Nočni mori na Bahamih ni videti konca, bojijo se izbruha bolezni

Teden potem, ko je orkan Dorian bahamski raj spremenil v nočno moro, še vedno ni znano, koliko ljudi je v divjanju narave umrlo. Uradno je mrtvih 45, a to je le začasna številka. Po opustošenih krajih vsem na očeh ležijo trupla nesrečnikov, mrtve skrivajo tudi še vedno nepregledane ruševine.

"Že teden dni je mimo. Trupla iz dneva v dan razpadajo," je za New York Times na resno grožnjo za javno zdravje opozoril McAdrian Farrington. Med tistimi, ki jih še vedno niso našli, je njegov petletni sin, a upanja, da bi bil še živ, nima. Dečka je pred njegovimi očmi odnesla voda, potem ko ga je dvignil na streho, kjer naj bi bil na varnem. 

Pogrešanih je več tisoč ljudi, koliko, ne ve nihče. Na končne številke bo treba počakati še nekaj tednov, če ne celo mesecev, poročajo tuji mediji. Brez strehe nad glavo je ostalo 70 tisoč od 400 tisoč prebivalcev otočja. 

Večina odšla. A ne vsi 

Na otoku Abaco, ki je poleg Grand Bahame utrpel neposredni udarec, teden dni po divjanju Doriana vlada mrtvilo. Zdi se, da je večina prebivalcev odšla, vztraja jih le peščica. Med njimi je Jackson Blatch, eden od nekoč 6000 prebivalcev Marsh Harbourja. Največje mesto na otoku je danes v ruševinah, uničenih je kar 90 odstotkov vseh stavb. A Blatch vztraja in se je že lotil obnove doma. "Vsi pravijo, naj grem. Kam pa? Moj načrt je, da obnovim otok," je dejal. Povedal je še, da ima hrano in vodo, elektriko mu daje generator, družbo in pomoč pa dobi od 25-letnega zeta. "Nočem v Nassau. Nočem v ZDA. Od nikogar nočem biti odvisen," je poudaril. 

Večina njegovih someščanov ni razmišljala tako. Vkrcali so se na ladje in letala in opustošenje pustili za seboj. Marsikdo med njimi za vedno. Številni so zatočišče poiskali pri sorodnikih v ZDA, več tisoč pa jih je zbežalo v Nassau, prestolnico otoka, ki na takšen pritisk beguncev ni bila pripravljena. 

Kdo bo odstranil trupla? 

Najbrž najhujši udarec sta utrpeli barakarski naselji v Marsh Harbourju, kjer so živeli večinoma haitski delavci. Čeprav imajo Bahami eno najstrožjih gradbenih zakonodaj v regiji, se je tam niso držali in na hitro zbiti domovi proti besnenju narave niso imeli možnosti. Od njih so ostale le ruševine in vonj po smrti, oblasti pa tamkajšnje prebivalce tudi po smrti obravnavajo tako, kot so jih prej - ignorirajo jih. "Niti pogledat ne pridejo. Briga jih," je o skupinah reševalcev, ki naj bi med ruševinami iskale mrtve in pogrešane, povedal Herbert Luberal. 47-letnik je novinarja New York Timesa popeljal med ostanke barakarskega naselja, kjer je živel tudi sam, in mu pokazal posmrtne ostanke več žrtev. Razpadajoča trupla predstavljajo veliko tveganje za javno zdravje, saj bi se lahko začele širiti bolezni. 

"Kmalu bo postalo zelo hudo. Ni hrane, ni pitne vode. V vodi ležijo trupla. Ljudje bodo zelo kmalu začeli zbolevati," je  petek napovedal 39-letni Serge Simon, ki se je z ženo in dvema majhnima otrokoma pripravljal, da zapusti opustošene kraje. "Iz uničenih avtomobilov smo črpali gorivo, da smo lahko prevažali poškodovane. Nimamo hrane, nimamo zdravil in nimamo vode," je povedal Tepeto Davis iz Marsh Harbourja.

A to ni edini dokaz počasnega in neorganiziranega odziva na katastrofo. Na bahamsko vlado letijo še očitki, da so prizadeti kraji prepuščeni na milost in nemilost tatovom, ki ropajo zapuščene objekte. Da bi utišali kritike in pospešili reševanje, so na prizadeta območja poslali dodatnih 900 pripadnikov policije in vojske. Predstavnik bahamske Nacionalne agencije za posredovanje v izrednih razmerah (Nema) pa je kritikam navkljub z odzivom zadovoljen. Glede na okoliščine je hiter in učinkovit, je dejal.