Britanska demokracija po volitvah: vladavina (slabe četrtine) ljudstva!

Pa smo dobili to, česar nismo pričakovali in česar si velika večina ni želela. Dobili smo to, kar si je želelo ali za kar se je iz drugih razlogov odločilo samo 11.334.920 Britancev. To je dobra tretjina od tistih 66,1 odstotka volilnih upravičencev, ki so se v četrtek potrudili na volišče oziroma slaba čertina od vseh volilnih upravičencev: pet let vladavine konservativne stranke. Dolga bo, zelo dolga …

Čudežna zmaga?

Tega si ni želelo dobrih 19 milijonov izmed tistih, ki smo prišli na volišča.

In to naj bi bila demokracija? Vladavina demosa (ljudstva)?
Raje ne razmišljam o tem, kako so se zmagovalci in njihovi super bogati in drugi bogati pokrovitelji smejali za hrbtom velike večine volilcev, in se spogledovali, češ, neverjetno, kako nam je pa to uspelo? Po vsem tem, kar smo jim naredili v zadnjih petih letih? Po petih letih letih varčevanja in surovega in tu in tam dobesedno zlega kleščenja proračuna za sociale? In kljub temu, da so težko breme reševanja krize in gospodarskega okrevanja nosili vsi razen najbogatejši Otočani, ki so iz krize izpluli v še večjih jahtah… in s podvojenim bogastvom?

Res neverjetno! Čudežna zmaga! Še sami gotovo niso mogli verjeti, da je to možno. Medtem ko so z drago penino nazdravljali zmagi. Je pa res, da so konservativci za zmago brezsramno posegli po vsem, po čemer so mogli, od laži in strašenja, do izbora mladih spolno privlačnih kandidatk, ki so jih postavili proti starejšim moškim kandidatom drugih strank v volilnih okrožjih, v katerih naj ne bi imeli nobene šanse zmagati.

Minister in lepotica

Tako je na primer izgubil poslanski sedež v volilnem okrožju Twickenham pri Londonu, ki ga je v parlamentu zastopal osemnajst let, 72-letni liberalni demokrat Vince Cable, najpametnejši britanski politik in minister v dosedanji koalicijski vladi, v kateri je pogosto opazno nerad sodeloval s konservativci. Ti so proti Cableu, ki je edini v Britaniji napovedoval bančno-finančno krizo leta 2008, postavili 41-letno prikupno, seksualno privlačno in postavno zdravnico Tanio Mathias.

Pred petimi leti je Cable v tem okrožju zmagal s 54,4 odstotka glasov (konservativni kandidat jih je dobil 34,1). V četrtek ga je porazila dr. Tania, ki je dobila 41,3 odstotka glasov. Cable jih je dobil 38.

Minule parlamentarne volitve si bodo Britanci zelo dobro zapomnili zaradi vrste razlogov, ki jih bom nanizal, ampak naj se prej malo poigram s številkami. Ker so zelo zanimive.

Z veliko glasov do veliko, srednje veliko in malo poslancev!?

Konservativcem Davida Camerona je dalo svoj glas omenjenih dobrih enajst milijonov oziroma 36,9 odstotka volilcev. V novi 650-članski poslanski zbornici bodo imeli 331 poslancev.

Za laburiste je glasovalo 9.347.326 oziroma 30,4 odstotka volilcev, ki so jim prinesli 232 poslancev.

Za stranko UKIP (Stranko za neodvisnost Združenega kraljestva) je glasovalo 3.881.129 oziroma 12,6 odstotka volilcev, ki so jim zagotovili enega samega (prvega) poslanca.

Za liberalnodemokratsko stranko je glasovalo 2.415.888 oziroma 7,9 odstotka volilcev, s katerimi so osvojili osem poslanskih sedežev.

Za Škotsko nacionalno stranko (SNP) je glasovalo 1.454.436 oziroma 4,7 odstotka volilcev, v novi poslanski zbornici pa bodo imeli 56 poslancev.

Zelena stranka je dobila 1.157.613 oziroma 3,8 odstotka glasov in bo imela eno poslanko.

