Njegov boj se je sčasoma od uporabe nasilnih in terorističnih metod sicer spremenil v zmernejšega, političnega, za kar si je leta 1994 za sklenitev mirovnih sporazumov v Oslu prislužil Nobelovo nagrado za mir. Postal je predsednik palestinskih avtonomnih oblasti in Palestince vodil proti vzpostavitvi palestinske neodvisne države. Po spremembi oblasti v Izraelu in prihodu Ariela Šarona na oblast je sicer prišlo do nove palestinske vstaje, kar je Arafatov glavni cilj, kot kaže, znova oddaljilo. Sam pa se je, blokiran s strani Izraela v Ramali, soočil tudi s krizo na palestinskih območjih in vse večjimi kritikami vodenja palestinskih oblasti. Zdaj ga je premagala bolezen, svet pa se sprašuje, ali bo Palestincem uspelo uresničiti Arafatov sen.
Mohamed Abdel Rauf Arafat Al Kudva al Huseini
Arafat se je 24. avgusta 1929 rodil v Kairu kot Mohamed Abdel Rauf Arafat Al Kudva al Huseini, vendar je že kmalu postal "Jaser". Bil je peti otrok palestinskega trgovca s tekstilom in globoko verne palestinske matere, ki pa jo je izgubil že pri štirih letih. Otroštvo je za razliko od štirih let življenja pri stricu v Jeruzalemu preživel v Kairu, kjer se je vse bolj navduševal nad "palestinsko stvarjo".
Že pri sedemnajstih letih je pomagal pri tihotapljenju orožja v Palestino, takrat še britansko kolonijo, za boj proti Britancem in judom, ki so se začeli vse bolj množično vračati v "obljubljeno deželo". Pri devetnajstih letih, v času, ko je izbruhnila vojna med novoustanovljenim Izraelom in njegovimi arabskimi sosedami, je Arafat zapustil študij na univerzi kralja Fauda I. v Kairu in se odšel borit proti novi judovski državi. Kot častnik egiptovske vojske je deloval predvsem na območju Gaze.
Po porazu Arabcev in uveljavitvi Izraela kot neodvisne države je bil tako obupan, da je zaprosil za vizum za študij na univerzi v Teksasu v ZDA. Kmalu si je sicer opomogel in ponovno obudil sanje o neodvisni Palestini in se vrnil na univerzo v Kairu, kjer je nato leta 1956 diplomiral kot gradbeni inženir. Večino študentskega življenja je sicer posvetil političnemu vodenju palestinskih študentov.
'Poklicni' revolucionar
Po diplomi je odšel v Kuvajt, kjer je že kmalu ustanovil lastno podjetje. Ves prosti čas in večino svojih finančnih dohodkov pa je posvetil političnim dejavnostim. Leta 1958 je s prijatelji zasnoval gverilsko gibanje Fatah, ki je pozivalo k oboroženemu odporu proti Izraelu. Konec leta 1964 je zapustil Kuvajt in postal "poklicni" revolucionar, ki je organiziral gverilske vpade v Izrael iz sosednje Jordanije.
Istega leta, 1964, je bila pod pokroviteljstvom Arabske lige ustanovljena Palestinska osvobodilna organizacija (PLO). Združila je številna palestinska gibanja, ki so si prizadevala za svobodno Palestino. Politika Arabske lige je bila bolj spravljiva kot politika Fataha, vendar je Fatah po porazu arabskih držav v šestdnevni vojni z Izraelom 1967 izšel kot najmočnejše in najbolje organizirano gibanje znotraj PLO. Fatah je nato leta 1969 prevzel vodenje PLO, Arafat pa je postal predsednik izvršnega odbora te organizacije. PLO ni bila več lutka v rokah arabskih držav, s katero naj bi utišali Palestince, ampak je postala neodvisna narodnoosvobodilna organizacija s sedežem v Jordaniji.
Arafat je nato razvil PLO kot državo v državi, ki je imela svoje lastne oborožene sile. Iz Jordanije je nato izvajal nenehne gverilske vpade v Izrael, česar pa se je jordanski kralj Husein kmalu naveličal. Napetosti med Arafatovo PLO in Amanom so postajale vse hujše, leta 1970 pa je prišlo celo do odprtega spopada, pri čemer je PLO pomagala tudi Sirija, ki je s kakimi 200 tanki vdrla v Jordanijo.
