Med eno od direktnih akcij, se denimo pogovorjam z imamom mošeje v Torinu, naslednji trenutek sem sredi debate s Kenom, članom črnega bloka iz San Francisca. Včasih sem utrujen, takrat se umaknem v hotelsko sobo in malo buljim v strop. Ameriška vojna mašinerija melje z vso hitrostjo, čeprav se ji zatika na vseh koncih in krajih. Rumsfeld nas je vnaprej označil za vojne zločince, ki jih kaže strogo kaznovati, čeprav je tukaj še mir. Ken mi je razložil bistvo »Patriot Act-a« - zakona, ki so ga ZDA po hitrem postopku sprejele jahaje na post-septemberski paranoji: varnostni organi lahko odvzamejo prostost katerikoli sumljivi osebi, brez sodnega naloga, brez pravice do odvetnika, za nedoločen čas. Ken, istoimenjak bolj znanega ex-marinca, pravi, da jih prava bitka čaka šele po vrnitvi v domovino: vladajoči kliki se je zmešalo, življenje v taki državi nima smisla, ali grejo oni ali pa mi.
Pritiski so precejšnji, lokalne aparatčike, ki bi nas radi vtkali v režimsko melodijo uspešno držimo na distanci, pisarjenje zahodnih medijev nas spravlja v bes.
Četrtek, 20.2.
Zjutraj izdelam vabila za večerno dražbo številka dva, na kateri bomo zbrali dodatna sredstva za naše direktne akcije in se malo ponorčevali iz sveta. V hotelu Al Rašid, v katerem je zbrana svetovna poročevalska smetana, se dve uri ubadam s pošiljanjem mejlov. Zajebano, serverji se sesuvajo, določeni (npr. hotmail ali yahoo) so itak blokirani. Dobri mali arnes se izkaže za srečno izbiro, tako celotni Balkan sobranje dobiva mejle na moj naslov. Elektronska intima je šla rakom žvižgat. Dobra plat je, da sem se zaradi težav primoran naučiti o internetu in nasploh računalnikih več, kot v celem življenju doslej. Realnost Bagdada je šizoidna: TV sprejemniki nudijo samo iraške kanale, ki pa, presenetljivo, prikazujejo v glavnem ameriške filme žnj kategorije. Kljub uradni cenzuri, lahko na ulici najdeš katerokoli dvd ali video kaseto, s katerokoli vsebino, pa bagatelni ceni. V deželi, ki jo je desetletni embargo prisilil v institucionalizacijo tihotapstva, so ulice prizorišče permanentnega anti-copyright festivala. Popoldan prebijemo v labirintu trgovskih uličic, ki oklepajo fenomenalno mošejo Al Kadmija. Začudeni pogledi domačinov povejo, da bela noga sem ne zaide pogosto. Restavratorji zahodnega krila monumentalnega kompleksa me povabijo v majave višave in mi celo dovolijo pokukati v notranjost pozlačene mošeje. Tito je zakon, odpira vsa vrata. Medtem Adrian izvede genialno travestitsko točko. Oblečen v Arabca, postane predmet zabave celotnega življa na tržnici. Nenadoma smo nadvse dobrodošli. Zvečer dražba, občinstva je dvakrat več kot prvič. Transparent je naš. Ayad, švedski Iračan, vodi izdelavo: šivanje, robljenje, luknjanje in barvanje. Heterogeni organizem civilne nepokorščine utripa od volje. Če lahko kdaj kaj naredimo, lahko zdaj.
Petek, 21.2.