Demokratična unionistična stranka (DUP – iz Severne Irske) je dobila 184.260 oziroma 0,6 odstotka glasov, v novi poslanski zbornici pa bo zasedla osem sedežev ... In tako naprej.

Neznosnost večinskega sistema

Zanimive številke, ki stranke po številu dobljenih glasov razvrščajo takole: konservativci (36,9 odstotka), laburisti (30,4), UKIP (12,6), liberalni demokrati (7,9), SNP (4,7), Zelena stranka (3,8), DUP (0,6) …

Po številu dobljenih poslancev je vrstni red precej drugačen: konservativci (331, kar je majhna večina v 650-članski poslanski zbornici), laburisti (232), SNP (56), liberalni demokrati in DUP (8), UKIP in Zelena stranka (1) …

Dobrodošli v nepošteni nereprezentativni in nedemokratični večinski volilni sistem, po katerem zmagovalec (in njegova stranka) dobi vse oziroma poslanski sedež, poraženci pa, tudi če so dobili samo en glas manj, nič. Že dan po minulih volitvah in njihovem povsem presenetljivem izidu je bil ta sistem na udaru številnih kritik poražencev in zagovornikov boljše demokracije. Ne prvič. Pa se ga Britanci vseeno oklepajo, ker so jih politiki dveh velikih strank, konservativne in laburistične, ki si ravno zaradi večinskega volilnega sistema že stoletje podajata kljuko oblasti, vedno prepričevali, da proporcionalni sistem in koalicije prinašajo politično nestabilnost.

Po minulih petih letih koalicije konservativcev in liberalnih demokratov ni mogoče reči, da je bila Britanija politično nestabilna, reči pa je mogoče, da so, ker so bili v koalicijski vladi, liberalni demokrati konservativcem preprečili še bolj surovo kleščenje sociale, ki je kljub temu dalo največji pečat vladavini koalicije pod konservativno taktirko. Okleščena je bila za 21 milijard funtov, kar je dramatično povečalo število revnih, revščino revnih in prizadelo veliko ljudi, posebno otroke, mlade in invalide.

Zdaj bodo konservativci pet let lahko delali, kar bodo hoteli.

In to nikakor ne more biti dobro. Med drugim zato, ker so napovedali še za 12 milijard funtov kleščenja sociale.

Vladavina ljudstva (hahaha)!

Volitev se ni udeležilo 33,9 odstotka volilnih upravičencev.

To se skoraj ujema s tistimi 37-timi odstotki vprašanih volilnih upravičencev, ki so v nedavni raziskavi dejali, da še nikoli niso volili na parlamentarnih volitvah. Sedem milijonov Otočanov, ki bi lahko volili, se ni niti registriralo za volitve …

V tej raziskavi je obenem celo 69 odstotkov vprašanih dejalo, da jih politika ne zanima.

To so za britansko demokracijo kot “vladavino ljudstva” skrb zbujajoči statistični podatki. To velja tudi za razloge, ki so jih vprašani navedli za nezanimanje za politiko: politika me dolgočasi (33%), politike ne razumem (28%), ni mi mar za politiko (24%), moje mnenje ne šteje (21%), politika je za bogate (15%), drugi razlogi (6%) …

Ne vem, kaj si mislite o obvezni udeležbi na volitvah in denarnem kaznovanju volilcev, ki ne volijo. Sam sem zdaj še bolj za to, kot sem bil kdaj prej.

Politika je za bogate?

V minulih petih letih je, kljub temu, da liberalni demokrati trdijo, da so “bremzali” konservativce (stranko bogatih), kolikor so jih kot manjšinski partner lahko, je politika vsekakor bila za … bogate in super bogate. V prihodnjih petih letih bo verjetno še bolj. Ker bodo konservativci vladali sami. Delali, kar bodo hoteli.

Res je neverjetno, kako jim je uspelo tako naplahtati dovolj veliko ljudi, da so na oblasti po teh dramatičnih volitvah ostali sami. Brez “bremz” nove koalicije, ki so jo vsi napovedovali.

