'Bilo je toliko trupel, da nisem imel kje stati'

Letalo, na krovu katerega sta bila predsednik Ruande Juvenal Habyarimana in njegov burundijski kolega Cyprien Ntaryamira, bi moralo zvečer, 6. aprila 1994, pristati v ruandski prestolnici Kigali. Politika sta se vračala s podpisa mirovnega sporazuma z etnično skupino Tutsijev v Tanzaniji.

A letalo ni nikoli pristalo. Bilo je sestreljeno. S tem pa je izbruhnil "pekel na Zemlji" – dokončno je eksplodiralo sovraštvo med dvema skupinama, ki se je kuhalo dolga leta.

Hutujci in Tutsiji

Čeprav okoli 85 odstotkov prebivalstva Ruande predstavljajo Hutujci, so bili manjšinski Tutsiji tisti, ki so dolga leta obvladovali državo. Če sta bili v preteklosti skupini znani po tem, da so bili prvi večinoma poljedelci, drugi pa živinorejci, sta se v številnih letih sobivanja pomešali, razlike so se zameglile.

Devetnajsto stoletje je nato območju prineslo kolonialno oblast, s tem pa so se v družbi začele pojavljati nove delitve. Belgijska kolonialna oblast je namreč podpirala Tutsije, medtem ko so Hutujci postajali vse bolj zatirani.

Sovraštvo je eskaliralo leta 1959, ko so Hutujci z revolucijo strmoglavili monarhijo Tutsijev, kar je povzročilo, da je okoli 300.000 Tutsijev pobegnilo v sosednje države, s čimer so doma postali še manjša etnična skupina.

Potem ko so izgnali vladarja, so Hutujci razglasili zmago, monarhijo je zamenjala republika, Ruanda pa se je izpod belgijske oblasti osamosvojila julija 1962.

A nova država ni rešila starih problemov. Etnično motivirano nasilje se je nadaljevalo še skozi naslednja desetletja.

Tutsiji, ki so ob prelomu z monarhijo pobegnili v tujino, predvsem v Ugando, so medtem krepili svoje sile in razmišljali o vrnitvi v domovino. Nastala je uporniška skupina Ruandska patriotska fronta (RFP), ki je leta 1990 napadla Ruando, boji pa so potekali vse do leta 1993, ko je bil dosežen mirovni sporazum. Ta je med drugim govoril o prehodni vladi, ki bi vključevala tudi RFP, kar pa je izjemno razjezilo predvsem skrajnejši del Hutujcev in postavilo temelje grozljivim dogodkom, ki so se zgodili le nekaj mesecev kasneje.

Nad družinske člane in prijatelje s kitajskimi mačetami

Kdo je zares sestrelil letalo, na katerem sta bila Habyarimana in Ntaryamira, tudi danes še vedno ni jasno. A to milic Hutujcev in ruandskih oboroženih sil (FAR) ni ustavilo, da za dejanje ne bi okrivilI Tutsijev. Tako se je začelo krvavo maščevanje nad njimi in zmernimi Hutujci.

Med prvimi ubitimi je bila zmerna hutujska premierka Agathe Uwilingiyimana in njenih deset belgijskih osebnih stražarjev. To je ustvarilo politični vakum, ki so ga dva dni kasneje zapolnili s tem, da so oblast prevzeli visoki vojaški predstavniki.

Pokol je bil izveden izjemno organizirano. Pripadniki milic so dobili kar sezname "nasprotnikov", ki so jih nato pobili z njihovimi družinami vred. Priskrbeli so jim tudi orožje.

Zlovešče "delo" jim je še olajšalo dejstvo, da so imeli ljudje na osebnih izkaznicah navedeno, kateri etnični skupini pripadajo. Marsikje so pred vasi postavili barikade, da žrtve ne bi mogle pobegniti, potem pa so se jih lotili – večinoma z mačetami – pred temi dogodki naj bi jih s Kitajske uvozili skoraj milijon.

H grozljivim razsežnostim pokola pa je prispeval način, na katerega je bila ustrojena takratna ruandska družba. Pritisk na pripadnike Hutujcev, da morijo "nasprotnike", je bil tako velik, da so številni možje pokončali svoje soproge iz vrst Tutsijev, njihove družine in celo otroke. Ob vsem tem pa je iz zvočnikov bobnela ekstremistična propaganda, da "se je treba znebiti ščurkov", ko je bil ubit kakšen vidnejši predstavnik Tutsijev, je bilo to javno povedano.

Pokol je še danes za marsikoga nepredstavljiv – ubijalo se je namreč na najbolj grozljive načine, tudi z rezanjem delov teles, predvsem splovil in dojk. Napol razkosane, a še vedno žive ljudi, so pustili na prostem in čakali, da so v mukah umrli.

