Torek, 4. 3. 2003
Vzdušje v »obleganem« se ni kaj dosti spremenilo. Ljudje so še vedno šampioni prijaznosti, odprti in pripravljeni pomagati. Predvsem pa so nas na vsakem koraku veseli. Zadnje dni je nekaj več nervoze, malce bolj je treba paziti na obnašanje in na pristop, ko se komunicira z ljudmi, ki praviloma slabo, če sploh, govorijo angleško. Možnosti nesporazuma so precejšnje in s stopnjevanjem vojne histerije bodo le še rasle. Osebno tudi po treh tednih bivanja tukaj nisem imel ene same slabe izkušnje, ne z ljudmi, ne z uradnimi osebami. Izredno zanimivo je opazovati, na kakšne načine dojemajo Iračane in njihovo državo mirovniki Živega ščita. Nekateri so paranoični, drugi so naivni, le redki se mi zdijo kolikor toliko prizemljeni. Eni se tudi v zasebnosti svojega prebivališča bojijo na glas izgovoriti ime Velikega dobrotnika, drugi v poznih nočnih uricah pijani rogovilijo po ulicah. Sam se na veliko klatim po Bagdadu. Kot zadnji ščitnik z lastnim prevoznim sredstvom uživam neomejeno svobodo. Na glavnih izhodih iz mesta so sicer kontrolne točke, na katerih pa še nikoli nisem naletel na težave. Zadnje dni sem preživel z Namaa in njenim norveškimi prijatelji. Namaa je pri 27-ih pobegnila iz Iraka, potem ko ji je režim ustrelil najprej prvega fanta in nekaj let kasneje še drugega. Njen oče, tudi oporečnik, ni več prenesel pritiskov. Zato je družina po skrivenčenih poteh pobegnila v Evropo. To je bilo pred 16-imi leti, zdaj je Namaa prvič spet v domovini, kot norveška državljanka in udeleženka Živega ščita. Ožigosana je in temu primerno super previdna, povsod vidi nevarnost. Moja izkušnja je povsem drugačna. Vojska, policija in vse tiste nevidne oči, ki me baje opazujejo iz skritih kotičkov, me ne spravljajo ob živce. Nasprotno, če se v mestu izgubim, stopim najprej k njim po nasvet in potem še malo pokramljam. V določenih situacijah je med ljudmi, predvsem kar se fotografiranja tiče, včasih opaziti nejevoljo, morda strah, po drugi plati pa se mi redno dogaja, da me kar sami odvlečejo v kako trgovino, lokal ipd, in zahtevajo, da jih posnamem, potem ko se prepričajo, da nisem novinar. Danes so me na eni od tržnic dobesedno izcuzali. Želel sem narediti nekaj posnetkov pouličnih rokodelskih delavnic – uro kasneje sem snemal bližnjevzhodno sago z množico živahnih statistov, še malo kasneje sem imel kamermana, režiserja, scenarista... Pobegnil sem lahko šele, ko sem prisotnim sveto obljubil, da jutri snemamo naprej. Mislim, da bom prelomil dano besedo.
V dneh pred odhodom iz Bagdada je eden mojih projektov video-obisk vseh točk, na katerih so stacionirani Živi ščiti. Popoldne sem iskal še zadnjo lokacijo, skladišče hrane v predmestni četrti Al Taji. Imel sem samo ime, pa še to v latinici, navigacija je bila cel problem. Med manualnim poizvedovanjem sta vehementno prisedla dva domačina, za katera se je kmalu izkazalo, da bi se rada samo malo peljala. Prepevali smo in migali z boki, medtem ko sem drvel vedno dlje ven iz mesta, jedli smo in pili, bili smo povsod, samo tam ne, kamor sem bil namenjen. Naposled sem ju moral vreči iz vozila, če sem želel vsaj približno slediti svojim načrtom. Skladišča nisem našel, našel sem hecne policaje na kontrolni točki, pili smo čaj, se kake pol ure režali naši jezikovni nebogljenosti in to je bilo to.