Tudi predvolilne ankete – raziskovanje in napovedovanje izida volitev – so nekaj posebnega in nekaj, o čemer bi kazalo pošteno razmisliti, pa ne samo zato, ker jih lahko prirerejajo in jih nekateri gotovo prirerejajo, ampak tudi zato, ker vodijo v tako imenovano taktično glasovanje (ne glasuješ za kandidata stranke, v katere program verjameš, ker ankete pravijo, da ne more zmagati, ampak za kandidata stranke, ki utegne premagati favoriziranega kandidata stranke, ki je ne preneseš), ki ga je bilo na teh volitvah zelo veliko.

Pristranske ankete?

Niti ena sama raziskava volilnih namenom ni ves čas dolge volilne kampanje kazala na to, da bi utegnili konservativci osvojiti poslansko večino. V vseh so bili konservativci in laburisti ali povsem izenačeni ali pa so imeli prvi ali drugi kakšen odstotek prednosti.

In kaj se je zgodilo v manj kot uri po tistem, ko so zaprli volišča: že prva napoved izida volitev (na podlagi izpraševanja volilcev po glasovanju) je bila: konservativna večinska zmaga …

Vsi, od politikov do komentatorjev – veteranov so bili šokirani.

Anketne agencije so postale industrija, katerih lastniki so bogataši in instiktivno in drugače naklonjemi konservativcem, se zgovarjajo na tako imenovane “sramežljive konservativce”, ljudi, ki ne želijo, da bi svojci, prijatelji in znanci vedeli, da glasujejo za konservativce (ker jih je sram), in na fragmentacijo glasov na številne stranke (462 jih je bilo), vendar to ni to …

Britanski Svet za ankete je že sporočil, da bo sprožil neodvisno raziskavo “morebitnih razlogov za pristranskost” anket. So pred volilci prikrivali precejšnjo prednost konservativcev, da bi volilo še več vedno bolj discipliniranih konservativnih volilcev? Vse je možno.

Bo Velika Britanije še “večja”?

Medtem ko smo dan po volitvah pričakovali, da se bodo začela dolgotrajna pogajanja o novi koaliciji je namesto tega premier Cameron po presenetljivi zmagi konservativcev, volilni katastrofi laburistov in političnem pokolu partnerjev v dosedanji koaliciji, liberalnih demokratov, že sredi dneva lahko sporočil, da je bil pri kraljici in da bo ustanovil konservativno vlado.

Za dobro mero je dejal, “da lahko skupaj naredimo Veliko Britanijo naredimo še večjo (figurativno)”, čeprav se je v dolgi kampanji osredotočil na samo na to, da je noč in dan strašil volilce, da bi laburisti na vladi, uničili gospodarsko okrevanje, ampak tudi na sejanje razdora med Angleži in Škoti in podžiganje škotskega in angleškega nacionalizma. Zakaj? Ker je dobro vedel, da bo s tem na volitvah škodoval laburistom tako na Škotskem kot v Angliji, in koristil konservativcem (kako jih Škoti ne Marajo!) v Angliji. Ne samo laburistom, ampak tudi liberalnim demokratom.

“Premeirsko” sejanje razdora

Premier Združenega kraljestva je sejal razdor v kraljestvu in strašil Angleže s škotskim nacionalizmom, da bi ostal premier kraljestva, čeprav je lani samo malo manjkalo, da bi ga Škoti zapustili? In je za to, da bi si pomagal do zmage konservativcem v kampanji “pomagal” škotskim nacionalistom?

Natančno tako. Brez rasti škotskega in angleškega nacionalizma med kampanjo gotovo ne bi ostal premier.

Pri tem in vsem drugem je imel Cameron podporo ne samo britanske veje Murdochovega medijskega imperija v Britaniji, ampak tudi vseh drugih desničarskih časopisov, katerih lastniki so milijarderji. Vsi po vrsti, od Daily Telegrapha do Daily Maila, so Britance pozvali naj glasujejo za konservativce in povsem nekritično in bresramno širili dve veliki laži, da so konservativci v minulih petih letih rešili gospodarstvo, ki naj bi ga skoraj bankrotirala prejšnja laburistična vlada. Obenem je ponavljal, da laburistom enostavno ni mogoče zaupati vodenja gospodarstva in finance. Laburiste sta pred volitvami, sicer ne brez kritike, pozvala samo dva časopisa, Guardian in Observer. Desničarski Daily Express, ki sicer podpira konservativce, pa je svoje bralce pred letošnjimi volitvami pozval naj glasujejo za UKIP, vendar ne povsod: “Glasujte za UKIP v laburističnih volilnih trdnjavah. Čas je, da jih razbijete. Čas je, da rečete ne nevarni laburistični blagovni znački socializma.” Mislim…