Arafat in njegova PLO sta nato doživela "črni september" in velik poraz, zaradi česar se je moral leta 1971 preseliti v Bejrut v Libanonu, kjer je skušal obnoviti delovanje PLO. V tem času je leta 1974 tudi kot prvi predstavnik kake nevladne organizacije, kar je bila uradno PLO, nagovoril Generalno skupščino ZN, Združeni narodi pa so ob tem PLO odobrili status opazovalke. Medtem si je Arafat v Izraelu, pa tudi v ZDA, pridobil sloves zloglasnega neusmiljenega terorističnega voditelja, ki bi ga bilo treba odstraniti. Izrael je to resno poskusil leta 1982 z vojaško invazijo na Libanon, toda Arafatu je uspelo pobegniti v Tunizijo, kjer je nadaljeval boj za svoj cilj.
Borec z veliko sreče
Pri tem pa se je izkazal kot velik borec, ki je imel tudi veliko sreče; preživel je letalsko nesrečo, več izraelskih poskusov atentata, opomogel pa si je tudi od resne kapi. Njegovo življenje je bilo pravzaprav nenehno potovanje in bežanje; promoviranje palestinskega vprašanja v številnih državah in umikanje napadom tistih, ki so ga hoteli ubiti. Vedno pa mu je uspevalo zadržati vse svoje premike v tajnosti, prav tako je malo znanega o njegovem zasebnem življenju. Celo za poroko s 34 let mlajšo palestinsko kristjanko Suho Tavil leta 1992 je svet izvedel šele čez 15 mesecev. V zakonu se jima je leta 1995 rodila hči Zahva, ki jo je Arafat imenoval po svoji materi. Sicer pa žena in hči živita v Parizu, kjer naj bi pridobili tudi francosko državljanstvo.
Obdobje izgnanstva in intifada
Obdobje izgnanstva iz Libanona je bilo težko tako za Arafata kot PLO. Nato pa je leta 1987 prišlo do prve palestinske vstaje, intifade, s katero je Arafat lahko glasneje opozoril svet na trpljenje Palestincev na zasedenih ozemljih. S tem sta se začeli vračati tudi njegova moč in veljava. Leta 1988 je razglasil neodvisno državo Palestino in postal njen predsednik, nato pa istega leta svet presenetil z javno odpovedjo terorizmu in podporo "pravici vseh strani v bližnjevzhodnem konfliktu, da živijo v miru, vključno s palestinsko državo, Izraelom in drugimi sosedami".
S tem so se odprle možnosti za sklenitev mirovnega sporazuma z Izraelom. Mirovni proces je leta 1991 sicer doživel črni trenutek, ko je PLO podprla Irak v prvi Zalivski vojni, toda nato so se začela tajna pogajanja na Norveškem, ki so leta 1993 pripeljala do sklenitve mirovnih sporazumov iz Osla med Arafatom in tedanjim izraelskim premierom Jicakom Rabinom. S tem se je končala tudi prva intifada. Za sklenitev teh sporazumov, po katerih naj bi Palestinci dobili neke vrste avtonomijo v okviru Izraela v zameno za varnost, so Arafat, Rabin in tedanji izraelski zunanji minister Šimon Perez leta 1994 prejeli tudi Nobelovo nagrado za mir.
Predsednik palestinskih oblasti
Arafat je bil nato leta 1996 na prvih volitvah na palestinskih ozemljih tudi uradno izvoljen za predsednika palestinskih oblasti. Toda njegova vladavina se je, podobno kot v ostalih arabskih državah v regiji, izkazala za bolj diktatorsko kot demokratično. Kljub vsemu si je močno prizadeval za uresničevanje sporazumov iz Osla, kar pa se je končalo, ko je v Izraelu laburiste na oblasti zamenjal Likud. Odnosi so se znova povsem zaostrili, s prihodom Ariela Šarona na premierski stolček leta 2001 pa se je začela tudi druga palestinska vstaja, ki še vedno traja.
Arafat se je znova znašel na muhi izraelskih pušk kot terorist, ki je odgovoren za nastalo stanje. Po mnenju Izraela in ZDA je tudi glavna ovira, da je mirovni proces na Bližnjem vzhodu zastal. Toda čeprav mu je Izrael grozil z likvidacijo, se vendarle zdi, da iz njega ni hotel narediti mučenika. Raje ga je blokiral v njegovi rezidenci v Ramali na Zahodnem bregu.
V preteklosti se je Jaser Arafat v kritičnih trenutkih vedno vrnil močnejši in trdnejši. Tokrat pa ga je premagala Narava.
