Blair zapušča dvorezno zapuščino

V sredo bo minilo deset let, odkar se je na Downing Street 10, kjer tradicionalno prebivajo predsedniki britanskih vlad, preselil Tony Blair. Leta 1997 je 43-letni Blair - z gostimi lasmi in polno mero zagnanosti - postal najmlajši britanski premier po letu 1812. Deset let pozneje se - z opazno bolj redkimi in sivečimi lasmi - pripravlja na odhod z vrha vlade in laburistov. Podpora slednjih je rekordno nizka, Blairovo zapuščino pa je skalila njegova podpora ZDA in njihovi vojni v Iraku.

Po porazu na lokalnih volitvah, nizki javni podpori laburistov - ta je trenutno le 30-odstotna - in vse glasnejših pozivih k odstopu znotraj stranke se je Blair lani zavezal, da bo do septembra letos odstopil. Tudi sam priznava, da bo njegovo predčasno slovo koristilo laburistom, saj bo "skupaj z njim odšel tudi velik del statičnosti in nepriljubljenosti, ki se po desetih letih primeta vsakega premiera".

Večina si želi velike spremembe

Glede tega, kako bo potekal prehod v post-Blairovo obdobje, je zaenkrat malo znanega. Javnost lahko le ugiba, ali se bo njegov naslednik na vrhu stranke in vlade, 56-letni finančni minister Gordon Brown, odločil za kontinuiteto ali spremembo. Več kot polovica volivcev si želi popolnega odmika od Blairovih let, zaradi vse višjega davka iraške vojne, plačanega v človeških življenjih in denarju, narašča nezadovoljstvo tudi znotraj Laburistične stranke.

Analitiki predvidevajo, da bo Brown v kratkem določil urnik umika britanskih vojakov iz Iraka. Poudarjajo tudi, da bo moral London na novo uravnotežiti svojo zunanjo politiko med ZDA in Evropsko unijo. Konservativci, ki jih trenutno podpira okoli 40 odstotkov volivcev, napovedujejo, da bo njihova priljubljenost po odhodu Blaira še narasla, zaradi česar bo novi laburistični premier morda celo prisiljen razpisati predčasne volitve.

Podložnik Bele hiše?

Anthony Charles Lynton Blair je bil rojen leta 1953 v škotskem Edinburghu. Po študiju prava na Oxfordu je postal odvetnik. Med laburisti, ki so se takrat soočali s hudo krizo, se je hitro prebijal proti vrhu, dokler se ni leta 1994 zavihtel na čelo stranke, tri leta pozneje pa tudi na čelo vlade, kjer je po 18-letni vladavini konservativcev nasledil Johna Majorja.

Karizmatični in mladostni Blair je deloval osvežujoče in v stiku s časom. Že avgusta 2004 je podrl rekord kot britanski laburistični premier z najdaljšim nepretrganim mandatom. Kmalu po prihodu na oblast 2. maja 1997 je izrazil upanje, da bo njegova generacija prva, ki svojih otrok ne bo pošiljala v vojne. V naslednjih desetih letih je britanske vojake v boj poslal večkrat kot kateri koli drug britanski voditelj po koncu druge svetovne vojne. Za človeka z omejenimi izkušnjami na področju mednarodnih odnosov je namreč zelo hitro oblikoval, pozneje pa odločno branil svojo zunanjo politiko posredovanja in zavezništvo z ZDA.

Udeležba pri invaziji na Irak marca 2003, zaradi katere se ni nikoli opravičil in ni nikoli priznal njenega neuspeha, je spodkopala njegov sloves doma in po svetu. "Prav tako kot se nekdanji ameriški predsednik Richard Nixon ni nikoli otresel Watergatea, Blair morda ne bo nikoli stopil iz sence Iraka," je zapisal politični zgodovinar Dominic Sandbrook.

Blairovo usodo je dokončno "zapečatila" njegova nezmožnost, da bi pomembneje vplival na odločitve ameriškega predsednika Georgea Busha. Percepcija Blaira kot podložnega častilca Bele hiše se je potrdila leta 2006, ko London in Washington nista podprla mednarodnih pozivov za končanje ofenzive Izraela v Libanonu.

Bolj uspešen na domači fronti

Na področju gospodarstva sta Blairovo desetletje zaznamovali predvsem makroekonomska stabilnost in hitra gospodarska rast, pospremljeni z nizkimi obrestnimi merami, nizko inflacijo in nizko stopnjo brezposelnosti. Pomembna je bila uvedba minimalne plače ter prenos odločanja o ključni obrestni meri na centralno banko. Kljub temu številni ekonomisti svarijo, da se Velika Britanija opoteka na tankem ledu, ter opozarjajo na nizko produktivnost, širjenje javnega sektorja in pregret stanovanjski trg.

Na "domači fronti" je Blair uvedel nekaj najobsežnejših ustavnih reform v zadnjih stoletjih, s katerimi sta Škotska in Wales dobila širšo avtonomijo in lastne voljene regionalne skupščine. Leta 1998 je bil med podpisniki velikonočnega mirovnega sporazuma na Severnem Irskem, 8. maja, ko naj bi bila oblikovana nova severnoirska vlada, pa bo zabeležil enega svojih največjih uspehov. Omeniti velja še delno reformo neizvoljene lordske zbornice in zakon, s katerim so bile v Veliki Britaniji izenačene pravice heteroseksualnih in istospolnih parov.

Manj pozitivno se je Blair odrezal pri izpolnjevanju obljube, da bo politiko očistil korupcije. Decembra lani je postal prvi britanski premier, ki ga je v okviru kazenske preiskave zaslišala policija, in sicer glede trditev, da naj bi stranke, tudi laburistična, v zameno za finančne prispevke podeljevale plemiške časti oziroma sedeže v lordski zbornici. Premier je bil v škandalu "denar za časti" sicer zaslišan kot priča in ne kot osumljenec.

Izraz "blairizem" ima za tiste, ki poudarjajo, da reforme "novega laburizma" niso izpolnile pričakovanj in da je Blairova agresivna zunanja politika škodila ugledu Velike Britanije v svetu, negativen prizvok. Tisti, ki laburističnemu premieru z najdaljšim stažem priznavajo, da je preoblikoval in moderniziral tako svojo stranko kot tudi celotno britansko politično areno in ju popeljal v 21. stoletje, pa bodo "blairizem" razumeli drugače.

Datum odhoda bo sporočil naslednji teden

Blair je napovedal, da bo točen datum svojega odhoda s premierskega položaja sporočil naslednji teden. "Svojo odločitev bom sporočil naslednji teden," je Blair ob deseti obletnici prepričljive zmage laburistov na volitvah leta 1997 dejal za britansko televizijo GMTV. Blair je priložnost izkoristil še za pohvalo svojega verjetnega naslednika, finančnega ministra Browna, za katerega je dejal, da bo "odličen premier".

Blairova naznanitev datuma odstopa bo v Laburistični stranki sprožila tekmo za položaj vodje stranke in njegovega namestnika, saj je namestnik premiera in namestnik vodje laburistov John Prescott napovedal, da bo odstopil skupaj z Blairom. Do sedaj sta poleg Browna svojo kandidaturo za mesto vodje laburistov napovedala še dva člana stranke, vendar pa po ocenah nimata dovolj podpore med poslanci znotraj stranke.

Boj za položaj namestnika vodje stranke je že napovedalo več kandidatov, med njimi tudi minister za Severno Irsko Peter Hain, ministrica za mednarodni razvoj Hilary Benn in minister za šolstvo Alan Johnson.