Imam torinske mošeje privoli v intervju. Mladi mož govori umirjeno in artikulirano. Rojen v maroškem mestu Khouribga, je izvoljeni (sic!) vodja dvajsettisočglave torinske islamske skupnosti. Mošejo so zgradili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Imama, ki je bil izvoljen že tretjič zapored, sprašujem o bazičnih islamskih naukih – nekaj za naše občestvo, o odnosu do drugače verujočih in neverujočih in o ozadju dogodkov v milanski mošeji, ko naj bi organom pregona uspelo razbiti štab italijanske Al Kaide. Bombastično novico so povzeli tudi naši mediji. No, osumljenci so bili vsi do zadnjega izpuščeni na svobodo, preiskovalci niso našli ničesar. O tem mediji seveda niso poročali, zahodnjaška ksenofobija je napisala novo neslavno poglavje. Zvečer ima turško-kurdska skupina zabavo ob reki. Od somišljenikov se poslavlja Fatima – soustanoviteljica stranke Pravice in napredka. Tigris mirno teče proti jugu, na drugem bregu je ena od mnogih predsedniških palač – čez reko se gledati ne sme. V 24-glavi skupini so ljudje vseh provenienc: sveti možje, ateisti, sindikalisti, komunisti, anarhisti, običajni družinski ljudje. Pije se češnjev sok, čaj, kavo, nekateri se naslajajo z dimom vodne pipe – nargile. Mladenič raznaša naokrog žareče oglje, s katerim se pipe drži pri življenju. Počasi kapljajo bledoličniki. Tolgaj pove, da so aktivisti turškega Greenpeace-a zmotili zasedanje parlamenta. Ploskanje. Za nami sedijo trije možaki v črnem in vlečejo na ušesa. Na mizici pred njimi je motorola – zanesljiv znak, da so pri žandarjih v službi.
Komično strmijo v nas, eden od njih nepremično drži v ustih nargilo, pozabil je kaditi. Dva bobna, ena lutnja - baglama in pari ritmično ploskajočih rok. Ko zapleše Anglež, se celo možaki v črnem nasmehnejo. Smo na vrtu ene od mnogih restavracij, ki nudijo mastne krape. Na smrt obsojeni se leno valjajo v bazenčku, če se jih dotakneš, ne bežijo. Kupcu krapa stehtajo, po dolžini prerežejo na pol in ga razpnejo poleg odprtega ognja, da se speče. Neonke in novoletne lučke osvetljujejo vrt, vsake toliko zmanjka elektrike. Na gugalnicah sedijo verni možje, premetavajo moleke in tračarijo. Poleg nas sedi družina sudanskih priseljencev. Prihajajo novi bledoličniki. Veselo bo.
Sobota, 22.2.
Dopoldne direktna akcija, tokrat nas je že preko petdeset. Obiščemo press center, oboroženi z bobni, množico kamer in izjavo za javnost. Na udaru so ameriški, angleški in deloma francoski novinarji. Kot kobilice se vsujemo na njih, jim molimo mikrofone v frise: ste tudi vi mnenja, da je večina Iračanov ZA vojno? Zakaj lažete? Kje je vaša objektivnost, kje je vaša etika? Bodite ljudje! Verbalni dvoboji so neusmiljeni, varnostniki so sila nervozni. Fizičnih izgredov ni. Nekaj skesanih demantijev, veliko cinizma. Najbolj jo skupi CNN-ov manipulator, prav tisti, ki so ga dva tedna nazaj ameriške aktivistke odrinile vstran in v živo zakričale v kamero: za nafto gre, samo za to. Za konec zavzamemo streho tiskovnega središča. 72 letni kantavtor Karl poje pesem, ki jo je napisal včeraj: Not in our name! Uro kasneje smo na trgu Tahrir, direktna akcija. V hipu se zbere kakih tristo ljudi, ilegalna demonstracija traja eno uro. Vojska in policija se držita v ozadju. Sredi množice se pojavita dva mala in en velik Sadam, pa hitro izgineta. Not in our name. Ljudje mi pomagajo na streho, s katere ima kamera boljši pogled. Ko odidemo, Iračani spontano nadaljujejo z manifestacijo. Veselo bo.
V hotelu nas čaka presenečenje, transparent je izgotovoljen. 25 x 3 m velik napis: Bush, cel svet te gleda. Jutri popoldne ga razobesimo z mostu Al Rašid, ki se bo po novem imenoval most miru. Jutri dopoldne gremo na izpostavo Združenih narodov, zvezanih rok, s sledečim sporočilom generalnemu sekretarju:
»Spodaj podpisani smo se pripravljeni predati Mednarodnemu kazenskemu sodišču ali kateremu drugemu neodvisnemu sodišču, da bi nam sodilo zaradi domnevnih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, ki nam jih očita ameriški obrambni minister. Če se obtožbe izkažejo za neutemeljene, pozivamo OZN, da uvede sankcije proti ZDA.« Podpis: Živi ščit in mirovniški aktivisti v Bagdadu