Vsak toliko se za kratek čas priključim enemu od premnogih sej Živega ščita. Jejhata. Nekaterim gre res za nohte. Še sreča, da se nam pridružuje vedno več starejših ljudi, ki s svojo umirjenostjo delujejo zdravilno. Angleži se zagrizeno oklepajo vodstvenih ambicij in se s tem vedno bolj postavljajo v out. Še zadnji Živi ščiti so se razporedili po strateških civilnih ciljih, vendar je ponekod zaradi notorično slabe koordinacije zmanjkalo postelj. Gneča, ljudje nimajo nobene intime, odlično gojišče za izbruh medosebnih sporov. Spet imam srečo, skupina v centrali za čiščenje pitne vodne, s katero delimo začasni dom, je najbolj idilična. Upokojena dunajčanka in dva mlada levičarja, Japonka Yukiko, Danka Helen, trije Američani, štirje Norvežani, Grk in jaz. Zabavni pogovori se ob nadvse zmernem pitju vlečejo pozno v noč, ko domišljija začne preskakovati lastne okvire. Predlog za direktno akcijo št. 13: zbobnamo medije vkup, ameriški člani Živega ščita javno zažgejo svoje potne liste, nakar isto storimo še vsi ostali udeleženci. Iraška vlada nam zagotovi letalo, ki nas odpelje naravnost v Združene države obljubljene Amerike. Urad za »domovinsko varnost« je v zagati – naj strpa še tristo ljudi v Guantanamo? Jih izolira, jim natakne na glave maske za senzorno deprivacijo, jih strpa v kletke in priklene na tla? Brez odvetnika, brez obtožnice, za nedoločen čas. Ne verjamem, da so ZDA ta trenutek kaj bolj svobodne od Iraka. Gotovo pa je, da bodo na naša slovenska vrata kmalu začeli trkati ameriški disidenti s prošnjo za azil.
Poteza turškega parlamenta je tukaj močno dvignila moralo, še dan pred tem se je zdelo, da so mestu in nam dnevi šteti. Življenje tu in danes je vnetljivo, en sam čustveni tobogan. Vsak dan komu popustijo živci, a ladja vendarle pluje naprej. Še vedno prihajajo novi ljudje, mediji nas še vedno oblegajo in veselo obračajo naše besede. Vse skupaj postaja predvidljiva burleska. Obkladajo nas z vsem mogočim, vprašanje pa je: če smo res tako nori, pokvarjeni in sploh in oh, zakaj se toliko ukvarjajo z nami, doma in po svetu. Gospodarji vojne in njihove ovce, med katere kaže vsekakor prišteti tudi marsikaterega Janeza, imajo kost za glodanje. To je dobro, dokler glodajo se ne posvečajo s tolikšnim žarom svojemu »poslanstvu«. Kar šteje, so stiki z ljudmi, z vso to žlobudro različnosti. Nekoč je veljal nemški slogan: predstavljaj si, da je vojna in da nihče ne gre vanjo. Danes velja: predstavljaj si, da je vojna in da pridejo vsi.
Sedim v internet kafeju hotela Palestina in se borim z nemirom okrog sebe. Ravnokar je neki Nemec dobil epileptični napad v trenutku, ko je vstal od računalnika in zakorakal proti administratorju. S čelom je udaril v tla, drobci razbitih naočnikov so mu grdo razrezali arkado. Nečloveško grgranje in trzanje telesa. Kri povsod. Moja denarnica med njegovimi zobmi, da se ne zaduši. Ima aids, pomislim, ko mu brišem kri in peno z obraza, z vato, ki se mi lepi na prste. Španka Maria reši situacijo. Oseba, ki je dobro uro sedela za računalnikom poleg mene in ki je sicer verjetno ne bi nikoli spoznal. Holger je v bolnici, spremlja ga tovariš. Roke so umite. Sestra Maria se mi nasmiha. Oba se zagrizeno osredotočava na tipkanje, ampak kaj, ko je svet okrog naju tako velik.