Proti napredni politiki

Obenem so ta in vsi drugi desničarski časopisi v takšni ali drugačni obliki Britance še bolj kot Cameron volilce strašili s Škotsko nacionalno stranko in njeno razmeroma novo voditeljico in škotsko premierko Nicolo Sturgeon, zvezdo letošnje volilne kampanje.

Kaj bi lahko bilo tako narobe s SNP in njeno prikupno, odločno in jasno in glasno govorečo voditeljico? Razen – za zagovornike Velike Britanije, ki vključuje Škotsko – tega, da gre za vladajočo škotsko stranko in njeno voditeljico, ki si želita neodvisne Škotske?

Prav nič slabega nočeta nikomur, saj zagovarjata konec politike varčevanja, na katero so bili v preteklih petih let obsojeni vsi razen bogatih. Obenem se SNP in Nicola zavzemata za “progresivno”, napredno politiko, ki bi ustavila poglabljanje prepada med bogatimi in vsemi drugimi, posebno revnimi, in ustvarila enakopravnejšo in pravičnejšo družbo (zakaj nihče več ne govori o enakoptravni in pravični družbi!?). SNP, ki je lani tesno izgubila referendum o neodvisnosti (55,3 odstotke jih je bilo proti, 44,7 odstotkov za), je tudi odhod iz Britaije zagovarjala med drugim s tem, da želi na Škotskem pravičnejšo družbo kot je v Britaniji.

Nestabilnost, negotovost in kaos?

Tri besede, ki jih je kar naprej ponavljal v kampanji so bile: nestabilnost, negotovost in kaos. Z njimi je kar naprej strašil volilce, ko je opisoval domnevne posledice manjšinske laburistične vlade, ki bi jo v britanskem parlamentu podpirala Škotska nacionalna stranka (SNP).

Še prešnjo soboto je dejal tole: “Če se hočete kot jaz izogniti laburistični vladi, ki bi jo držala pokonci SNP, kar je ne samo možen izid, ampak zelo možen izid volitev, ker laburisti ne morejo sami dobiti večine, in če se bojite imeti vlado, ki bi jo izsiljevala skupina ljudi (SNP), ki ne želi uspeha naši državi (Veliki Britaniji) in celo ne želi, da bi naša država obstajala (referendum o neodvisnosti), potem glasujte za konservativno stranko!”

In dovolj Angležev je glasovalo zanjo. Koliko jih je posredno glasovalo proti domnevni navezi laburisti-SNP ne bomo nikoli vedeli. Kot ne bomo nikoli vedeli, koliko ljudi je glasovalo proti laburistom zaradi osebnih napadov, žalitev, norčevanja in vsega drugega, česar je bil deležen zdaj že bivši laburistični vodja Ed Miliband.

Poraženi laburisti so imeli pravi program za veliko večino Otočanov, pa verjetno res nepravega vodjo, ki se ni znal dovolj dobro postaviti po robu trditvi konservativcev, da so laburisti povzročili krizo leta 2008, oni pa rešili gospodarstvo (eno in drugo je velika laž) ali proti konservatvnemu stigmatiziranju socialcev kot lenuhov in sejanju razdora med delavci v državnem in zasebnem sektorju, in izkoristiti priznano novo konservativmo kleščenje sociale za še dvanajst milijard funtov.

Nekateri trdijo, da se je Miliband preveč odmaknil iz politične sredine na levo, sam mislim, da se je premalo.

Katastrofe in nanizanka odstopov

Posledica je bil katastarofalni poraz laburistov na volitvah, posebno na Škotskem, kjer so izgubili 40 od 41 poslancev.