Varnih krajev ni bilo – morili so v bolnišnicah, cerkvah, nekaj žensk, ki niso bile ubite, so odpeljali v spolno suženjstvo. To so bili dnevi, ko ni bilo mogoče zaupati nikomur – morili so namreč celo duhovniki. Redki preživeli so kasneje povedali, kako so se zatekli v cerkve – a tudi tam našli grozo. "Okoli mene je bilo toliko trupel, da ni bilo kje stati," se glasi eno od pričevanj.

Morilska sla je bila tako velika, da so ubijali s trikrat večjo hitrostjo kot nacisti, ki so si za to omislili plinske celice. Za pokol politične elite Tutsijev so na primer potrebovali le 12 ur. Po 100 dneh je večinoma pod ostrimi rezili umrlo okoli 800.000 ljudi.

Ko z rok mednarodne skupnosti kaplja kri

Generacije, ki se genocida v Ruandi ne spomnijo iz časopisnih zapisov in televizijskih zaslonov, se bodo danes zagotovo najprej vprašale – kaj je pri vsem skupaj počela mednarodna skupnosti.

Odgovor je zapleten. Nekje med "nič" in "prilivanjem olja na ogenj". Kolonialna oblast je bila namreč tista, ki je v veliki meri kuhala sovraštvo med skupinama in dopuščala razraščanje razkola na podlagi stereotipov, ki so bili absurdni do te mere, da so skupini delili po zunanjih značilnostih – tako naj bi bili Hutuji nižji, temnejši, s širšimi nosovi, Tutsiji pa višji, vitkejši. Pod črto so nekako "zaključili", da so Tutsiji bolj "razvita skupina" – in jim tudi namenjali temu prepričanju primerno vlogo.

Ko je kolonialna oblast odšla, se država s temi težavami ni znala spoprijeti, zunanje pomoči pa ni bilo.

V času genocida so imeli svoje pripadnike v Ruandi tako Združeni narodi kot Belgija, vendar – sicer zelo šibka enota ZN – ni nikoli dobila dovoljenja, da ustavi pokol.

Pri čemer so Združeni narodi vedeli, kaj se pripravlja. Kanadski general Romeo Dalliare, ki je bil na čelu misije ZN, je opazoval dogajanje in sumil, kaj se pripravlja. Že nekaj mesecev pred dokončnim izbruhom nasilja je namreč prejemal poročila o tem, da se kopiči orožje, mori otroke in posiljuje ženske. V New York je poslal opozorilo in prosil za pomoč. Njegove sile namreč tam niso smele uporabljati orožja niti v primeru, ko bi preprečili umor.

A je takratni generalni sekretar ZN Butros Butros Gali poziv preslišal. Po nekaterih poročanjih je samo nekaj let prej – takrat še kot egiptovski zunanji minister – bdel nad orožarskim poslom z Ruando. Padla je celo odločitev, da se zmanjša enota ZN v Ruandi z okoli 2500 na okoli 300 ljudi.

'Bog obstaja. Vem, ker sem se rokoval s hudičem'

Nekaj pripadnikov – z Dalliarom vred – se je odločilo upreti ukazom in ostati. Tega, da ni mogel posredovati in zaščititi ljudi, ni nikoli prebolel. "25 let kasneje je moja duša še vedno v Ruandi," je te dni povedal v pogovoru z Michaeom Enrightom.

Na izgovore ZN, zakaj niso ukrepali, danes pravi, da so vsi po vrsti "navadno sranje".

A če so politiki za svojo nedejavnost v tistem času našli opravičila, Dallaire Ruandi ne more ubežati. Dve desetletji terapije nista izbrisali občutkov krivde, ker ni preprečil genocida, čeprav ga – objektivno gledano – sam seveda ne bi mogel.

Ruanda je bila zanj pogled v mračno globino človeka: "Ni šlo samo za to, da jih ubijejo. Cilj je bil mučenje." "Vem, da obstaja bog, ker sem se rokoval s hudičem," je nekoč dejal. Tega, da je pogosto pomislil na samomor, ne skriva, da je posttravmatski stres skoraj uničil njegovo življenje tudi ne. Želje po smrti se je, pravi, znebil šele pred dobrim letom in pol.

Vprašanja, kaj je mislila mednarodna skupnost, da je nemo gledala pokol, medtem ostajajo. Še posebej je zadnja leta na tapeti vpletenost Francije. Francoski predsednik Emmanuel Macron je tako prav ob obletnici obljubil preiskavo. Aktualna oblast v Ruandi je namreč prepričana, da so francoske sile podpirale avtorje masakra – kar je Pariz doslej sicer zanikal.

