Že navsezgodaj, ob 10.00 smo krenili na novo akcijo Balkan sobranja, tokrat izpred hotela El Andalous, v katerem je nastanjena druga velika skupina Živih ščitov. Direktne akcije so prerasle okvire ŽŠ, pridružujejo se nam tudi mirovniki iz drugih skupin. Zvezanih rok smo krenili po ulici Abu Namus proti bagdadski izpostavi Združenih narodov. Pred vhodom v dobro zastraženo poslopje se nam je »spontano« pridružila gruča protestnikov iz Bahreina. Pražnje napravljeni gospodje in gospe so zelo organizirano skandirali parole, v katerih pa ni bilo zaznati imena Velikega dobrotnika. Spet veliko medijev, spet ista vprašanja: vas ni nič strah smrti, ipd. Blazno inovativno. Potem so tu še iraški novinarji: ime, priimek, poklic, nacionalnost, ime očeta in matere, poklic, zakaj ste prišli v Irak, nasvidenje, naslednji prosim. Eva Marn se povzpne na ograjo in prebere našo izjavo/zahtevo. Čez kakih petnajst minut nas sprejme opravnik poslov, gospod Dubois.
Posede nas v svojo ološčeno pisarno, žejne roke planejo po sokovih in vodi in nas nadvse artikulirano pozdravi v nekaj svetovnih jezikih. Povemo mu kdo smo, kaj smo in kaj hočemo, gospod vljudno kima. Tudi on je proti vojni, službena etika mu prepoveduje odgovoriti na cca. vsako drugo vprašanje, je pa odločen v tem, da ZDA ne bi smele ukrepati brez soglasja Varnostnega sveta. Potem iz žepa potegne pesniško alegorijo Združenih narodov, ki da so kot mati, medtem ko so posamezne države njeni otroci. Aha, eni poredni, drugi pridni, tretji majhni in šibki ... ena taka povprečna družina pač. Domestic violence. OK, na svidenje.
Popoldne krenemo izpred našega hotela proti mostu Al Rašid (po pesniku Harunu). Nad glavami držimo petindvajset metrov dolg transparent z napisom: Bush, cel svet te gleda in vzklikamo bolj ali manj improvizirane protivojne slogane. Turki bobnajo, naš kantavtor spet poje.
Na mostu je veter, vendar uspešno spustimo transparent, ki namesto proti jugu gleda na sever. Vseeno, kavboji so itak povsod. Spustimo se k obrežju Tigrisa, da si malo bolje ogledamo napis. Čeprav skoraj tri metre visoke, učinkujejo na monumentalnem mostu črke dokaj skromno. Pridruži se nam egipčanska mirovna odprava in juniorska nogometna ekipa s trenerjem. Pa je spet bobnanje in ples, malo mešano, nekajkrat se zavrtimo v krogu, kot neko kolo, celo alpsko poskakovanje se vrine v multi-kulti program. Za konec se spustim k vodi in počepnem poleg ribiča, ki z bambusno palico namaka trnek. Naenkrat je mir, bobnenje prometa na mostu utone v neslišnem drsenju vode. Ribič je mil, skromen, noče se slikati. Eno ribo je že ujel, nekaj postrvi podobnega z vrvico skozi usta in škrge opleta med trstičevjem.
Zvečer je čutiti nervozo. Zaradi dokajšnjega embarga na informacije krožijo med nami vse mogoče govorice, ki od ust do ust dobivajo na dramatičnosti. Nekaj je v zraku. Ljudje tiho, a živahno diskutirajo, nekateri hočejo na licu mesta domov. Sam pravi, da je Osama še vedno pri CIA na plači. Sprašuje se, zakaj so bili 11. septembra vsi Židje, zaposleni v WTC, na dopustu, bolni ali kako drugače odsotni. Planetarna zarota? Ne vem, kaj naj si mislim, po naravi sem skeptik.
Ponedeljek, 24.2.
Malo zmede in nezaupanja, pa je imel mister Bagdadi verjetno samo slab dan. Trači se širijo kot požar. S skupino, ki se namerava vrniti z mano 5. ali 6. marca se odpravim urejati sirsko tranzitno vizo in podaljašanje iraške, oboje naenkrat. Rezultat je, da ne uredimo ničesar. Evo. Jutri, Inš-Allah. Pred nervozo se umaknem v eno od mnogih trgovin z ortopedskimi pripomočki, v kateri so me včeraj obdarovali z arabskimi anatomskimi posterji. Obložen z darili za otroke se udobno zleknem v kot, med proteze, bergle in modele človeškega telesa, pijem čaj in čebljam z lastnikom.
Ima šele enega otroka, ampak ta je najlepši na svetu. V arabskem svetu imajo ljudje čas za vse, kakšno razkošje! Še pred polnočjo pridno zdrsnem pod rjuhe, ker bo jutri treba zarana vstati. Pol ure kasneje sem buden kot sova, pa grem nadstropje više k žurerski ekipi na steklenico kislega iraškega piva. Faruk kot ponavadi s svojo pojavo in zgodbicami poskrbi za razkošno zabavo.
Torek, 24.2.
Kot robot odtavam v jedilnico, nič mi ne tekne, zbobnam ostale vkup in že smo na poti v četrt Al Mansour. Uslužbenci sirske ambasade so ekstremno zlovoljni, čisto malo manjka, da mi poči žila besnilka. Dve uri kasneje je vse v najlepšem redu, sedimo v pisarni ambasadorjeve hčerke, pijemo čaj, cucljamo sladkarije in pletemo medkulturne, medverske in medrazredne vezi. Čeprav hčerka dokaj tekoče obvlada angleščino, je nivo razumevanja solala, zato se zabavamo z rudimentarno logično razčlembo obnašanja svetovnega tožilca, sodnika in rablja. Ken prizna, da ga je bilo pred prihodom v Irak strah eventualnega sovraštva, morda celo nasilja domačinov. Zdaj pa taka neskončna prijaznost in občutek varnosti, ki mu ga ZDA nikoli niso nudile. Spijemo še eno kavo s kardamonom in se hahljamo novodobnim sužnjem – deseturni delavnik, šest dni na teden in, če imaš srečo, do dva tedna dopusta letno. Zapustim družbo, mudi se mi v šolo. Na poti se ustavim na gradbišču največje mošeje na Bližnjem vzhodu, ki naj bi bila končana čez leto, dve. V njej bo prostora za 50.000 vernikov naenkrat. Spustijo me na gradbišče, skupaj z grškima televizijskima reporterjema. Zavidata mi svobodo gibanja, zahodnim novinarjem v Iraku res ni z rožicami postlano. Ogromne železobetonske kupole se pnejo v nebo. Dva kilometra naprej nastaja še ena, še večja mošeja. Ko bo šez pet let dokončana, bo največja na svetu. Veliki dobrotnik očitno ne načrtuje skorajšnjega sestopa z oblasti.
Na prvo lekcijo arabščine zaradi gostega prometa zamudim. Tolgaj, Mario (undercover novinar časopisa Corriere dell sera), Anniken, Marta, Adrian in Erik že pridno pohrkujejo arabske zloge. Učilnica se nahaja v stranskem krilu kompleksa Matere narodov. V prvem nadstropju je še čitalnica, knjižnica in internet center. Za petindvajset dolarjev se bomo dve uri dnevno učili arabščine, ki se, tako kot naš jezik, ponaša z dvojino. Postal sem taalib, Marta je taaliba, skupaj sva taliban – študenta.