Še večjo politično katastrofo , največjo v svoji zgodovini, pravi pokol poslancev, so doživeli levosredinski liberalni demokrati. Po volitvah imajo samo še osem poslancev. Izgubili so jih 47. Kaže, da so jih volilci kaznovali za samo sodelovanje v koaliciji s konservativci, za vladino varčevanje in za njihovo odmevno prelomljeno obljubo (mladi volilci) o odpravi univerzitetnih šolnil, ki so se prav nasprotno potrojile. Medtem so konservativce nagradili za vprašljivo gospodarsko okrevanje in enako vprašaljivo zmanjšanje nezaposlenosti.

Ker imajo v britanski politiki zelo lepo navado, po kateri poraženci odstopijo, sta že dan po volitvah odstopila voditelja obeh strank: Ed Miliband in Nick Clegg.

UKIPovskega potresa ni bilo

Odstopil je tudi Nigel Farage, vodja stranke UKIP, ki je napovedovala politični potres, pa je osvojila samo en poslanski sedež.

Resnici na ljubo: v primerjavi s prejšnjimi volitvami je ta neznosna stranka, ki za vse britanske tegobe krivi priseljence iz EU in EU, dobila največ novih volilcev (9,5 odstotka več medtem ko je na primer za zmagovite konservativce glasovalo samo 0,8 odstotka več volilcev kot leta 2010) in je po številu glasov tretja v državi, z 12,6 odstotki glasov. Zaradi večinskega volilnega sistema ima samo enega poslanca, ker je samo v enem okrožju dobila največ glasov. V proporcionalem sistemu bi imela 81 poslancev, zmagoviti konservativci pa 239, skoraj 100 manj kot jih imajo… Vseeno se je UKIP odrezala veliko slabše kot so ji napovedovali, v vsakem primeru pa je pomagala konservativcem, saj je največ glasov pobrala laburistom.

Bo škotski cunami pomanjšal Britanijo?

Politični cunami je doživela Škotska, kjer Škotska nacionalna stranka, zagovornica škotske neodvisnosti, ni zmagala samo v treh od 59-tih okrožij in jo bo v britanskem parlamentu namesto dosedanjih 6 zastopalo 56 poslancev.

Omenil sem, da je premier Cameron po volitvah spravljivo dejal, da lahko Velika Britanija postane še večja…

Dvomim. Bolj verjetno je, da se bo zaradi njegove najbolj znane obljube pred volitvami in podžiganja škotskega in angleškega nacionalizma med volilno kampanjo v bližnji prihodnosti prej… zmanjšala. Izgubila velik del ozemlja in pomena.
Po solidni Cameronovi zmagi in cunamijski zmagi Škotske nacionalne stranke na Škotskem sta Velika Britanija veliko bližje izhodu iz Evropske unije, Škotska pa izhodu iz Britanije. Referendum o britanskem članstvu v EU je Cameron obljubil za leto 2017, a utegne biti, pod pritiskom evroskeptičnega desnega krila konservativcev, že prej. Drugi škotski referendum o neodvisnosti je samo vprašanje bolj kratkega časa, in trenutka, ko bo SNP stoodstotno prepričana, da se bo večine Škotov odločila za neodvisnost.

Povezana odhoda

Ta trenutek utegne priti prej kot si mislimo, ker sta oba potencialna odhoda tesno povezana.

Veliko je odvisno od rezultatov volitev škotskega parlamenta, ki bodo prihodnje leto. Od tega ali se bo ponovil SNP-jevski cunami…

Že po britanskih parlamentarnih volitvah je prejšnji vodja SNP Alex Salmond, ki je po novem eden izmed 56 poslancev SNP v britanskem parlamentu, dejal, da Cameronova nova konservativna vlada “nima nobene legitimnosti severno od meje” (na Škotskem, kjer so izvolili samo po enega konsertivnega, laburističnega in liberalno.demokratskega poslanca).

Veliko je odvisno tudi od tega (če bo SNP zdržala do takrat in se ne bo že prej odločila za drugi referendum), kako se bo iztekel britanski referendum o članstvu v EU leta 2017. Če bi se večina britanskih volilcev na tem referendumu odločila za odhod iz EU, večina Škotov pa za ostajanje v EU, bi to – po besedah škotske premierke in voditeljice SNP Nicole Sturgeon avtomatično vodilo v referendum o neodvisnosti. Ta je, po mojem, v vsakem primeru nekaj neizogibnega.