Twitter predsednik, otroci posilstev in družba, ujeta med samocenzuro in željo po svobodi

Pokol se je končal 4. julija 1994, ko je dobro organizirana RPF s podporo ugandske vojske vkorakala v prestolnico Kigali. Okoli dva milijona Hutujcev – tako civilistov kot tistih, ki so bili vpleteni v pokol, je pobegnilo iz države – v strahu pred povračilnimi ukrepi.

Številne človekoljubne organizacije trdijo, da so se povračilni ukrepi dejansko zgodili, borci RPF naj bi pobili na tisoče ljudi, ko so se povzpeli na oblast.

Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je zaradi genocida obsodilo več deset odgovornih, pred domačimi sodišči so sodili okoli dvema milijonoma navadnih državljanov. Brez sojenja naj bi v zaporih umrlo na tisoče ljudi.

Uradno se danes državljani Ruande več ne delijo na Tutsije in Hutujce, ampak naj bi bila njihova identiteta "ruandska". Tako na papirju. V praksi ljudje drug drugega še naprej pogosto presojajo na podlagi oblike nosu, ki naj bi marsikaj povedala o njegovem izvoru.

Razkol v družbi ostaja, obe strani ostajata sumničavi druga do druge. Še vedno ostaja vprašanje, kdo bi se moral komu za kaj opravičiti, kdo bi moral komu kaj odpustiti, predvsem pa – ali je tistim, ki so kogar koli zatirali ali morili, res žal.

Državo danes vodi Paul Kagame, ki je vzniknil iz uporniškega gibanja. Medtem ko si je nabral precej pohval za nekatere ekonomske ukrepe, poskuse, da bi Ruando spremenil v tehnološko središče in poskuse, da jo odpre svetu, kar med drugim počne tudi tako, da je precej aktiven na Twitterju, kritike skrbijo "nepojasnjene smrti" njegovih nasprotnikov.

Genocid ostaja izjemno občutljiva tema, oblast se je zatekla k skrajnim ukrepom za preprečevanje širjenja sovraštva, a danes se mnogi sprašujejo, ali je s tem res pomagala. Govoriti o etnični pripadnosti je namreč prepovedano, med sovražni govor pa spada toliko stvari, da po mnenju marsikoga to onemogoča pogovor, ki bi ga družba morala opraviti. Nekateri predsedniku celo očitajo, da zavira družbeno spravo in se s pomočjo razdora drži na oblasti.

Razdor pod površjem je namreč jasen. "V nobeni drugi državi ne živi toliko množičnih morilcev v neposredni bližini žrtev oziroma njihovih družin," piše profesor afriških študij Phil Clark. Danes v ruandski družbi živijo številni, ki so plod posilstev med genocidom. Še ena tema, o kateri tamkajšnja javnost težko govori. Miren odnos, v katerem pa se nihče ne počuti lagodno. Nekako tako danes razmerja med obema skupinama opisujejo ljudje, ki živijo v Ruandi.

Veliko težav je zakril ekonomski razvoj, ki je ljudem dal upanje na boljše življenje in jim je pomagal, da odmislijo preteklo grozo. Zadnjih 25 let je v Ruandi večinoma mirno, smrtnost otrok se je od leta 2000 prepolovila, če je bil leta 1995 BDP v razrušeni državi okoli 125 dolarjev na osebo, je danes 800.

Ne gre nam slabo, pravijo številni prebivalci. Razen, ko gre za izražanje misli. Tukaj nihče ne pove, kaj v resnici misli, pravijo – ker je tako bolje oziroma bolj varno.

Številne pa skrbi, kaj bo. Kagame je danes star 61 let. Hvali se, da je s svojo avtoriteto združil razbito državo. A kaj bo pustil za seboj. Odprto ostaja vprašanje naslednika – kdo bo in kako bo vladal. Četudi marsikdo aktualnega predsednika ne mara, se boji, da se bodo po njegovem odhodu odprle stare rane, kar bi lahko pomenilo nove nemire. To so skrbi predvsem tistih, gre za okoli petino prebivalstva, ki so bili v času genocida že odrasli.

Na drugi strani pa so mladi, ki so odrasli v obdobju indoktrinacije v izobraževalnih taborih, kjer so jih učili, da ni pomembna etnična pripadnost, ampak dejstvo, da so državljani Ruande. Ti pa danes želijo več svobode, več demokracije, kot jo zagotavlja Kagame. Zanjo tudi že protestirajo in ni malo tistih, ki se bojijo, da bodo brez smiselnega dialoga ti protesti dobili etnično noto, ki bi lahko sčasoma vodila v obujanje ozračja, ki je povzročilo prelivanje krvi leta 1994.