčenjem sociale, zaradi katere je letos (dobesedno… za posledicami) umrlo najmanj šestdeset Otočanov, se je povišal in je bil konec tretjega četrtletja višji za tretjino. Povzpel se je na 34 in pol milijard evrov.

Revščina in lakota v državi s šestim največjim gospodarstvom!?

Številni izmed redno zaposlenih niso zaslužili dovolj niti za preživetje. Dobrodelna organizacija Oxfam ugotavlja, da se revščina in lakota povečuje: petina oziroma trinajst milijonov Otočanov je revnih ali životari na robu revščine. Med njimi je pet milijonov pravih revežev. V Britaniji, državi s šestim največjim gospodarstvom na svetu, je skoraj milijon (913.138) ljudi od konca oktobra lani do konca oktobra letos prišlo v več kot štiristo "bank" z darovano hrano samo ene dobrodelne organizacije.

Že obstoj bank s hrano je sramota za državo, v kateri se na drugi strani bogati valjajo v vse večjih količinah denarja, ki ustvarja vse številnejše bogate gete v centralnem Londonu. Najbogatejši geto med petdesetimi ekskluzivnimi naslovi v Londonu je ulica Grosvenor Crescent v četrti Belgravia, v kateri je povprečna cena domov dobrih 21 milijonov evrov. Problem vse večje neenakopravnosti ni velikost hladilnika, ki mu je žena superbogatega londonskega bankirja dala vzdevek Mrtvašnica, ker je menda tako velik, da bi lahko v njem skrili tri odrasla trupla (gospa je hotela biti duhovita, ko se je razgovorila o svojem bogastvu), ampak to, da revne ohranja revne, kar ovira gospodarsko rast, ki je nujna za odpravo revščine. Ta orjaška neenakopravnost hkrati stalno povečuje bogastvo in oblast v rokah peščice in ustvarja družbe in državne strukture, ki zastopajo interese elitne manjšine na račun velike večine ljudi.

Lačni, ker ne znajo kuhati!?

Konservativna članica lordske zbornice, baronica Jenkin je konec leta dvignila veliko prahu, ko je dejala, da so revni Britanci lačni zato, ker ne znajo kuhati poceni živil kot je ovsena kaša. Pa to ne more biti res? Pa je bilo… Ta brezčutna priletna bogata dama gotovo ve, da se je bogastvo najbogatejših Otočanov v zadnjih petih letih vladine varčevalne politike in zatiskanja pasov podvojilo.

Skok plač in nagrad v Cityju!?

V prejšnjem blogu opisanem neverjetnem zvišanju zaslužkov direktorjev in uprav v stotih vodilnih družbah v letu 2014 (poskočili za 50 in dosegli astronomsko povprečje 3,5 milijonov evrov), lahko zdaj dodam, da 1500 vodilnih ljudi v londonskem Cityju (bankirji, različni finančni maherji, računovodje, pravniki, davčni svetovalci…) pričakuje, da bodo v prvih dneh januarja dobili povprečno letno nagrado za leto 2014, ki bo 21 odstotkov višja od lanske, in znesla blizu 160.000 evrov (kar je skoraj 100.000 več je povprečna britanska letna plača). Razdelili jih bodo samo nekaj tednov pred uvedbo omejitev nagrad bančnikov v članicah EU na sto odstotkov plače (Cameronova vlada je hotela preprečiti to omejitev, pa se ji ni posrečilo).

Tudi plače so v Cityju v letu 2014 poskočile. Za osem odstotkov. Na več kot 128.000 evrov povprečne letne plače.

Leto 2014 nam je, šest let po izbruhu velike finančne krize, zaradi katere smo na… stradali skoraj vsi razen “storilcev” (bankirjev, finančnih maherjev in politikov) in bogatašev, ponudilo nove dokaze tega, da je glavni razlog za to krizo zelo živ in zdrav (na svoj bolni način): pohlep, o katerem najbolje priča v Britaniji že groteskni prepad med resno bogatimi in vsemi drugimi, posebno revnimi, ki je v Britaniji večji kot v kateri koli drugi državi v Evropi. En sam odstotek Otočanov z najvišjimi zaslužki (vsi tisti, ki danes zaslužijo najmanj 160.000 funtov na leto) danes pospravi trikrat večji delež skupnega letnega zaslužka Britancev kot ga je pred tridesetimi leti.

Pohlep elit je še naprej zakon, desničarski demagogi neoliberalizma pa nezadovoljstvo ljudi precej uspešno preusmerjajo na “lene socialce”, na “tatinske priseljence” in na - po njihovem - preplačane uslužbence državnega sektorja

Škoti ostali v Združenem kraljestvu!?

"Pa to ne more biti res…" v letu 2014 sem glasno izrekel tudi 19. septembra, ko so objavili izid škotskega referendum o neodvisnosti, na katerem se je večina Škotov (55,3 odstotka) odločila ostati v Veliki Britaniji. Po dobrih treh stoletjih bi lahko zaživeli v samostojni, neodvisni državi, pa ne bodo, čeprav sta jim je zdaj že bivši prvi prvi minister škotske vlade Alex Salmond (poraženi politiki po lepi stari otoški navadi po porazih odstopijo) in tabor zagovornikov zatrjevala, da je prvi cilj neodvisne Škotske nastanek boljše, pravičnejše in bolj enakopravne družbe.

Mislim, da se je vse preveč Škotov odzvalo na strahove, ki so jih med njih več mesecev pred referendumom sejali politiki iz Londona preden so zadnje dni začeli javno, na Škotskem, ljubiti škotsko zastavo in izražati strastno ljubezen do tristo sedem let starega razmeroma dobrega zakona angleške in škotske kraljevine (ta ni bil sklenjen iz ljubezni, ampak zaradi škotskih ekonomskih težav leta 1707 in podkupovanja škotskega plemstva). Škote so strašili tudi številni ekonomisti.
Najbolj jih je verjetno prestrašil eden izmed vodilnih ameriških ekonomistov, "novokensijanec" (John Meynard Keynes je bil britanski ekonomist in eden očetov moderne makroekonomske teorije) Paul Krugman, gostujoči profesor londonske ekonomske šole, ko je v svoji kolumni v New York Timesu napisal: "Sporočilo imam za Škote: Bojte se, zelo se bojte! Tveganja z neodvisnostjo so ogromna. Morda mislite, da bo Škotska postala še ena Kanada (bogata država, ki ji gre dobro tudi zato, ker trguje z veliko južno sosedo, ZDA), vendar je veliko verjetno da boste postali Španija brez sonca."

Ledeni mraz v najbolj toplem letu!?

Konec starega leta, ko je po vsej Britaniji mraz kot že dolgo ne, njen velik del pa pokrit s snežno odejo in poledenel, je težko verjeti, da je bilo leto 2014 menda najtoplejše leto v zadnjih več kot štiristo letih (na Otoku so temperature začeli dnevno zapisovati v sedemnajstem stoletju). Bilo je za 0,1 stopinjo Celzija topleje od dosedanjih rekordno toplih let 1998 in 2010. Poletje je bilo hladnejše kot ponavadi. Zato pa sta bili precej toplejši pomlad, za 1,3 stopinje, in jesen, za 1,4 stopinje.

Skoraj vseh deset najtoplejših let je iz tega, 21-tega stoletja. A še kdo dvomi v globalno segrevanje?

Bodite na toplem in lepo praznujte prihod novega leta, ki naj bo zdravo, srečno in boljše od starega.