V ponedeljek, 17. 2., četrti dan našega bivanja v Bagdadu, si počasi ustvarjam lastno sliko o mestu, o katerem sem toliko slišal. Medijski klišeji bledijo, enako svarila naših iraških gostiteljev in paranoičnih, vase zagledanih anglosaksonskih udeležencev konvoja Živi ščit v Iraku. Kaj vidim?
Odprto mesto presenetljivo mirnih in sproščenih ljudi, ki nas pozdravljajo na vsakem koraku. Hvala, dobrodošli, hvala, stiski rok - je mantra, ki greje srce. V primerjavi z zahodnimi novinarji smo svobodni kot ptički na veji. Gospod Bagdadi, ki naj bi našo čredico držal vkup, je že obupal, po drugi strani pa je uvidel, da mu nismo nevarni.
Danes smo izpeljali tretjo direktno akcijo med ljudmi. Prvo sta ob zaključku marša za mir, ki smo ga Ščitniki skupaj z drugimi aktivističnimi skupinami izvedli 15. 2., servirala upokojenca iz Italije, signora Giuliana z možem Albertom. Na mostu čez Tigris sta ob zaključku manifestacije ročno postavila kamping mizico in si v božjem miru privoščila kosila alla Italiana. Inspirativno.
Naslednjega dne smo se udeležili obletnice bombardiranja bunkerja Al Amiriya, v katerem je umrlo 408 otrok. Strogemu protokolu, ki je dosegel vrhunec z nagovorom Tarika Aziza, smo se izognili tako, da smo medtem legli na tla, v kot s fotografijami žrtev napada in igrali mrtvake. Bilo nas je sedem. Lističi s preprostim napisom v angleščini in arabščini "1991, 408 žrtev, pomni" so bili namenjeni obema akterjema velike človeške tragedije. Uspeh: oblasti niso bile užaljene, novinarji so skakali naokrog, ukradli smo šou. Kaj ko bi krvi željne imperatorje zaprli v telovadnico, naj se tam dobro sklofajo, nas pa pustijo na miru? Ljudje, davkoplačevalke, na katere se pridigarji demokracije tako vestno sklicujejo, nočejo te vojne.
Včeraj je glavnina konvoja Živi ščit končno prispela v Bagdad, potovanje je trajalo dobre tri tedne. Prihitel je tudi pobudnik akcije, ex-marinec Ken O'Keefe, ki je z nespametnim nastopaštvom, zakompliciral življenje sebi in drugim. Vzdušje na večernem sestanku je bilo obupno. Gledali smo nekakšen transatlantski spopad med angleško in ameriško frakcijo, pri čemer so bili udeleženci iz ostalih dežel, ki so mimogrede v večini, puščeni povsem ob strani. Mala slika velikih bratov. Potem, ko smo na akterje konflikta naslovili apel, da je misija sama pomembnejša od njihovih osebnih ambicij, smo jih prepustili njihovi usodi. Spontano se je oblikovala nova skupina, ki se čisto po naključju diči z imeno Balkan sobranje, skupina za direktne akcije.
Danes smo odšli na enega od mestnih bazarjev Al Safarfir, bilo nas je 22, s preprostim sporočilom preprostim ljudem: mi smo z vami. Formiral se je ad hoc bobnarski zbor, ki so ga kmalu začele voditi bolj vešče roke domačinov. Plesalo se je, pelo, risalo slogane in ustvarjalo dobro voljo tam, kjer naj bi ljudstvo na račun globalnega pohlepa za dodatnimi profiti imelo krvave nosove. Jutri zvečer bo humanitarna dražba, zbrati moramo sredstva za izdelavo ogromnega transparenta s sporočilom mister Bushu, ki ga bomo razobesili z enega od mostov. Ko bo skupina postala prevelika, bomo ustvarili novo.
Poleg nas so v Bagdadu prisotni še ameriški "Voices of Wilderness" oz. "Iraqi Peace Team", italijanski "Bridges to Bagdad", "Okinawa Peace Group", "Medicins du monde", "Christian Peace Makers" in "Islamic Relief". Vsega skupaj nas je cca. 180, danes zvečer pričakujemo skupino 14 Francozov in 75-glavo delegacijo Špancev. Delovati je začel zračni most. Informacij iz širnega sveta je malo. Dvakrat dnevno lahko poslušamo iraške novice v angleščini, ki so dovolj korektne, vsekakor bolj od novic največje propagandne mašinerije v človeški zgodovini – turnerjeve korporacije CNN. Baje, da je vojna neizogibna, bi preveč stalo ustaviti kolesje, ki je že v teku. Halo? Nekaj je hudo narobe, ne samo v ZDA ali Iraku, nekaj je narobe z nami, da volimo psihopate, ki nam človeško morijo skušajo predstaviti kot posel, ki ga je pač treba izpeljati. V Bagdadu že četrti dan sije sonce, življenje na ulicah teče naprej, ne oziraje se na črne oblake na obzorju. Edino ponoči je štirimilijonsko mesto nenavadno tiho.
Stanujemo v hotelu Al Safeer, na bregu reke Tigris. Na dostojni razdalji nas obkrožajo strateški cilji eventualnega napada: vladne palače, vodne in električne centrale, komunikacijski centri ... Na našo srečo – v Bagdad smo zaradi številnih zapletov prišli praktično bankrotirani – je bivanje in hrana zastonj. Seveda nas skušajo izrabiti, tako eni kot drugi, to je konec koncev razumljivo. Saj se še spomnimo, kako uspešno je Kacin lagal med slovenskim konfliktom s federalnimi oblastmi. Bistveno je, da se s tem ne sprijaznimo. Tu smo zaradi ljudi, "nadljudje" nas ne zanimajo. Njihova vojna, naj bo njihova vojna, naš bo mir.
Med nami so tudi trije iraški emigranti, ki so se z novim državljanstvom vrnili v domovino.Trdijo, da je mesto v njihovi odsotnosti obupno propadlo. Moje oči pravijo, da je še vedno bleščeče, z odlično infrastrukturo, dobro založeno z nujnimi in nepotrebnimi dobrinami. Berači so, ampak so tudi v naši krasni deželici pod Julijci. Inflacija je huda, v obtoku so zgolj bankovci za 100 in 250 dinarjev, pri čemer je en tolar vreden cca. 10 dinarjev. Za deset dolarjev dobiš tako pol kile bankovecv. To je velika enota, mala je en Sadam. Moj najljubši brivec za vogalom me uči šteti bankovce po arabsko. Ljudje so odprti, pogovor je mogoč kjerkoli in kadarkoli. Edina ovira je jezik. Res pa je tudi, da se ime Velikega dobrotnika izgovarja nekoliko tiše. Enako je res, da se denimo v Maroku imena vladarja sploh ne izgovarja. Totalitarnost, svoboda, enakost, človeške pravice ... so tovarnam resnice, ki nas vsak dan zasipajo z »novicami« to, kar je kovaču kos razbeljenega železa. Bo nastal meč ali grablje?
Dejstvo je, da imajo profeti demokracije natančno razdelan cenik vrednosti človeških življenj. En Američan je vreden vsaj tisoč Arabcev. In itak, Bushu & co. je tudi za svoje Američane v bistvu vseeno. Nam ni. Zato smo tu. To vojno je mogoče ustaviti. Potrebujete karto do Ammana v Jordaniji, skočite na minibus za Bagdad in ste tu. Dobrodošli.
